Bulšihti tudi pri nas!
Ko se nekomu predstavimo, takoj za imenom in priimkom navedemo, s čim se ukvarjamo: svoj poklic. Delo, ki ga opravljamo, igra v naših življenjih bistveno vlogo, v njem se lahko realiziramo. Prav vsi, ki delamo, pa delo opravljamo zato, ker brez plačila zanj pač ne bi mogli preživeti. Naša vsakdanja izkušnja življenja v kapitalizmu je, da je treba imeti šiht.
Vsakdanja izkušnja pa pogosto priča tudi o očitni odvečnosti dela, ki ga opravljamo. Organiziramo sestanke, na katerih govorimo o organizaciji nadaljnjih sestankov, ali pa naše delo služi zgolj temu, da je delo nekoga drugega videti bolj pomembno, kot je dejansko.
Pokojni antropolog in anarhist David Graeber, ki je preminil pred skoraj štirimi leti, je leta 2018 temu pojavu posvetil delo z naslovom, ki ga kar najbolje opiše: Bullshit Jobs. Pred kratkim je pri založbi *cf. izšel tudi slovenski prevod z nadvse domiselnim naslovom Bulšihti. Naslov je domislica prevajalke dela Aleksandre Rekar, ki opiše okoliščine njegovega nastanka.
Gre že za peto v slovenščino prevedeno Graeberjevo delo; doslej so izšla dela Utopija pravil, Dolg in Fragmenti anarhistične antropologije, pa tudi Pričetek vsega, ki ga je napisal z Davidom Wengrowom.
V Atriju ZRC je včeraj potekal pogovorni dogodek, na katerem sta raziskovalca Blaž Kosovel in Eva Matjaž – slednja je tudi sindikalistka – z občinstvom delila nekaj misli o knjigi in njenem avtorju. Čeprav je bil Graeber anarhist, je vplival tudi na preostale razdrobke in frakcije levice širom sveta. Kdo je bil David Graeber za slovenski prostor, pojasni Eva Matjaž.
Ameriški filozof Harry G. Frankfurt je koncept bulšita zoperstavil laganju: kdor laže, ve, kaj je resnica, in zgolj izjavlja nekaj nasprotnega od tega ter to prikriva. V nasprotju s tem pa se nekdo, ki govori bulšit, oziroma nakladač sploh ne ozira na resničnost svoje izjave, saj je to zanj postranskega pomena. Recimo ChatGPT ne laže, ampak bulšitira.
Koncept bulšihtov izhaja iz ugotovitve, da obstaja ogromno delovnih mest, ki ne služijo smiselnim smotrom. Na razglednici, ki jo prejmemo ob nakupu vsake knjige založbe *cf., so v tem primeru prikazani trije ljudje v pisarni, vsak za svojo mizo, ki si med seboj podajajo papir, nato pa ga šele tretja oseba vrže v koš. Koncept malo natančneje obrazloži raziskovalec in pisec spremne besede Blaž Kosovel.
Graeber je bil rojen leta 1961 v ZDA. Kot pojasni Kosovel, je bilo to po njegovem mnenju ključnega pomena za Graeberjevo razlago za razrast bulšihtov po uveljavitvi neoliberalizma po koncu osemdesetih. Takole obnovi Graeberjevo razlago iz dela Utopija pravil glede povezave med deregulacijo finančnih trgov in birokratizacijo.
Vendar pa je ena od strukturnih značilnosti kapitalizma stalna podzaposlenost. Ta je trn v peti delavskih bojev, saj preko boja kandidatov za maloštevilna delovna mesta preprečuje, da bi se na primer delodajalci bali odpustiti stavkajoče. Tako lahko ohranjajo njihove plače nižje oziroma delovne pogoje slabše, kot bi si želeli.
Ravno nasprotno pa obstoj bulšihtov implicira, da bi lahko obstajalo manj delovnih mest, saj so nekatera očitno odvečna. Vendar pa Graeberjeva knjiga ni nekakšna kritika slabega menedžmenta. Obstaja namreč razlika med samopercepcijo opravljanja bulšihta in dejansko odvečnostjo opravljanega dela. Graeberjev subjektivni pristop torej meri na nekaj drugega.
Graeberjev pristop k pojavu bulšihtov zaznamuje izrazito subjektivna drža, ki po mnenju Eve Matjaž služi predvsem odpiranju drugačnih pogledov na naše vsakdanje predstave o nujnosti dela, vsaj v obliki, kot ga poznamo.
Z vztrajnim dvigom produktivnosti, ki ga povzroča prostotržna dinamika kapitalizma, bi lahko pričakovali, da bo z napredovanjem zgodovine za enako plačilo potrebnega čedalje manj dela. Sociolog dela Jeremy Rifkin je v svoji študiji Konec dela že leta 1995 ugotavljal, da se kljub povečanju produktivnosti na globalni ravni delovna mesta krčijo in da se bo ta trend z napredovanjem tehnologije še nadaljeval. V našem prostoru pa denimo Sindikat Mladi plus že nekaj časa vodi kampanjo »Danes bi lahko bil petek«, s katerim vsak četrtek na socialnih omrežjih opomni, da bi lahko vsaj nekateri sektorji v teoriji namesto petdnevnega imeli štiridnevni delovni teden. Zaključne misli deli Eva Matjaž.
Komentarji
Blej zi dok to re
Kaj?
Komentiraj