V času, ko se naše šole, podobno kot naše ulice, spreminjajo v gole zemljevide, mi pa postajamo konzerve prekuhanega znanja in prežganih koordinat, se velja spomniti na ljudi, ki so nas v norišnici preteklih nekaj desetletij opominjali na to, da nismo zgolj konzerve in da je naše znanje vse prej kot top, ki nas bo naposled izstrelil med zvezde vrste intellectus. Ko plavamo v spletnem medzvezdju in razbiramo tišino neizrečenih misli, lahko zaslišimo odmeve tistih, ki so nas v zadnjih nekaj desetletjih opominjali na pomen povezanosti šole s svetom izven nje.

Mednje vsekakor sodi nedavno preminuli antropolog David Graeber, ki mu je slovensko etnološko in antropološko društvo KULA - sorodnost s koalicijo KUL je zgolj leksikalnega

značaja - namenilo spominsko srečanje, ki ga je moderiral predsednik društva Blaž Bajič. V eklektičnem slogu, podobnemu Graeberjevemu lastnemu, je bila njegova biografija predstavljena šele po eni uri, in sicer v okviru referata Nekaj opomb o Davidu Graeberju, ki ga je predstavila umetnostna zgodovinarka ter doktorica etnologije in kulturne antropologije Meta Kordiš. Graeber je bil rojen leta 1961 v New Yorku v delavski družini. Zaradi mame Ruth, ki je z delavskim sindikatom med drugim na Broadway postavila mjuzikel Pins & Needles, se je hitro navdušil nad gledališčem, karnevali in domala vsem teatralnim. Imel pa je še en omembe vreden konjiček – prevajanje majevskih hieroglifov – ki mu je naposled prislužil vstop v elitno akademijo Phillips, kjer se je začela njegova akademska pot. 

Spoznati moramo, je Graeber rad dejal, »da smo vsi že komunisti, kadar delamo na skupnih projektih; vsi že anarhisti, ko rešujemo probleme, ne da bi se zatekli k odvetnikom ali policiji; vsi že revolucionarji, ko ustvarimo nekaj pristno novega.« Komunizem, anarhizem in revolucija zanj niso bili univerzalni predikati, ki jih lahko pripišemo nekemu subjektu, pač pa drže, ki se pojavijo kot partikularni horizont specifične orientiranosti. Otvoritveni govorec Darij Zadnikar, profesor filozofije in psihologije ter soudeleženec v različnih skupnostih odpora, je to problematiko poskušal osvetliti s prispodobo previhanja. Neko znanje ali vedenje previhamo tako, da ga umestimo v nedvoumno epistemološko pozicijo, denimo pozicijo delavstva. Tako naj bi se izognili padcu v hipotetično čisto znanost, to je znanost, ki temelji na principu redukcije: celotno vedenje o neki stvari najlažje pridobimo tako, da stvar spoznamo po delih in potem te dele združimo. Posamezni deli so že vnaprej jasno definirani in opredeljeni kot posamezne znanosti, prek združitve katerih naj bi se naposled prebili do resnice celote sveta - teorije vsega! Žal si družbeno gibanje s tovrstnim znanjem ne more kaj prida pomagati. Razkosavanja vednosti si namreč ne drzne pričeti, preden je ekspliciralo osišče, okoli katerega se bo - medtem ko ga je sposobno premeščati - vedno znova združevalo.

Graeberja je zanimalo, kje so tisti kamni spotike, ki spočetka delujoče anarhično organizirane skupnosti pretvarjajo v samospodjedajoče se sisteme. V poznih devetdesetih letih je sodeloval v antiglobalističnem gibanju, po letu 2008 je bil eden udeležencev gibanja occupy, v zadnjih letih pred smrtjo pa je na terenu preučeval revolucijo v Rožavi. Ves čas svojega udejstvovanja je budno opazoval dinamike uporniških skupin in leta 2008 v svojem članku postavil tezo, da »je ključna težava anarhistov v tem, da se ne znajo soočiti s svojimi lastnimi zmagami«. Neposredna akcija sicer deluje, vendar pa, tako pravi politologinja in ena od govork, Tjaša Pureber, se »šok ob zmagi sčasoma spremeni v notranje sektaške boje, v jezo, ker različne avtoritarne strukture začnejo prevzemati iniciativo, ki je bila prej na strani anarhistov.« Ta pogumna Graeberjeva teza pa je sprožila val vprašanj, ki so pomagala oblikovati prihajajoča globalna družbena gibanja. Pravzaprav so ta vprašanja relevantna še vedno, in to ne samo v globalnih, pač pa tudi v lokalnih družbenih gibanjih. Matic Primc, eden izmed pobudnikov projekta Participatorni proračun ter koordinator mariborske civilne iniciative Mestni Zbor, je povedal, da zmaga iniciative pogosto ostane neopažena, čeprav v bližnji prihodnosti vpliva na odločitve lokalnih veljakov. Kritika anarhističnih skupin, ki gre sedaj že po ustaljenem kopitu: »pojavi se nova ideja, potem nestrinjanja, ki jim sledi neizogiben zlom«, pa je v primeru iniciative prazna marnja. Dejansko stanje je po Primčevem pričevanju ravno obratno: »ko imajo vsi 'skin in the game', ko ni to nek teoretični pogovor, ko se pogovarja o konkretnih stvareh, so ljudje zelo prilagodljivi.«

Primc je v tem duhu sestavil tudi model za participatorni proračun – pravni model, ki ga uporablja že 28 občin v Sloveniji. Pa vendar Maribor ostaja edina slovenska občina,

katere občani se organizirajo v civilno iniciativo, ki deluje od spodaj navzgor. Morda to kaže na širši trend »ekstremne sredine« - besedna zveza, ki jo je Graeber uporabil za zahodne politike, ki jih, čeprav niso, razumemo kot leve. Sodobno ekstremno sredino je razumel kot »gola zaporedja performativnih dejanj in gest, ob izvajanju katerih se lahko počutijo moralno superiorne«, do nje pa naj bi prišlo skozi simbiotski odnos med levim in desnim polom politične elite. Liberalni centrizem ni nič drugega kot »možnost počutiti se bolje od ostalih ljudi«, je še poudaril v enem izmed svojih zadnjih intervjujev. Do pojma revolucije je Graeber zavzemal skeptično držo - raje je uporabljal pojem neposredna udeležba. Večkrat je tudi zatrdil, da njegova pozicija ni a priori boj proti institucijam, ampak zgolj boj proti tistim institucijam, ki izvajajo nasilje. Takšna pozicija je za anarhista nenavadna glede na to, da je za mnoge anarhiste hierarhična oblast z nasiljem sinonimna ali pa ga povzroča malodane po pravilu.

O trenjih, skozi katera se je kalil Graeberjev pogled na družbeno organizacijo, je govoril kulturni antropolog Miha Zadnikar. Poudaril je, da je na stil Graeberjevega anarhizma znatno vplivala antropologija, ki da ji je »imanentna vehemenca, s katero se lahko eklektično giblješ med svetovi različnih znanosti in disciplin.« O Graeberjevih prispevkih k antropologiji in družbenemu organiziranju so v nadaljevanju govorili še Jernej Trebežnik, Miha Novak ter Rajko Muršič. V zaključnem delu posveta so se med sogovorci izrazila nekatera nestrinjanja, ki so med drugim osvetlila razliko v pojmovanju odnosa med človekom in živaljo ter implikacije, ki jih ima takšno pojmovanje na možnosti ter omejitve organizacije človeških družb. Muršič je poudaril specifiko človeških simbolnih form ter povedal, da je v človeških družbah egalitarnost mogoča, ker se je »človeška družba razvila prav zato, ker onemogoča obstoj alfa samcev«, Miha Novak pa je opozoril na pluralnost hierarhij: »oblast razmišljamo foucaultovsko, kot celotno idejo, lahko pa je to tudi stvar časa in ritualov. Ljudje se lahko izjemno hitro organizirajo, da najdejo rešitve za vse, čim pa država poskuša uvesti neko totalno idejo, pa trčimo ob veliko problemov - če ljudem vzamemo to moč.«

Pisal je vajenec Jaka.