Dobimo se pred Škucem
Poletje je najpogosteje čas pavze. Pavze od vsega. Tudi kulturnega udejstvovanja. Med drugim tudi zato, ker se zaprejo gledališča. Vendar pa se kultura vsako leto znova razživi konec julija na ljubljanskem Starem trgu, kjer se deset dni odvija festival Dobimo se pred Škucem.
Program festivala je raznolik in poskrbljeno je, da lahko prav vsak najde nekaj zase. Vsak večer se začne z otroško predstavo in ustvarjalnimi delavnicami, sledi koncert, sklep dneva pa je gledališka predstava ali performans. Več o programu pove organizatorka festivala, Jasmina Kožar.
Program vsako leto organizatorji sestavljajo tako, da na podlagi javnega razpisa izoblikujejo izbor nastopajočih. Kožar pravi, da jih vsako leto znova preseneti število prijav, in da jih nikoli ne skrbi, kako bodo program sestavili. Pojasni, kaj so glavne stvari, ki jih upoštevajo pri izboru.
Kožar nadaljuje, da se glede tipov umetnosti in umetnikov nikoli ne omejujejo.
Na festivalu smo si med drugim lahko ogledale plesno-glasbeno predstavo z naslovom Flamenko in omara v izvedbi Anje Mejač in Luke Uršiča. Avtorja v svoji uprizoritvi subtilno povezujeta zvok in gib ter preko tega v prostor vrišeta atmosfero flamenka in elektronske glasbe. Hkrati puščata prostor za medsebojno komunikacijo, s čimer poudarjata, da je glavna tematika predstave njun odnos, nadaljuje Uršič.
Publiki torej razkrivata svoj odnos in razpirata svojo ranljivost. S tem rušita četrto steno, vendar pa gledalec še vedno ostane le opazovalec in v uprizoritev ni nikoli vključen, pojasni Mejač.
Idejo za performans sta črpala iz svojega vsakdanjega življenja – Mejač je, medtem ko je Uršič sestavljal omaro, vadila flamenko. Nato sta situacijo poskušala postaviti na oder in hitro sta ugotovila, da je smiselna, nadaljuje Mejač.
Flamenko in omara je predstava, ki vsakdanjik prikaže skozi rekonstrukcijo tako giba, ki se šele na koncu razvije v pravi flamenko, kot tudi zvoka, ki se z zaznavanjem zvokov okolja prelevi v glasbo. Kako si oba medija z roko v roki sledita, pojasnjuje Uršič.
Uršič nadaljuje, da se je z zvokom poigraval tudi v povezavi z uprizoritvenim prostorom. Pravi, da se zato, ker gre za glasbeno improvizacijo, zvok povsem razlikuje, če performans uprizarjata v Galeriji Škuc ali pa v Kinu Šiška, kjer je bila premiera.
Na letošnjem festivalu Dobimo se pred Škucem smo prisluhnile tudi literarnemu večeru založbe Črna Skrinjica. Svojo poezijo je predstavilo pet mladih pesnikov in pesnic, vključno z Laro Nio Matos. To je bilo njeno prvo javno branje.
Branje na prostem je gotovo zanimiva odločitev festivala, ki s seboj prinese kar nekaj mimoidočih in mimobežnih interakcij, po drugi strani pa lahko odvzame intimo pesništva. O tem razmišlja tudi Matos.
Jeseni 2025 bo Matos izdala svojo prvo pesniško zbirko, katere delček smo lahko slišali ravnokar. O tem, kako bi opisala svojo poezijo, nadaljuje sama.
Tako. Na kratko smo se sprehodili čez košček program letošnjega festivala, ki je ravno včeraj doživel svoje sklepno dejanje. Vse, kar lahko rečemo, je: vabljene naslednje leto!
Dodaj komentar
Komentiraj