»Edina stvar, ki se jo splača začeti, je konec sveta.«
Kot ste slišali iz uvodnega pozdrava Polone Torkar, je bila v četrtek, 10. oktobra, otvorjena znanstvena konferenca Avantgarda in konec sveta, o kateri bo govora v današnjem Kulturnem obzorniku. O cilju konference nadaljuje članica organizacijskega odbora konference in mlada raziskovalka Tery Žeželj.
Avantgardo je literarni kritik Peter Bürger definiral kot gibanja z antiinstitucionalnim delovanjem, ki so zarezala globoko v tkivo dotedanjih umetniških smeri, utemeljenih na slogu in obstoječih znotraj zidov akademizma in galerij. Kot opozicijska in eksperimentalna gibanja se pojavijo na prelomu 19. in 20. stoletja. V času vrenja študentskih gibanj šestdesetih let se ponovno pojavijo v obliki neoavantgard, kot jih poimenuje Bürger, vstopijo v galerijske prostore, ki so jih tako močno želele demontirati, in začnejo postajati predmet akademske obravnave. Nadaljuje idejna in programska vodja konference Kristina Pranjić.
O tem, kako naslavljati pomembnost avantgarde tukaj in zdaj, v birokratiziranem 21. stoletju, v okviru Raziskovalnega centra za humanistiko in Fakultete za humanistiko Univerze v periferni Novi Gorici, nadaljuje Pranjić.
Zdaj pa k vsebini konference.
Odlomek s prispevka Dragana Živadinova
Odlomek s prispevka Lane Zdravković
Odlomek s prispevka Primoža Krašovca
Odlomek s prispevka Dragana Živadinova
Odlomek s prispevka Primoža Krašovca
Učinkovito povzeti celoto trodnevnega diskurzivnega programa, ki se je raztezal skozi šest panelov z diskusijami, dve predavanji in okroglo mizo, je nemogoče. Ars longa, vita brevis. Za pokušino smo se zato odločili izpostaviti tri prispevke kot tri ilustrativne točke prepleta konceptov avantgarde in konca sveta. Začeli bomo pri zgodovinskih avantgardah ruskih futuristov in boljševiške revolucije – nemara pri tem, na kar prvo pomislimo ob omembi avantgarde – s predavanjem Ivane Peruško, nadaljevali preko sodobnih pojavnostih avantgardnega v predavanju Primoža Krašovca in končali na koncu sveta s predavanjem Leva Krefta o vlogi avantgarde v apokalipsi.
Predavanje Ivane Peruško, izredne profesorice Filozofske Fakultete v Zagrebu, je nazorno ilustriralo začetno skladnost radikalnih ambicij ruskih futuristov in boljševiške revolucije.
Odlomek s prispevka Ivane Peruško
»Danes bomo končno prelomili s preteklostjo, danes bomo dokončno izpljunili preteklost, ki se nam zatika med zobmi,« so zapisali ruski futuristi v svojem manifestu Klofuta družbenemu okusu leta 1917. Avantgardisti pa so ravno z radikalno negacijo stare, buržoazne umetnosti le-to paradoksalno umestili v samo jedro takrat nove, avantgardne umetnosti. Preko zanikanja in zavračanja starega pojmovanja lepote in postavljanja nove lepote v nasprotja starega so staro ohranili v novem.
K hitremu zatonu ruskega futurizma pa je prispeval tudi revolucionarni politični vrh, ki futurizma ni razumel ali odobraval.
Odlomek s prispevka Ivane Peruško
Ruska literarna avantgarda je tako že v dvajsetih letih preteklega stoletja zamrla in se pod taktirko partije preoblikovala v socialistični realizem.
Primož Krašovec pa se je v svojem predavanju nanašal predvsem na sovjetski avantgardni film. Sovjetski avantgardni režiser Dziga Vertov je namreč napovedal, da se mora film, da bo zaživel v svoji revolucionarni potencialnosti, ločiti od teoretičnega diskurza literature in teatra. S soc-realizmom se to jasno ni zgodilo, še danes pa se film, kot se izrazi Krašovec, zanaša na literarne naratološke pristope. Je pa, po mnenju Kraševca, v uporabi prvin in tehnik avantgardnega filma bolj uspešna kapitalistična komercialna kultura.
Tehnike, ki so jih razvile zgodovinske avantgarde, danes tako ne nosijo revolucionarnega naboja, kot je bilo značilno za zgodovinske avantgarde, temveč se njihova avantgardnost odvija znotraj sistema in z njim ne poskuša prelomiti. To je značilnost kapitalizma, ki sam sebe neprestano uničuje, da se ponovno afirmira in s tem prevzema sodobnost. Predpogoj, da je kapitalizem uspešno prevzel avantgardne tehnike, pa je njihova ločitev od avantgardnega diskurza. To ni bilo težko, saj se je diskurz – po besedah Kraševca – zataknil nekje v preteklosti in se ohranja v akademskih in institucionalnih prostorih. Tako ostaja inteligencija slepa za vse, kar bi lahko danes pojmovali kot avantgardno v širšem smislu.
Če za razliko od Krašovca o tehnologiji in kulturni formi avantgarde razmišljamo sklenjeno, se materialne okoliščine nastanka in vloge zgodovinskih avantgard v sodobnem času – kot je v svojem prispevku predstavil Lev Kreft – kažejo kot paradoks. Slednjega filozof in član organizacijskega odbora konference oriše z distinkcijo med kičem in avantgardo esejista Clementa Greenberga.
Odlomek s prispevka Leva Krefta
Proletarska revolucija pa se tukaj in zdaj zdi prej pobožna želja kot pa neizbežni zgodovinski stadij – kakor je o njej mislil mladi Marks. Današnji čas permanentnih kriz, čas po koncu zgodovine in svet, ki ne stremi k preobratu ampak k dokončnemu uničenju, o koncu razmišlja drugače.
V kapitalističnem diskurzu je konec kakršne koli vrste pogojen z zunanjim vplivom. Če vržemo oko na popularno kulturo, vidimo, kako si lažje predstavljamo, da Zemljo razstreli kak meteorit kot pa družbena vrenja. Po Alenki Zupančič je s koncem hladne vojne in dominacijo kapitalizma ta izgubil svojo zunanjost komunističnih in socialističnih ureditev. Logika sklepanja znotraj kapitalističnega diskurza veli, da smo torej v njem obtičali, saj ga zunanjost ne mora več končati. No, razen kak meteorit, ki bi zraven k vragu poslal še človeštvo, aktualnega svetovnega režima pa ne bi naslovil. Problem tovrstnega sklepanja tiči v zanikanju kakršnihkoli notranjih nepravilnosti in protislovij.
Kako potem razumeti vlogo avantgard v današnjem svetu, nadaljuje Kreft.
Odlomek s prispevka Leva Krefta
Po premlevanju o vseh mogočih kataklizmičnih scenarijih smo se naposled soočili s še enim zaključkom, konferenca se je 12. oktobra vendarle zaključila tudi sama. Z novopridobljenim znanjem o avantgardnem ubadanju s končnostjo v številnih obdobjih njenega ustvarjanja človek hitro potegne kakšno paralelo z današnjim apokaliptičnim diskurzom. Vloge tega diskurza so številne, od svaritelja do povzročitelja, odvisno od sveta, ki se končuje.
Ali bo avantgarda danes torej sprovedla konec, prisostvovala njegovemu imanentnemu prihodu ali nas rešila pred njim? To so vprašanja, ki so nam ostala po koncu konference. Razmislek o njih ponudi član organizacijskega odbora konference in profesor Peter Purg.
Rokohitrski zaključki so seveda nemogoči ali pa vsaj nesmiselni. Za konec o koncu razmišljujoča ostaja tudi članica organizacijskega odbora konference Tery Žeželj.
Znanstveno konferenco Avantgarda in konec sveta je bogatil tudi umetniški program, ki se mu danes nismo uspeli posvetiti, med drugim pa je vključeval ulično intervencijo, instalacijo in novomedijski performans Blaža Božiča, Farah Sare Kurnik – Liare T’soni in Aleša Hienga – Zergona, koncert Sulla Lingua v prostorih kulturnega centra Mostovna ter razstavo Černigoj s sopotniki in učenci na gradu Kromberk. Slednje še ni konec, ogledate si jo lahko še vse do šestega aprila, na objavo prispevkov iz diskurzivnega programa pa bo treba še nekoliko počakati. Vsaj do konca oktobra vam čakanje nemara olajša spremljevalni program h konferenci, ki se bóde odviti na valovih 89,3 Mhz.
Radio Študent se s programom pridružuje Raziskovalnemu centru za humanistiko in Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici v okviru dogodka: Avantgarda in konec sveta
Uporabljeni glasbeni podlagi:
Gregor Quendel – Musicbox Arpeggio – I – Variation I
Gregor Quendel – Symphonic Choir Arpeggio – I – Variation II
(vir: Free Music Archive, licenca Creative Commons)
Komentarji
_zelo_ estetski kolaž na naslovni sliki
Komentiraj