Pred tednom dni se je končal osrednji slovenski gledališki festival, Festival Borštnikovo srečanje. Letošnje festivalsko vzdušje pa ni bilo nič kaj »festivalsko«. Tik pred začetkom dogajanja so bile študentke AGRFT-ja seznanjene z informacijami o organizacijskih spremembah, ki pričajo o okrnitvi dostopnosti. V ospredju sta bili informaciji o občutnem zmanjšanju količine priskrbljenih prenočitev in o koncu možnosti brezplačnega ogleda predstav, v prid »vstopnic s popustom«. Kakršnekoli obrazložitve pričujočih sprememb študentke niso bile deležne. Borštnik je skozi nedavno zgodovino s svojo do študenstva naklonjeno držo pridobil status priviligiranega mesta študentskega udejstvovanja. Zaradi navidezne spremembe odnosa pa se je med študentkami razširil val ogorčenih izjav in protestnih vzgibov. Tako je v začetku poletja stari antagonizem med študentstvom in ustaljeno institucionalno sceno svoje kali upora raztresel tudi po prostorih Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Iščoč razjasnitev smo odšle v Maribor.

Tam pa smo, namesto na jasne pozicije in konkretna soočanja, primarno naletele le na govorice – govorice o vodstvu Borštnika, govorice o prikritih namenih, govorice o študentkah, govorice o uporu in govorice o resnici. O govoricah pa je Mladen Dolar, v lecture-performansu z naslovom O govoricah, odigranem na Borštniku, povedal takole: »Govorice nimajo avtorja, anonimno krožijo, tako rekoč same od sebe in neosebno, kot sapica, ki postaja veter in postopoma naraste v vihar.« Konec citata. Izpostavil je tudi zgodovinsko opozicijo med govoricami in logosom oziroma Resnico. Nadalje pa je razlagal, kako jim prav odsotnost avtorstva podeljuje silno moč posegati v območje resnice z velikim R-jem. Če misel še malce razširimo, bi lahko rekli, da govorice omogočajo poseg v polje obče Resnice tudi tistim, ki v siceršnjih okoliščinah do tega polja nimajo dostopa. Dolarju se v prepričanju, da so govorice vredne nadvse resne obravnave, pridružujemo. Sledeč tej misli smo, oprijemajoč se krhke brvi novinarske objektivnosti, nadaljevale v srčiko hrumečega viharja govoric.

Sprva pa malce na splošno. Kot že omenjeno, je Festival Borštnikovo srečanje, krajše Borštnik, osrednji slovenski gledališki festival, ki letos praznuje devetinpetdeseto obletnico. Percepcijo Borštnika pa nenehno spremlja nevralgična točka têrmina »srečanje« v nazivu festivala. Svojo diagnozo današnjega stanja »srečanja« nam je podala samostojna kulturna delavka Barbara Polajnar.

Polajnar o srečanju

Ta têrmin ima svoje temelje v prvotnem samoupravnem načelu programa, kjer so slovenske dramske hiše po svojem izboru pošiljale predstave in se tako prišle »predstavit«. Skozi čas pa se je način oblikovanja programa prelevil v kuratorski izbor, ki pa je s seboj prinesel tudi poudarek na tekmovalnosti. Malce več o tej temi nam pove igralec in mentor igre na AGRFT Branko Jordan.

Jordan, nelagodje

Ampak ali je za izgubo srečevalne funkcije krivca mogoče iskati le znotraj vodstvenih odločitev Borštnika? Dodaten vpogled nam lahko nudi letošnja produkcija Konec sveta v treh dejanjih. Predstava je, pod taktirko režiserke Selme Spahić, nastala v okviru sodelovanja med Borštnikom, Zagrebškim gledališčem mladih in Beograjskim dramskim gledališčem. Produkcija obravnava tematiko nasilja nad ženskami s poudarkom na pogojih dela, s katerimi se soočajo delavke v kulturi. V sklepnem dejanju je zgodba o mami pujsi, ki ji je prisilno odvzet še nedorasel mladič, uporabljena kot metafora za hiperproduktivni imperativ pri delu kulturnice, mesto mladiča pa zavzame še nedokončan in prisiljen izdelek. Glede na vtise, ki smo jih zbrale, je predstava v tem delu zadela ob nekaj »pravega«. Sentiment o vseprisotnosti te sile je prisoten na vseh nivojih in si ga delijo tako umetniški direktor Aleš Novak in profesionalni igralec Blaž Šef, kot tudi študentka igre na AGRFT.

Novak-Šef-študentka-Novak: hiperprodukcija

Vrnimo se sedaj na razvoj Borštnika. V zgodovinski krajini festivala je debelo podčrtan še en mejnik. Piše se leto 2018 in na Borštniku smo priča prelomnemu dogodku. Institucionalni tradiciji festivala navkljub nagrado prejme produkcija Momenta Maribor in zavoda En-Knap, Heroj 2.0. Borštnik s tem ovrže svoje institucionalne okove in na široko odpre svoja vrata neinstitucionalni produkciji. Začetek nove ere. Kaj, če sploh kaj, je ta moment dejansko pomenil, smo se pogovarjale z Janom Podbrežnikom, ki je med drugim tudi odgovorni urednik Radia MARŠ in skupaj s Polajnar soorganizator festivala ZIZ – festivala alternativne gledališke produkcije. 

Podbrežnik, sodelovanje Borštnik-off

Pri odnosu med Borštnikom in kakršnokoli off manifestacijo, pa ne moremo mimo ločnice, ki jo vzpostavljajo viri financiranja. Podbrežnik nam je povedal tudi malce več o dinamiki in potencialnih nelagodjih, ki jih ta ločnica vzpostavlja.

Podbrežnik, jajca in jajčniki

Zadnje poglavje preleta razvoja Borštnika pa je tisto, ki nas najbolj zanima. Z nedavnim razvojem je Borštnik postopoma postal privilegirano mesto za splošno dostopno udejstvovanje študentk gledališčnic. Študentkam AGRFT je pričel nuditi prenočitve v Mariboru, omogočati zastonj oglede predstav in ponujati prostore za izvedbo študentske produkcije. Poleg izobraževalne funkcije so tovrstni dostopni prostori pomembni tudi za diverziteto kulturne scene. Nekakšna splošno znana, a venomer zamolčana lastnost našega prostora je ta, da se okoli kulturnega korita v večini zbirajo le tiste, ki jim je bil potreben kulturni oziroma denarni kapital položen v zibelko. O pomenu dostopnosti in splošni vlogi sodelovanja med študentkami in Borštnikom nam je več povedal Branko Jordan.

Jordan, dostopen teater 

Simbiotičen odnos med študenstvom in Borštnikom, za katerega se zdi, da je vseskozi v interesu vseh, pa se je začel nekaj let nazaj opazno krhati. Če v nostalgijo vpete zlate čase študentskega in splošnega srečevanja le stežka lociramo, pa je boljše čase veliko lažje najti. Leta 2019 se je Borštnik z oktobrskega termina premaknil v začetek junija. Spremembo je spremljalo enotno in glasno nezadovoljstvo študentk, saj se je nov izvedbeni termin križal z obdobjem izpitov in končnih produkcij. Malce več o vzdušju starega termina nam pove Brina Jenček, ki je Borštnika več let obiskovala kot študentka, letos pa je na festivalu v vlogi moderatorke pogovorov.

Jenček, vzdušje prej

Med drugimi je ob prejetju igralske nagrade leta 2019 nezadovoljstvo ob spremembi termina izpostavila tudi Nataša Barbara Gračner s tem, ko je svoj govor posvetila izključno podpori študentske iniciative po vrnitvi starega termina. Borštnik pa je ostal pri junijskem terminu in podrobna obrazložitev same spremembe ni dosegla študentske javnosti. Perspektivo vodstva nam poda Aleš Novak. 

Novak, perspektiva vodstva

Sprememba termina je letos delovala kot še ne popolnoma zaceljena rana, v katero pa so nato podrezale predvidene organizacijske novitete. Podroben vpogled v potek in realizacijo sprememb ter njihovo komunikacijo nam poda študentka igre na AGRFT. 

Študentka, vpogled v spremembe

Kontinuiteta sprememb zadnjih let skupaj z brezbrižnim odnosom je med študentkami vzbudila občutek, da se jim Borštnik zapira, in to prav v času, ko se v drugih pogledih intenzivno širi. 

Študentka, občutki ob letošnjem Borštniku

S tem v mislih pa lahko preidemo h ključnemu dejanju naše rezidence v Mariboru. S podporo oprijemljivih organizacijskih sprememb in ogorčenega govoričenja smo z očitki soočile Aleša Novaka. 

Novak, drama v treh dejanjih

Na eni strani direktor, ki zatrjuje, da do sprememb ni prišlo, na drugi komunikacijski kanali študentstva AGRFT, ki vztrajno pričajo o okrnitvi. Na eni strani direktor, ki se sprašuje o tem, zakaj študentk na festivalu ni, na drugi strani pa govorice o protestih in protestnih izjavah – zato, ker študentke na festivalu ne morejo biti. Ampak pustimo zdaj to zmedo s skeptičnim zaupanjem v Novakove besede, da bo v prihodnje vse kot mora biti. O porazni organizaciji in ničelni transparentnosti ne bomo izgubljale besed.

Namesto tega se lahko vprašamo, čemu je vselej prisotno vse to nelagodje, tudi po tem ko letošnje bizarno dogajanje izvzamemo. Na formalni in deklarativni ravni se Borštnik aktivno odpira tako mlajšim ustvarjalkam kot off sceni, a hkrati je na obeh straneh nenehno prisotna dobršna mera nezaupanja do festivala. Čemu? Morda je kriva površna končna izvedba, ki v ustvarjalkah zbuja občutek, da jih Borštnik ne spoštuje. O svoji izkušnji sodelovanja z Borštnikom pri že omenjeni produkciji Konec sveta v treh dejanjih nam malo več pove Barbara Polajnar.

Polajnar, ironija

Morda pa se okoli Borštnika poraja sum o površinskosti in neiskrenosti prizadevanj. Kljub svojim tradicionalnim prostorom in bogati zgodovini z veseljem sprejema nove oblike uprizoritvene umetnosti. V tej fluidni in inkluzivni sceni prepoznava vrednost, četudi ta v prvi vrsti ni monetarna. Na prvi pogled je to poteza, ki ji ne moremo oporekati. Toda sodobna krajina nas je naučila, da moramo biti tudi tu sumničave. V času zatona tradicionalnih vrednot je privlačnost in marketabilnost institucije pogosto odvisna od njene sposobnosti zakrivanja lastne tradicionalne kontinuitete in hkratnega intenzivnega poudarjanja inkluzivnosti. Ali lahko Borštniku na tej točki očitamo tovrstno hladno preračunljivost? Zagotovo ne, s tem bi okrutno zanemarili kopico ljudi, ki z ljubeznijo do teatra soustvarjajo festival. Toda kljub temu je slišati očitke, kako stvari ostanejo le na površini. Enega izmed teh je artikuliral tudi Podbrežnik.

Podbrežnik, ozemljenost

Morda pa se je lovkam te sodobne institucionalne logike vseeno uspelo po tihem prikrasti v prostore dvoran in morda so prav one tiste, ki festivalu preprečujejo »ozemljenost«, med študentkami in neinstitucionalkami pa vzbujajo nelagodje. Morda pa je Borštnik le posredna žrtev, grešni kozel imperative po hiperprodukciji, ki se rjoveče širi po gledaliških odrih.

Tako na koncu tudi ta prispevek ni dočakal tistega pravega logosa, Resnice z velikim R-jem in je ostal pri namigovanjih, neutemeljenih mnenjih in opiranju na govorice. A nič zato, saj je Dolar med predstavo razkril tudi, da je ta opozicija tako ali tako malce arbitrarna.

Pisal je Val, mentorirala pa Nastja.