Odpiranje krtin
Pred dvema tednoma smo imeli edino priložnost, da si ogledamo predstavo z naslovom Krt, domnevno zadnjo predstavo kolektiva Odprta scena. To je kolektiv, ki ustvarja predstave izven institucije. Tako se vsaj predstavljajo sami. Pravzaprav gre za skupino, v sklopu katere nastajajo produkcije, za katere si sami priskrbijo tako prostor vaj kot prostor uprizarjanja. Igralci in ostali sodelavci se tekom let menjajo, vodja pa ostaja. Tia Lončar je namreč kolektiv ustvarila, ga še naprej ustvarja in je pobudnica, producentka in sodelujoča v vseh projektih Odprte scene. Poleg gledališkega laboratorija in drugih delavnic se je pod njeno režijo v zadnjih štirih letih zvrstilo kar pet predstav. Z njo in še dvema sodelujočima, Josipom Kadičem in Miho Kovačičem, smo spregovorili o zadnji predstavi, v kateri poleg njih na odru opazimo še Aljošo Nežmaha, Aneja Omana, Živo Pintar, Roka Petrovčiča Vižintina, Anjo Šolar in Voranca Mandića. Slednji je režiserjema, Lončar in Kadiču, tudi asistiral. Kot svetovalec za gib je podpisan Luka Ostrež.
Ustvarjalci nas že na začetku povabijo v nebesa, prostor, ki ga razprejo z uporabo doživeto interpretiranih monologov in kaotičnih atmosfer.
Vendar pa sama predstava nima ničesar opraviti z véro, to je le dramski prostor celotnega dogajanja, ki se odvije v različnih kotičkih Pionirskega teatra – od garderobe do prostora za publiko, pri čemer smo gledalci postavljeni na oder. Tako prostor obračajo, se z njim igrajo in ga ves čas povezujejo z nebeškostjo.
V nebesih pa se lahko v dveh urah – kolikor traja predstava – zgodi marsikaj. V grobem bi predstavo lahko razdelili na dva dela – realni del, v katerem nam vsak nastopajoči nekaj pove o sebi, ter nerealni del, v katerem nam vsi skupaj z akcijami naslikajo nekakšne izmišljene, psihotične slike. Najboljši primer takšnih akcij je prizor, ki služi kot menjava scene in pooseblja nekakšno vročico. V njem Mandić vodi dogajanje z govorom, ostali igralci pa se stopnjevano predajajo glasbeni podlagi. S svojim gibom nas na tem mestu najbolj prevzame Nežmah, ki s presenetljivo mehkobo svoje telo pripelje do ekstrema, v katerem gib ni več koreografiran, ampak se zdi, da kot agresiven impulz izhaja iz njegovega telesa – telesa, za katerega se zdi, da je popolnoma ozaveščeno čez celotno predstavo.
Realni oziroma monološki deli temeljijo na pristnosti tistega, ki jih interpretira. Ustreznost te pristnosti pojasnjuje Kadič.
Poleg tega uporaba takšnih prizorov na nek način definira tehniko igre. Ta je namreč večinoma prizemljena, namesto z ekspresijo napolnjena z emocijo. Pri tem gre še posebej pohvaliti Kovačiča, ki z minimalno obrazno mimiko uspe maksimizirati kompleksna čustva, od šaljivih otroških spominov do boleče izgube enega od staršev. Najpomembnejše pri igri pa je izhajanje iz sebe, znova poudarja Kadič.
Osebne izkušnje igralcev ogromno pridodajo avtentičnosti uprizoritve. Čeprav se zdi, da jo popolnoma definira globoko osebni značaj, presenetljivo temelji na literarni predlogi. Kot nam je razodela ustvarjalna ekipa, je Hotel Evropa avtorja Gorana Stefanovskega služil bolj kot inspiracija in ne kot podlaga, saj je bila izhodiščna želja ustvariti avtorsko predstavo.
Tako tudi dramski liki niso definirani, ampak so sanjska različica ustvarjalcev, ki obstaja le v času in prostoru uprizoritve, razloži Lončar.
Glavna fascinacija predstave Krt pa je gotovo režija. Oziroma sorežija. Kadič in Lončar sta se namreč režije lotila v paru. Kako je to izgledalo, pojasnjuje Kovačič.
Pri deljeni režiji je torej ključ do uspeha dobra komunikacija. Sploh pri težkih odločitvah, kot je na primer, kako končati predstavo.
Ob čistem koncu uprizoritve nastopimo tudi gledalci. V zaključni improvizaciji, ki se zgodi namesto aplavza, nas namreč povabijo v prostor uprizarjanja. Tako tudi sami za devet minut sobivamo v nebeškosti. S tem so ustvarjalci želeli poudariti odpiranje neinstitucionalne scene tistim, ki jim je institucionalna zaprta tudi na izkušenjski ravni. Pa naj bo razlog za zaprtost neuspeli poskus sprejemnega izpita na akademiji ali pa zgolj odkritje novega hobija, doda Kovačič.
Tako predstava kot pričujoči intervju, ki smo ga opravili po njej, podčrtujeta idejo neinstitucionalnih gledaliških projektov – da se mora scena venomer odpirati. Na žalost pa Krt postavlja epilog kolektivu Odprte scene. Ali pač?
Krtine je odpirala Tia.
Dodaj komentar
Komentiraj