Rana je vstop v žilo
»A drugačna kri se bo razlila. Sestra bo,« pravi začetek Žilažili, druge pesniške zbirke Anje Novak – Anjute, ki s tem verzom povezuje obe svoji deli v sestrstvo.
Njena prva, Rane rane, predstavlja pesnico in razkriva njeno mladost, sanje in otroško iskrenost. Dotika se tako lahkotnih kot tudi bolečih tem, podaja pa jih z drznostjo, pristnostjo in živim spominjanjem. Poezija v njej je osebna, QR kode ob vsaki pesmi pa odpirajo vrata v pesničino intimno doživljanje svojih ran, ki jih je na papirju razprla pred bralcem v obliki zvočnih in video posnetkov, slik in zapisov.
V Žilažili poezija še zmeraj ostaja predvsem osebnoizpovedna, vendar pa Anjuta, s čimer me rahlo spominja na Edouarda Louisa, skozi svoj literarni opus gleda nase iz drugega zornega kota – zrelejšega in modrejšega. Tudi zato je ta knjiga modra, prejšnja pa je bila rdeča, z nasmehom nadaljuje Novak.
Na predstavitvi pesniške zbirke, ki se je v Vodnikovi domačiji odvila šestega septembra ob 19.31, točno ob sončnem zahodu, je pesnica določene pesmi predstavila kot glasbene komade. Pri tem ji je pomagal skladatelj Drago Ivanuša, pravi pa, da je do te ideje prišla čisto spontano.
Pri branju svoje poezije sta avtorici na pomoč priskočila še gosta, mladi igralec Voranc Mandić in sodelavec iz Slovenskega mladinskega gledališča Blaž Šef.
Vsi trije so prebirali skupaj, vendar vsak po svoje. Pesnici se namreč ravno lastna interpretacija zdi nekaj najlepšega, tako pri poeziji kot v gledališču. Meni, da ni pravila, kako brati. Ne na splošno, še manj, ko gre za njene verze.
Tudi pri samem oblikovanju zbirke se avtorica ni ozirala na predvidljivo podobo, kako naj bi neko pesniško delo izgledalo, pač pa ravno nasprotno. Dovolila si je celo nekaj naknadnih, rokopisnih dodatkov.
Po Žilažili se pretakajo tudi razni citati, ki razmejujejo pesmi na smiselna poglavja. V njej Anjuta citira vse, kar jo navdihuje – od Korana pa do Klemna Kovačiča.
Seveda pa ne moremo mimo tega, da ne bi vprašali pesnice, zakaj sploh piše poezijo. Kljub osnovnosti tega vprašanja, je pomembno, da si ga vsake toliko postavimo. Da vemo, kaj smo in kaj nismo. Nadaljuje Novak:
»Poezija je, ko čustvo najde svojo misel, misel pa najde besede, da ga lahko izrazi,« pravi Robert Frost. Lahko bi rekli, da gre za poseben, inspirativni trenutek ustvarjanja, če bi želeli stvar romantizirati. Gotovo pa lahko rečemo, da pisati ne moremo vsak trenutek in da je krč navdiha še kako resničen, kar potrjuje tudi Novak.
Anjutina prva zbirka Rane rane je izšla pri založbi Sanje, pri Žilažili pa se je avtorica odločila za pogumno pot samozaložnice.
Vendar pa je pot do samozaložbe lažja, če ne izvzamemo, da pri takšnem projektu za avtorjem stoji ogromno ljudi, ki bogati in dopolnjuje končno podobo.
Če se po poslušanem v vaši krvi pretaka lakota po poeziji, zbirko Žilažili zaenkrat lahko dobite le pri avtorici osebno ali pa ji pišete na njen profil na Instagram.
Dodaj komentar
Komentiraj