Siva je zanimiva
Ta teden je bila v Projektnem prostoru DUM na ogled razstava v Ljubljani delujoče latvijske umetnice Agate Lielpētere. Na razstavi je umetnica preučevala kromatičnost sive barve in njen kulturni pomen. S skoraj matematično analizo latvijske pokrajine je Lielpētere iskala reprezentativno in naslovno »Latvijsko sivo«. O razstavi in večletnem projektu smo govorili z umetnico.
Koncept latvijske sive izvira iz pojavnosti pridevnika »siv«, s katerim se Latvijci pogosto označujejo za nezanimive, monotone in pasivne. Pridevnik ima torej negativno konotacijo, z njegovo uporabo pa Latvijci samoironično sprejemajo svojo dolgočasnost, pove Lielpētere. O tem pojavu in o narodni identiteti nasploh je začela razmišljati, ko se je preselila v Slovenijo, doda.
Lastnosti latvijske sivine je Lielpētere raziskovala z dvanajstimi slikami, ki shematično beležijo tonalnost panorame Rige.
Slike torej predstavljajo shematično časovnico dneva. Opremljene so z okvirji, ki delujejo kot legenda oziroma merilno orodje, s katerim lažje razumemo abstraktno upodobitev. Ob levem robu so na okvirju označene ure, ki jih ponazarjajo barvne ploskve, na spodnjem robu pa je označen naslikan mesec. Na horizontalno obrnjenih platnih ob zgornjem in spodnjem delu, torej zvečer in ponoči, prevladujejo rjavi in sivi odtenki, proti sredini pa presenetljivo raznoliki odtenki zelene, modre in rožnate barve ustvarjajo svetlejši horizont.
Slike so bile na razstavi obešene v vrsti, ki se je raztezala čez več sten prostora. Opazovali smo lahko daljšanje oziroma krajšanje dneva, ki je v liniji slik risalo najprej razpirajoč se in nato pojenjajoč horizont. Orientacija platna in naslikane barve asociirajo na krajinsko slikarstvo, pove Lielpētere.
O naslikanih barvah doda še naslednje:
Umetnico smo vprašali še, kje v tematiki vidi prednost slikarskega medija.
Kljub temu Lielpētere poudarja, da Latvijsko siva ni slikarska razstava. Bistvo projekta niso slike, temveč specifična siva barva, ki jo umetnica poimenuje »latvijsko siva« in je povprečje vseh tristotih izmerjenih tonov tekom leta. Barvo smo doživeli že ob vstopu v razstavni prostor, ob sprehodu skozi sivo prepleskan hodniček. Na razstavi pa so bili poleg slik razstavljeni še katalog vseh odtenkov v obliki pleskarske barvne karte, kantica z latvijsko sivo barvo in trije sitotiski. Slednji prikazujejo tri splošno pozitivno in barvito zaznamovane trenutke: dvojno mavrico, sončni vzhod in sončen trenutek. Prizori so upodobljeni z monokromatično barvno ploskvijo sivega odtenka, ki predstavlja tonalno povprečje izbranega trenutka. Opis na dnu tiska razkriva, kaj gledamo.
Dejstvo, da je celo dvojna mavrica v povprečju siva, bi kaj hitro lahko interpretirali pesimistično. V delih Lielpētere pa je občutna velika mera humorja in lahkotnosti. Vse je odvisno od perspektive, nam pove.
Ravno to je teza, ki jo želi umetnica s projektom dokazati. Siva barva je v resnici kompleksna in dinamična. Lahko bi rekli celo, da je barvita, pravi Lielpētere. Dobimo jo lahko iz mešanice številnih živahnih odtenkov barvnega spektra. Po enaki logiki torej nekaj ali pa nekdo – Latvijec, ki je »siv«, ni nujno dolgočasen. Kljub temu da Latvijo očitno kromatično resda zaznamuje siva barva, to nikakor ne pomeni, da so njeni prebivalci nedinamični. Razstavo lahko razumemo kot odo Latvijcem. Spodbuja jih, da sprejmejo svojo sivost in se znebijo njenih negativnih konotacij.
Z Lielpētere smo spregovorili še o tem, kako razstava, ki je tako tesno povezana z narodno identiteto, deluje v drugi državi.
Na našo pripombo, da je tonalno povprečje kateregakoli trenutka v Ljubljani verjetno tudi sivo, pa se umetnica odzove takole:
Drage Ljubljančanke, dragi Ljubljančani, ko se torej naslednjič sprehodite skozi monotono ljubljansko meglo, se spomnite, da je siva v resnici zanimiva.
Dodaj komentar
Komentiraj