Pozdravljeni v kulturnih novicah. Danes bomo začeli z visoko kulturo: v Cankarjevem domu lahko v okviru 61. festivala Ljubljana ujamete Richarda Wagnerja. Včeraj je bilo na sporedu Rensko zlato, danes pa boste lahko videli Valkiro. Druga polovica serije Nibelunški prstan bo sicer uprizorjena šele v poletju 2014. Toda zadosti o tem, gremo na še višjo kulturo. V Mestni hiši se je včeraj začela razstava  Bili smo svetovni prvaki: Pot od brezkončnega vzpona do košarkarskega zlata leta 1970 in naprej, ki bo trajala do 22. septembra.

Včeraj smo se tako udeležili odprtja nečesa, čemur lahko rečemo košarkarska razstava. Kaj na svetu je to? Poglejmo v uradno vabilo: "Na razstavi je v nekaj slikovnih potezah predstavljena pot jugoslovankse košarkarske reprezentance od prvih nastopov na velikih tekmovanjih do osvojitve zlate medalje na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970." Za tiste kulturnike, ki ne poznajo tega področja, razložijo tudi sledeče: "Košarka velja za enega najplemenitejših in najbolj priljubljenih ekipnih športov".

Na razstavi lahko torej zasledite fotografije s košarkarksih tekem jugoslovanske reprezentance v 70. letih prejšnjega stoletja. Tako lahko občudujete legende, kot so Krešimir Ćosić, Dražen Dalipagić, Mirza Delibašić, Ivo Daneu, Petar Skansi in tako naprej. Še več, gledate lahko kontinuirano predvajanje tekme svetovnega prvenstva leta 1970, ko je Jugoslavija postala svetovni prvak. No, tu se mi je zdela zadeva nekoliko sumljiva: ali ni na vsakem svetovnem prvenstvu nekdo svetovni prvak? Ali ne bi potemtakem vsak, ki je bil kdaj svetovni prvak, naredil razstave in filma o tem? Recimo lahko bi naredili razstavo čilske reprezentance: Bili smo dvakrat tretji. Kaj je torej tako posebnega na jugoslovanski košarki tega obdobja?

O tem smo se namesto z napihnjenci omenjene zlate dobe pogovarjali z Igorjem Thalerjem, ki je bil v slovenski reprezentanci skozi vse selekcije, nazadnje tudi v članski v drugem delu 90.let. Zaradi tehničnih problemov žal nimamo posnetka, vseeno pa vam lahko predstavimo osnovno tezo: stara jugoslovanska košarka ni bila profesionalna, igrali so jo ljudje , ki so dopoldne delali, popoldne pa trenirali , pa so sili kljub temu korak pred ostalimi igralci sveta. Tako so za razliko od današnjega profesionalizma poleg veselja do košarke igrale tudi za slavo, danes pa igrajo za denar in slavo, kjer slava pomeni le še več denarja.

Vseeno pa poslušajmo Petra Vilfana, kaj meni o primerjavi te zlate generacije z današnjo.

*Izjava se nahaja v posnetku

Toda prepričajte se sami in si v Mestni hiši poglejte finale leta 1970. Če si ga boste, potem boste videli slabšo košarko, ne samo fizično, kot trdi Vilfan, pač pa tudi taktično, tehnično in tako dalje. Poglejte že posnetke Dražena Petroviča in boste videli razliko. Vseeno pa ima košarka 70. let nek čar, namreč da gre za košarko in njeno slavo brez vsega današnjega šovbiznisa.

Za konec naj še povemo, da bo dva dni pred finalom evropskega košarkarskega prvenstva, torej 20. septembra, v okviru te razstave svetovna premiera, in sicer filma Bili smo svetovni prvaki. Poslušajmo utrinek.

*Izjava se nahaja v posnetku

Tako tudi cel svet utihne, ko iz etra Radia Študent prihajajo kulturne novice. Ker pa dejansko še nismo tako arogantni, vemo, da je verjetno ravno obratno. zato za danes končujemo.

Košarkarsko evforijo je skušal zatreti Aleš.