NOSTALGIČNE LIKOVNE OBLIKE
Za slikarje in slikarke je poletje čas, ko lahko svojo samoto in dvome, porajajoče se v prevročih, izoliranih sobicah, za kakšen teden delijo s svojimi tovariši in tovarišicami nekje v hladu gozda ali pa v skupinskem klimatiziranem ateljeju. Tako se vsako poletje v Sloveniji odvijajo likovne kolonije raznovrstnih formatov. Njihov skupni imenovalec je izmenjavanje izkustev in razvijanje mrež zunaj posameznikovega mikrokozmosa. Za razliko od sodobnejšega formata rezidenc so likovne kolonije in tabori omejeni na dva tedna.
Slikarska kolonija Izlake-Zagorje velja za najstarejšo kolonijo v Sloveniji in širši regiji. V sožitju z lokalno skupnostjo občine Zagorje in z njeno velikodušno podporo deluje neprekinjeno od leta 1964. Mednarodna likovna kolonija se drži kvote polovice domačih in polovice tujih avtorjev in avtoric ter ni omejena na medij slikarstva. Pogoj za udeležbo pa je akademska izobrazba. Umetniški vodja, slikar Milan Razboršek, opiše delovni utrip.
Med desetdnevnim srečanjem so slikarji popolnoma svobodni pri izbiri tem in tehnike. Glede na individualne potrebe sodelujočih je poskrbljeno za osnovni material: platno, papir ali drugo slikarsko podlago. Kolonija je za povabljene ustvarjalke in ustvarjalce zastonj. Stroške dogodka krijejo Občina Zagorje ob Savi in manjši sponzorji. O dolžnostih in pričakovanjih umetnic in umetnikov Razboršek pove:
V koloniji v Izlakah letos slika 12 povabljenih avtoric in avtorjev. Med njimi je že drugič slikarka Barbara Demšar iz Škofje Loke, ki se je izpopolnjevala v Parizu.
V Galeriji Medija v Zagorju ustvarjalke in ustvarjalci vsako leto tretjega decembra predstavijo izbor del, ki so jih ustvarili poleti. Po koncu srečanja imajo do novembra čas, da zaključijo svoja dela. Razboršek pojasni, da se je z leti v Zagorju nabrala zbirka del, ki jih po tradicionalni decembrski razstavi nimajo kje pokazati.
Iz Zagorja nazaj v Ljubljano, kjer trenutno poteka 23. mednarodna likovna kolonija v sklopu Festivala Ljubljana pod taktirko akademskega slikarja Toma Vrana. Strukturno je mednarodna likovna kolonija nadvse podobna koloniji Izlake-Zagorje, a z eno očitno razliko: mesto dogajanja so Križanke. Urbano okolje je posebnost te kolonije, saj se te tradicionalno odvijajo zunaj mest. Nastale so v drugi polovici 19. stoletja kot svojevrsten beg umetnikov v "preprostost narave in podeželskega življenja". O specifiki mednarodne likovne kolonije v Križankah in povezavi s programom Festivala Ljubljana Tomo Vran:
Onkraj profesionalizacije in akademije pa se v Trebnjem že 54 let odvija Tabor likovnih samorastnikov. Med samoukimi umetniki in umetnicami velja tabor za enkraten mednarodni dogodek odmevnega imena. Andrejka Nose, višja kustosinja Galerije likovnih samorastnikov Trebnje, nastale prav zaradi tabora, nam je povedala, zakaj je tovrsten mednarodni dogodek pomemben.
Večina povabljenih umetnic in umetnikov na tabor prinese že končana dela, s katerimi se ob koncu dogodka potegujejo za strokovno nagrado in nagrado prijateljev Galerije. Za stvaritev teh del namreč ustvarjalci in ustvarjalke, katerih dela tudi ostanejo v stalni zbirki galerije, potrebujejo več kot teden dni časa, kolikor traja tabor. Za razliko od kolonij akademskih slikarjev je ta tabor namenjen varovanju in podpiranju samorastniške umetniške prakse in predvsem njenemu uveljavljanju oziroma umeščanju. Letošnji nagrajenci tabora so Brano Mandić, Miroslav Bone in Aleksandra Detinska.
Tabor v Trebnjem je med likovnimi kolonijami izjema. Iz večine likovnih kolonij so izključeni vsi umetniki in umetnice, ki nimajo akademske izobrazbe. S tem ostaja klasičen koncept likovne kolonije rezerviran za zaprt krog poklicnih slikark in slikarjev. Odločitev o udeležbi je v večini primerov v rokah ene osebe, umetniškega vodje dogodka. Redko so povabljeni umetnice in umetniki mlajše generacije, kar med drugim postavlja vprašanje, ali niso morda kolonije že skoraj izumirajoča oblika poletnega druženja.
Dodaj komentar
Komentiraj