Pasti socialne aktivacije migrantk
Andragoški zavod Maribor - Ljudska univerza med letoma 2019 in 2022 izvaja Program socialne aktivacije za ženske iz albanskega kulturnega okolja »Aktivno živim v Sloveniji«. Cilj projekta je reševanje socialne izključenosti in tveganja revščine ter izboljšanje zaposljivosti. Tri udeleženke programa so se zaposlile kot čistilke.
Migrantke se pogosto potiska v necenjena podplačana dela, ki so bistveno ospoljena, kar smo kritično osvetlili v nedavni Humanistiki o knjigi Sare R. Farris V imenu pravic žensk: vzpon femonacionalizma. Očitnost potiskanja v tovrstna dela povzame Maja Sedevčič z Andragoškega zavoda Maribor.
Čeprav je Andragoški zavod kontaktiral 25 delodajalcev, so se odzvali le čistilni servisi, zaradi česar migrantkam niti niso mogle ponuditi boljših možnosti. Strukturno razsežnost umeščanja migrantske delovne sile v specifične zaposlitve oriše raziskovalka Mirovnega inštituta Majda Hrženjak.
Do črke natančno se udejanja analiza Farris, ki govori o prehodu od režima socialne podpore k režimu delovne podpore. Migrantke podpiramo tako, da jih vključimo v delo, komentira Sedevčič.
Aktivno iskanje dela pogojuje socialno pomoč, ta pa se vse pogosteje predstavlja kot nagrada za trud, ne pa osnovna materialna pomoč v stiski. V neoliberalizmu socialna podpora postaja problem, ne začetek rešitve. Tako jo razume tudi Sedevčič.
Socialna pomoč naj bi priseljenke uspavala, rešili pa jih bomo tako, da jih vključimo v delo, kar jih bo tudi najučinkoviteje integriralo v družbo. Tudi pri nas je represivno pogojevanje socialnih transferjev z delom vse bolj razširjeno, oriše Hrženjak.
Pomemben vidik integracije je tudi znanje slovenskega jezika, ki je z letošnjim letom postalo tudi pogoj za prejemanje socialne pomoči. Priseljenci in priseljenke, ki so v evidenci zavoda za zaposlovanje, morajo namreč izkazati znanje slovenščine, podobne primere agresivne asimilacije v knjigi popisuje tudi Farris. Pogoje pojasni Sedevčič.
V projekt vključene Albanke za svojo udeležbo prejmejo finančno nadomestilo, njihove izkušnje s programom in zaposlitvami so pozitivne. Program je bil zastavljen kot opolnomočenje migrantskih žensk in na individualni ravni je uspešen. Projekt naslavlja bistvene probleme migrantk, ki jih izpostavlja tudi Hrženjak.
Kljub dobrim namenom in individualno pozitivnim izidom pa ne moremo zagovarjati pozicije, ki migrantke potiska v skrbstveno delo - torej ospoljeno, necenjeno, slabo plačano delo. Izrazito slabe učinke izpostavi Hrženjak.
Ko želimo aktivno naslavljati in reševati strukturne probleme, ki zadevajo migrantke, smo soočene s številnimi preprekami. Represivni ukrepi, pogojevanje financiranja projektov pomoči in težave udejanjanja pozitivnih ukrepov onemogočajo tudi najbolj dobronamerne programe. Čeprav lahko kratkoročno programi posameznice res opolnomočijo, se z njimi dolgoročno poglablja diskriminacija.
Dodaj komentar
Komentiraj