Leta 2017, v času uspešne konsolidacije antimigrantskega diskurza v medijih in na političnem parketu, je izšla monografija Sare R. Farris V imenu pravic žensk: vzpon femonacionalizma. Prevod Antonije Todić, ki je prispevala tudi spremno besedo, je dve leti zatem izšel pri Založbi Sophia. V imenu pravic žensk je celovita sociološka raziskava, ki na zastavljena raziskovalna vprašanja odgovarja z umetelnim prepletanjem teorije in praktičnih primerov. Delo s kritično diskurzivno analizo desničarske propagande, politik vključevanja migrantov v Italiji, Franciji in Nizozemski, dokumentov Evropske unije in primerov antiislamističnega feminizma vpeljuje koncept femonacionalizma oziroma feminističnega in femokratskega nacionalizma. 

Femonacionalizem Farris razume kot ideološko formacijo zbliževanja antiislamističnega diskurza nacionalistične desnice in neoliberalnih politik ter femokratk - birokratk in ženskih ali feminističnih organizacij z državno ali evropsko podporo, ki v imenu enakosti spolov stigmatizirajo muslimane in migrante na splošno. Femonacionalizem deluje kot sestavni del neoliberalne reorganizacije blaginje, dela in politik priseljevanja. 

Farris raziskavo otvori z znanimi desničarskimi parolami o posiljevalski, nasilni naravi neciviliziranih muslimanskih divjakov-migrantov, ki ogrožajo enakopravnost žensk in homoseksualcev. Obenem parole pozivajo k reševanju migrantk, žrtev zaostalih, nasilnih, neenakopravnih družb. Delo se nato nadaljuje s feminističnimi in femokratskimi izjavami, ki pa so drugačne zgolj na površini, v načinu izjavljanja.

Oba pola političnih subjektov dojemata muslimansko kulturo kot v jedru zatiralsko, kar  pavšalno pripišeta kar vsem migrantom z globalnega juga. Subjekti izjavljanja konvergirajo v skupni točki ‒ revivalu old school paradigme večvrednosti Zahoda. Rasizem in podrugačenje se zdaj dogajata v imenu pravic žensk. Ob tem prepoznamo dva procesa: seksualizacijo rasizma, torej ospoljenje rasizma, ki se zanaša na različna stereotipa o podrugačenih migrantih kot zatiralcih in migrantkah kot njihovih žrtvah, in rasizacijo seksizma ‒ prikazovanje spolne neenakosti kot problema nezahodnih, nerazvitih kultur. 

Do te točke, na kateri analize populizma že zaključijo, Sara Farris šele zares pripravi teren. Konvergenco retorik namreč poveže z dejanskimi politikami vključevanja migrantk in migrantov, kot jih predlaga Evropska unija in implementirajo posamezne države. Izpostavi obrat od multikulturalizma k državljanskemu vključevanju ‒ od sobivanja različnih kultur k asimilaciji in obvezi sprejemanja jezika, kulture in kao diametralno nasprotnih vrednot. Odgovornost za vključevanje v civilizirano družbo je premeščena na posameznika, ki mora pridno izpolnjevati integracijske postopke. Čedalje bolj ospoljeni programi izpostavljajo migrantko-mater kot ključno posrednico kulture. Migrantke kot “eksotični subjekti brez avtonomije” se morajo renaturalizirati, sprejeti strogo sankcionirane modele materinstva in ženskosti, ki naj bi jih ‒ glejte to protislovje! ‒ osvobodile spon kulturno sankcioniranih spolnih vlog. Migrantke so podvržene paternalistični zaščiti prek integracije v skupnost. Kako? Arbeit macht frei!

Izkaže se, da retorika osvoboditve migrantk in proces njihovega vključevanja na trg delovne sile v neoliberalnem okviru delujeta sinhrono. Pri tem konvergirajo produktivistična etika feminizma, evropske direktive in režim delovne podpore. Slednji vpeljuje sistem bolj ali manj zaslužnih revežev, ki morajo, da bi bili upravičeni do socialne pomoči, dokazati, kako zelo se trudijo najti delo. Razgradnjo socialne države in splošne solidarnosti nadomeščata individualna odgovornost za revščino in poblagovljenje celotnega družbenega življenja, tudi skrbstvenega dela. 

Migrantke naj bi se, po vzoru teleološkega mita zahodnega feminizma o emancipaciji skozi delo, z vstopom na trg delovne sile osvobodile spon neenakosti, v katero so bile vpete v lastni kulturi. Toda migrantke najpogosteje delajo ravno v sferi reproduktivnega dela, proti kateri so feministke bíle dolgotrajen boj. Večinoma so čistilke, varuške, negovalke, gospodinje, v kar jih usmerjajo in tlačijo številni programi podpore Evropske unije, posameznih držav pa tudi feminističnih organizacij. Kot ženske so primerne le za gospodinjenje in skrb, kot rasiziranim drugim pa jim je “kariera” omogočena le na najmanj zaželenem in cenjenem področju skrbstvenega dela.

Nič dobrohotnega torej ni v podpori migrantk pri vključevanju na trg dela ‒ v očeh Evrope, njenih držav in nevladnih organizacij so le nujno potrebna armada delovne sile na področju skrbstvenega dela. Poblagovljenje skrbi, razgradnja socialnih sistemov, feminizacija in rasizacija področja na eni in staranje prebivalstva, vključevanje zahodnih žensk  na trg dela in upiranje gospodinjskemu delu na drugi strani utemeljujejo potrebo po zaposlovanju migrantk ‒ nasproti migrantom, ki službe kradejo. 

Jasno zastavljena poglavja študije se povezujejo in nadgrajujejo, odgovori ponudijo nova, izbistrena vprašanja, ki poglobijo različne nivoje analize. S filigransko previdnostjo vzpostavljanja povezav žal Farris prepogosto zapade v ponavljanje že povedanega, brez škode bi lahko 350-stranski špeh konkretno oklestili, ne da bi okrnili poanto.

Prepričljiv oris femonacionalizma pa bi bilo zanimivo nadgraditi z analizo učinkov na migrantske subjekte, ki se v tej študiji pojavljajo predvsem kot objekti proučevanja. Kar zmoti, je predvsem ohranjanje vzpostavljene homogenizacije podrugačenega migrantskega subjekta. Pomanjkanje razlikovanja med migranti muslimani in nemuslimani, med različnimi muslimanskimi tradicijami in med praksami zakrivanja, ki so ali niso prisotne, prikriva raznolike izkušnje strukturne neenakosti, ki so jim migranti in migrantke podvrženi, tudi če jih femonacionalizem homogenizira. 

Avtorica ne razčlenjuje razlogov, zakaj je femonacionalistična predstava o islamu rasistična, kot tudi ne implicitne predpostavke, da je patriarhat povsod, kar pozdravljamo. Umanjka pa nujno potrebna razčlenitev delovanja procesov onkraj nacionalistične desnice. Antimigrantski in antiislamski diskurz - tako ločeno kot prepleteno - sta splošno prisotna tudi v liberalnem diskurzu, pri čemer ne umanjkajo femonacionalistični elementi. Nevarnost prenaglega branja, za katero  bi  rasizem ostal zgolj problem desnice, onemogoča potencial za radikalno kritiko, ki ga ponuja V imenu pravic žensk.

Premalo natančna razčlenjenost podobno omogoča vzpostavitev zmotnih predstav o feminizmu, ki z vključevanjem v femonacionalistično formacijo vstopa v radikalno performativno protislovje. Femonacionalizem, pri katerem femokratke podpihujejo rasno diskriminacijo in omogočajo reprodukcijo spolnih vlog, deluje škodljivo za enakopravnost spolov nasploh. Teorija in praksa se ne ujemata, načela izpodbijajo delovanje: prakse enakosti spolov veljajo samo za bele, zahodne domačinke, ne pa tudi za rasizirane, nezahodne migrantke. Farris  ob tem vztraja pri implicitni drži, da je samo s takim feminizmom nekaj narobe. 

Vse to seveda drži, vendar je morda čas, da se vprašamo, ali nista rasizem in razredna neenakost vpisana v celotno zgodovino zahodnega feminizma. Protislovje oziroma napetost med rasizmom in bojem proti patriarhatu dela femonacionalizem močan in krhek hkrati. Toda podobno bi lahko trdile za večino feminizmov in njihova krhkost je pri tem očitna. Zavedni, pravi, dobri feminizmi, ki dejansko intersekcijsko obravnavajo vse vidike neenakosti, ne da bi zapadli v škodljivo performativno protislovje, se pojavljajo le izjemoma. 

Zakrivanje dejstva, da je veliko feminizmov vsaj nekoliko problematičnih, če ne že soodgovornih za ohranjanje in reprodukcijo drugih neenakosti, je mogoče nazorno videti na primeru poimenovanja nekoga za “samooklicano” ‒ torej slabo ‒ feministko. Tako lahko prikladno zvalimo problematičnost določene feministične drže na samorazumevanje osebe, ki po našem razumevanju feminističnega bontona feministka seveda ni. Z izpostavljanjem nekaterih specifičnih feminističnih glasov kot problematičnih zakrijemo problem, da je veliko feministk v resnici rasistk, zato ker je njihovo izhodišče rasistični feminizem.

Zahodni feminizem, ki se kot Feminizem z velikim F postavlja na pozicijo moči, se reproducira skozi številna feministična dela, medijska sporočila, oglaševanje in politike enakosti spolov. Farris takih feminizmov, ki bi zahtevali radikalno kritiko, ne obsodi v celoti, temveč se zadovolji z ugotovitvijo, da imamo med nami nekaj slabih jabolk, ki gnijejo na gnojišču femonacionalizma.

Delo V imenu pravic žensk je postavilo temelje kritike neoliberalne politične ekonomije femonacionalizma in pripravilo teoretska in metodološka orodja, s katerimi pa bomo hlev femonacionalizma še dolgo kidali.