Poletna hvalnica klovnOFF
Po dolgih mesecih izolacije smo končno vstopili v vrrrrrroče poletje, ki obljublja klasično ljubljansko poletno poslastico: razgret beton, skurjene možgane in trupla razbeljenih golobov po pločnikih v jukstapoziciji z billboardi za osvežilne pijače z okusom lubenice ter žerjavi, ki nam nad glavami prenašajo opeke za gradnjo novih turrrrrrrističnih naselij! Kot vestni državljani in meščani smo končno prejeli nagrado ー gromozanski prdec »tropskega« poletja ー naravnost v obraz.
K sreči so v naše mesto pripotovali klovni, ki znajo vsako tragično situacijo preobleči v komedijo in s tem tesnobno trenje dveh ekstremov zasukati v, khm, produktivno smer. Prejšnji teden smo si v sklopu festivala Klovnbuf, ki ga je organiziral Zavod Bufeto, ogledali predstavo Tangram v režiji in izvedbi klovnov-plesalcev Stefana Singa in Cristiane Casadio. Sing in Casadio sta s plesnimi gibi in klovnovskimi triki poustvarjala sestavljanje tangrama, geometrične sestavljanke, ki so jo v 18. stoletju iznašli na Kitajskem za namene igre in umetnosti.
Klovn in plesalka ob prihodu gledalcev v dvorano Plesnega teatra sedita vsak na svoji strani odra, osamljena in popolnoma zazrta v svoje aktivnosti. Drug drugega ne opazita, izolirana sta. Ločuje ju dolga proga, sestavljena iz ducat belih žonglerskih žogic, ki stojijo v geometrično pravilnem razmerju do vsaj tridesetih drugih žogic, razporejenih po odru. Na levi strani odra se z enim setom žogic igra klovn, na desni strani pa vidimo plesalko, ki svoj ples izvaja v strogi vzporednosti s progo belih žogic, ki prečijo oder. Klovn pristopi k plesalki in jo zaradi njene neodzivnosti začne posnemati. Vzbudi njeno pozornost. V prisotnosti klovna postane gledalcu vidna resnobnost plesalke, tako tudi zaradi prisotnosti plesalke gledalec opazi izgubljenost klovna. Po nekaj preplesanih dolžinah se klovn in plesalka zroč proti gledalcem usedeta drug ob drugega in začneta vsaksebi žonglirati. Plesalko žongliranje kmalu mine, zato žogico spusti na tla. A klovn tega ne dopusti. S pogledom, obrnjenim stran, kot da se ne bi nič zgodilo, ji žogico še vsaj desetkrat poda nazaj v roke. Plesalka žogico vsakič znova zavrne, kljub temu pa jih ima na koncu prizora v rokah več kot na začetku. Začne se spajanje klovna in plesalke, ki mestoma negodujoče, mestoma pa navdušeno spremljata svojo skupno transformacijo v himero klovnovstva in plesa. Vsakič znova postavljata oder v drugo geometrijsko obliko in se pri tem seznanjata z veščinami drug drugega. Čeprav se privlačita, se vseskozi tudi odbijata. Na koncu se za nekaj minut združita v karikiranem romantičnem plesu, nekakšnem valčku, pri katerem plesalka ves čas stopa po klovnovih nogah. Plesalka je postala klovn in klovn plesalka.
Predstava Tangram tako odlično izrazi glavno temo letošnjega festivala cirkuške in klovnovske umetnosti Klovnbuf ー iskanje ravnotežja. Poleg tega, da je iskanje ravnotežja ena izmed temeljnih klovnovskih in cirkuških veščin, se »iskanje ravnotežja« v sklopu letošnjega festivala nanaša tudi na združevanje in uravnovešanje različnih uprizoritveno-umetniških zvrsti, ki se v svojih principih in pristopih prečijo ter dopolnjujejo. Predvsem se nanaša na ravnotežje med plesno in klovnovsko umetnostjo, ki sta jo v Tangramu uprizorila Sing in Casadio. Kot so organizatorji festivala zapisali na svoji spletni strani, pa se omenjena sintagma, torej »iskanje ravnotežja«, nanaša tudi na »malega človeka« ter njegovo iskanje ravnotežja v dobi virusa. Več o sestavi letošnjega programa nam je povedala programska vodja festivala, Natalia Sultanova.
Festival Klovnbuf, ki je bil letos v Ljubljani izveden že štirinajstič, se z iztekom prejšnjega tedna na našo srečo še ni zaključil. Ob koncu julija nas čaka druga poletna edicija tega festivala, katere program še ni docela znan. Kot nam pove Natalia Sultanova, organizatorji festivala vsako leto veliko pozornosti namenijo tudi izobraževalnemu programu, kajti zdi se jim pomembno, da prebivalcem Slovenije omogočijo spoznavanje s cirkusom in klovnado kot umetniškima zvrstema. Vendar se zavod pri tem pogosto sooča s prostorskimi stiskami, zaradi česar razmišljajo, da bi del julijskega programa namenili izpostavitvi prostorske problematike. Več Sultanova.
Čeprav ediciji festivala Klovnbuf ločuje cel mesec, nam v vmesnem času ne bo treba bivati v popolni odsotnosti klovnov. To niti ne bi bilo tako presenetljivo, če bi besedo »klovn« razumeli predvsem v njenem slabšalnem ciničnem pomenu in jo uporabljali v besednih zvezah, kakršna je »politični klovn«. Toda pri takšni rabi besede »klovn« se raje ugriznimo v jezik, saj nas pravi, umetniški klovni opominjajo ravno na meje našega cinizma.
Veliko klovnovskih elementov lahko v različnih proporcih zasledimo tudi v filmih Federica Fellinija, ki bodo v okviru praznovanja stoletnice Fellinijevega rojstva do 6. julija na ogled v dvorani Slovenske kinoteke. Fellini, ki se je rodil 20. januarja 1920 v Riminiju, je kot režiser in scenarist igral pomembno vlogo v razvoju italijanskega neorealističnega filma, ki se je posvečal predvsem povojnim socialnim problematikam. Kljub temu, da je svojo filmsko pot začel kot scenarist za italijanskega protoneorealista Roberta Rosselinija, se je Fellini tekom svoje samostojne režiserske poti vedno bolj odmikal od realističnih prijemov. Eden izmed glavnih razlogov naj bi bilo njegovo »popotovanje s cirkuško skupino«, za katerega še dandanes ne vemo, če se je zgodilo na tem svetu ali zgolj v Fellinijevi domišljiji. Več o Fellinijevem klovnovstvu nam pove filmska kritičarka in redaktorica oddaje Temna zvezda na Radiu Študent, Anja Banko.
Klovn v Fellinijevih filmih ni nujno prisoten kot lik. Čeprav v njegovih filmih najdemo veliko nenavadnih protagonistov, še več pa komičnih ter grotesknih stranskih likov in statistov, je klovn pri Felliniju prisoten predvsem kot način njegovega lastnega filmskega upovedovanja. Komičnost, ki jo zasledimo v Fellinijevih filmih, je predvsem tragična ー kot nam pove Banko, se Felliniju »smejimo z žalostjo«. V 70. letih je začel Fellini v svoje filme vključevati vedno več postmodernih in nadrealističnih filmskih prijemov, kar je opazno tudi v njegovi karakterizaciji ženskih protagonistk. Če je v svojih zgodnjih filmih, kot sta Cesta in Cabirijine noči, na dokaj realističen način prikazoval pot nedolžne klovnese, ki je zapadla v prostituiranje, je v svojih kasnejših filmih tako ženske kot druge like razumel predvsem kot označevalce filmskega besedila.
Ta četrtek se bo po projekciji filma Giulietta in duhovi, v katerem vlogo »razočarane gospodinje v obdobju vzpona hipijevstva in seksualne revolucije« igra Fellinijeva žena in muza Giulietta Masina, v Slovenski kinoteki odvil pogovor o Fellinijevih ženskah, ki ga bosta vodili Anja Banko in Majda Širca.
Pisal je Jaka.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj