Videla sem tisto jelko

v najglobljem gozdu visoko

za vselej skrito mojim očem

kolena so se dotikala

lesenih kolen

igličasti stolpiči vej

drug na drugemu sloneli

ramena brez ramen

ni bilo prošnje

ne klica

ne želje

in ne bremen

le srebrni zven.

Skratka, s Tatjano Soldo in Jezikom razžarjenih trav.