Prestopamo prag prve oddaje Misliti arhitekturo, ki ima en sam preprost namen: odpirati in v grobem orisati skupni prostor, ki obstoji  med filozofijo in arhitekturo. Ta oddaja bo skušala odpirati medprostor med tema dvema velikanoma, pri čemer se skupen presek že dlje časa postavlja ob bok filozofiji in arhitekturi kot nova entiteta, ki ji lahko rečemo filozofija arhitekture.

Kaj je arhitektura? Kako deluje arhitektura? Zakaj je arhitektura? Kako je arhitektura? To so izhodiščna vprašanja serije oddaj Misliti arhitekturo. Nova oddaja o arhitekturi v novi programski shemi Radia Študent bo na ta vprašanja odgovarjala z nizanjem primerov branj različnih filozofov, saj je zamišljena kot radijski bralni seminar. S knjižne police bomo vzeli osnovna dela relevantnih filozofov o arhitekturi ter jim dajali radijsko prezenco. Z izborom bomo nenehno v iskanju nekega strukturiranega odgovora na to, kaj arhitektura je, kaj velja v širšem kontekstu videti za njeno fasado in kako njeno delovanje odzvanja širše v družbi. S tem je oddaja Misliti arhitekturo obenem namenjena začasni katalogizaciji napisanega o tem odprtem prostoru, ki smo si ga – tako kot številni interpreti pred nami – v radijskem poskusu tu zadali zapolniti.

Vsaka filozofska knjiga ali članek, ki se bo prebiral pred tem mikrofonom, prodira do arhitekture nekoliko drugače. Nas v to serijo namreč vleče tudi raznovrstnost očišč in pogledov. Gremo v smeri tega, da vsaj na ravni skice razgrnemo grobe koncepte mišljenja, ki jih filozofija izkazuje za zaobjetje tako širokega fenomena, kot je arhitektura.

Arhitekturi se bomo prvenstveno približevali preko treh perspektiv, in sicer jih lahko v grobem ločimo na materialistično, fenomenološko in strukturalistično. Prva sezona, ki jo začenjamo danes in se bo v etru izmenjevala s terminom kolega Karbe in njegove oddaje Hertz Arhitektur vsak četrti ponedeljek v mesecu, se bo lotevala obravnave avtorjev kritične oziroma materialistične teorije. Vsaka oddaja bo prikazala delo enega filozofa.

Ta oddaja nima intence, da bi neposredno odsevala aktualno dogajanje v polju arhitekture. Kot radijski bralni seminar gradi nek poskusni, vzporeden arhitekturni diskurz s tem, da se obrača nazaj v filozofsko osnovo, ki vzpostavlja gosto prepredeno miselno pokrajino za refleksijo arhitekture.

Po orisu programske zasnove te oddaje lahko povabimo pred mikrofon Walterja Benjamina, nemškega literarnega kritika in teoretika židovskega porekla. Rodil se je v Berlinu leta 1892 in svoje odraslo življenje preživel med nemško in francosko prestolnico vse do leta 1940, ko je na begu pred nacisti storil samomor v majhnem katalonskem mestecu Portobou. S seboj je imel majhen črn kovček, ki je obenem simboliziral njegovo življenjsko naravnanost do tega, da se ni nikoli nikjer zares ustalil. V spremni besedi njegovih Izbranih spisov, ki so pri nas izšli leta 1998, je zapisano, da je bil Benjamin pravzaprav povsod disident; to je bil tudi doma, povsod pa je bil doma, ker je bil pač povsod disident. Benjamin je pisal raznovrstne tipe besedil od esejev, monografskih študij, raziskovalnih projektov, knjižnih recenzij, aforizmov, radijskih iger, spominov, avtobiografske fikcije do popotniške literature, filoloških spisov, člankov in pesmi, ob tem pa je bil še prevajalec. Večina njegovih del je izšla posthumno, med izjemami je knjiga Enosmerna ulica.

Če med tem razvejanim območjem njegovega udejstvovanja obstoji rdeča nit, je ta verjetno dejstvo, da je bil izrazit antisistematik. Velja za nekakšnega osamelca, ki se je ob mistiki, literarni teoriji in estetiki naslanjal predvsem na zgodovinski materializem. Zaradi njegove svojevrstnosti se ga je po svoje otepala tudi akademska sfera, četudi je bil eden vidnejših predstavnikov frankfurtske šole.

Benjamin je obveljal za enega prodornejših teoretikov moderne, za katero je izjavil, da mora kritični raziskovalec pri njeni analizi vselej biti na preži pred mitologijami, ki jih moderna sama ustvarja o svoji preteklosti. Dejansko pa širne in daljne razprave o Benjaminu in njegovem koncipiranju moderne ter njenih umetnosti, tudi arhitekture, kar ne prenehajo preplavljati knjižnega trga. Avstralski filozof Andrew Benjamin je Benjamina oklical za »ključnega akterja pri razumevanju, evalvaciji in kritiki elementov kompleksnih odnosov, ki so gradile arhitekturo modernosti«.[1] Benjaminu je bila pri dešifriranju moderne ključna medsebojna povezava med zgodovinsko orientirano izkušnjo in materialno prezenco estetskih objektov. To med drugim pomeni, da je Benjamin kot nekakšen Odisej, ki je privezan na jambor svoje ladje, zato da ne sliši zapeljivega napeva siren moderne,[2] kirurško in arheološko analizira zgodovinske fakte ter jih ločuje od samih produkcijskih procesov umetnosti.

Estetika je za Benjamina privilegirano polje, kjer se sekata zgodovinska izkušnja in umetniško delo. Pravzaprav je zanj estetika tudi prava nevralgična točka za vstop v modernost. Estetiko je skoraj imanentno povezoval z urbanim, z distinktivnim prostorom tega časa, s katerim se je veliko ukvarjal. O mestih in velemestih, kot so Pariz, Berlin, Moskva, Marseille in Neapelj, je pisal spomine, eseje, traktate. Zanj je mesto nekakšno vozlišče moderne cirkulacije, kjer pride do vrhunca šok modernega bivanja.

Kako torej Benjamin misli arhitekturo? Ali še natančneje; kako za Benjamina arhitektura oblikuje bivanje v modernosti? Z Benjaminom začenjamo serijo oddaj iz dveh razlogov. Prvič, gre za enega redkih filozofov, ki ni le analiziral dela medijev, ampak je svoje delo predstavljal v številnih medijih, tudi na radiu: med letoma 1927 in 1933 je pripravil več kot 80 radijskih oddaj. Drugič pa zato, ker je za arhitekturno teorijo ena močnejših referenc, ki je v arhitekturnem diskurzu prisotna tudi preko številnih interpretacij.

Benjamin se arhitekture dotika v številnih spisih, med njimi je tudi esej Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati. Ta esej začenja s programsko zasnovo, ki je tudi vodilo tokratne oddaje: »Ko se je Marx lotil analize kapitalističnega proizvodnega načina, je bil ta na začetku. Svoje raziskave je uravnal tako, da so dobile prognostično vrednost. Oprl se je na temeljne odnose kapitalistične proizvodnje in jih prikazal tako, da je bilo iz njih razvidno, česa se je v prihodnje še mogoče nadejati«.[3] Zdi pa se, da Benjamin tudi sam opravlja delo, ki ga pripisuje Marxu. V marsičem je prav on preko historične analize prostora in arhitekture 19. stoletja deloval v sredini 20. stoletja kot prognostik, kot napovedovalec bivanja in atributov arhitekture 21. stoletja.

V tem znamenitem spisu, v katerem Benjamin razpira vprašanje pristnosti in funkcije umetnosti v dobi njene tehnične reprodukcije, se v zaključnem delu ustavi pri arhitekturi. Med drugim jo definira kot svojevrstno umetnost: »Arhitektura je bila od nekdaj prototip umetniškega dela, katerega recepcija je potekala nezbrano in kolektivno.« Kar arhitekturo ločuje od preostalih umetnosti, je za Benjamina to, da arhitektura zapolnjuje stalno prisotno potrebo človeka že od prazgodovine: ta potreba je seveda zavetje, zaslon pred silami okolja. Zato Benjamin pristavi, da je zgodovina stavbarstva starejša od sleherne umetnosti, recepcija in razumevanje stavbarstva pa sta pomembna za razumevanje odnosa, ki ga množica goji do umetniškega dela. Benjamin tu še dodaja, da stavbe, torej arhitekturo, dojemamo na dva načina, in sicer z uporabo (sprejemanje preko navede) in z zaznavo (optično sprejemanje). 

Benjamin je prostor, mesto, arhitekturo in urbanizem postavil tudi v center svojih spisov Berlinska kronika, Izkušnja in revščina ter Enosmerna ulica. Kar pa je pomenljivo, je to, da so ta vprašanja v centru njegovega slovitega življenjskega dela, nemško poimenovanega Das Passagen-Werk, angleško pa oklicanega za The Arkades Project. Prvotno je ta obsežen kolaž Benjaminovih zapiskov, skic, nastavkov argumentov in širokega nabora zgodovinskih dejstev, ki ga je Benjamin pisal med letoma 1927 in 1940 ter zaradi smrti pustil nedokončanega, nosil podnaslov Dialektična čarobna zemlja.

V središču tega kolosalnega dela na tisoč straneh, kjer so v uvodnem delu zbrani krajši Benjaminovi zapisi, nato pa sledijo tematsko zbrani zavitki ali poglavja različnih virov in fragmentov, je Pariz - velemesto, ki ga Benjamin okliče za prestolnico 19. stoletja. Še širše je v fokusu urbano kot kraj, ki je za nemškega teoretika privilegirano mesto fantazmagorij in mita, ki obstoji o vprašanju udobja. Na ožji, bolj specifični ravni pa se Benjamin posveča vprašanju pasaž oziroma luksuznih trgovin. Nas bodo v tem gostem tekstu z namenom, da razgrnemo širši kontekst jedra in delovanja arhitekture pri Benjaminu, zanimale štiri teme: 1. pasaže, 2. pohajkovalec ali flâneur, 3. interier in 4. figura urbanista barona Haussmanna.

Monografijo Das Passagen-Werkje Benjamin posvetil občutku vrtoglavice, ki je bila značilna za zgodovino 19. stoletja, ali še natančneje, eksplikaciji univerzuma fantazmagorij, ki ga ustvari to stoletje. Fantazmagorijo SSKJ opredeljuje kot »podobo, privide, ki nastanejo iz pretirane fantazije,« pri Benjaminu pa gre za nekakšno polmistično silo, ki posameznika spremeni v potrošnika.

Fantazmagorija je nemara najbolj prezentna ravno v  pasažah, ki se pojavijo zaradi skokovitega razcveta tekstilne industrije v Parizu. Ti centri za prodajo luksuznih izdelkov so »s steklom pokriti, z marmorjem obloženi hodniki skozi celo vrsto hiš, katerih lastniki so se združili za tako špekulacijo. Na obeh straneh teh prehodov, ki dobivajo svetlobo od zgoraj, so nameščene kar najbolj elegantne trgovine, tako da je pasaža mesto, svet v malem«.[4] Pasaže so predhodniki blagovnic, kjer se namesto manjših, družinskih trgovin pojavi nov skupni trgovski javni prostor. V Parizu jih je bilo na višku okrog leta 1850 več kot dvesto, ravno tu pa so začele delovati prve ulične svetilke za nočno razsvetljavo, nekatere trgovine so bile namreč odprte vse do pozne noči.

Pasaže so za Benjamina uveljavitev arhitekturnega izraza v Parizu 19. stoletja, ki s steklom in jeklom ob zori industrijske revolucije ustvarja specifični imaginarij moderne. Pasaže so kot javni prostor nova superstruktura, ki formira radikalno nov tip in prostor potrošništva. So tudi privilegiran prostor fantazmagorij, saj ustvarjajo specifično hrepenenje po utopiji. V tem prostoru, zgrajenem iz umetnih materialov, so namreč poustvarjene organske oblike krajine, ki v industrijski dobi izginja. »Visoki, jekleni in stekleni stropi pasaž so spominjali na nebesa, saj je industrializirana Evropa posnemala naravne, organske oblike v trenutku, ko jih je prekrivala z novo obliko gradnje.«[5] V tej arhitekturi maškarade in spektakla, kot jo opredeli Benjamin, se skriva želja po upodobitvi prvobitnega gozda z uporabo množično proizvedenega stekla in jekla kot novega gradbenega materiala.

Benjamin postavi ta estetski jezik metropolitanskega spektakla 19. stoletja kot obliko specifične mentalne postavitve, ki je imanentna prikritju - z namenom zastrtja - vse večjega prepada med modernim industrijskim tempom inovacij in človeško sposobnostjo sprejemanja šoka tega novega. Arhitektura daje tej postavitvi zastiranja realnosti »alibi«. Benjamin namreč eksplicitno opozarja na problem prebujanja posameznika med multipliciranimi simulakri velemesta 19. stoletja, ki jih kapital ustvarja in uporablja zato, da namesti fantazmagorijo kot novo realnost. Dobo mehanske reprodukcije obenem enači s koncem pristne avre umetniškega dela, ob čemer lahko – ob njegovih poudarkih uporabe umetnih gradbenih materialov v arhitekturi – sklepamo, da materiali v arhitekturo prinašajo fantazmagorične preobleke spektakla in udobja. V tej navezi je domala znamenit Benjaminov citat »konstrukcija igra vlogo nezavednega«, ki ga je brez navajanja avtorja prevzel od Siegfrieda Gideona. Ta zgodovinar in CIAM-ov tajnik je za nemškega teoretika ključni vir o (modernistični) arhitekturi.  

S pojavom velemesta, pasaž, novih radikalnih oblik potrošništva, kjer se vrši fantazmagorija ublagovljenja in komodifikacije, pa Benjamin beleži tudi novo človeško fizionomijo v mestnem okolju, to je pohajkovalec oziroma flâneur. Pohajkovalcu je ulica drugi dom, v pasažah je trafika njegova knjižnica, blagovnica pa je njegov »poslednji revir«. V velemestu se ta neznanec skriva v množici ljudi zato, ker se v lastni koži ne počuti dobro; s pohajkovanjem zastira lastne misli, s stalnimi impulzi velemesta pa blaži tesnobo, ki bo spremljala vse prebivalce metropol, piše Benjamin. In ob podobi pesnika Baudelaireja, ki ga je tako kot literarne mojstrovine Edgarja Allana Poeja in E.T.A. Hoffmanna spodbudil k formiranju tega specifičnega velemestnega lika, dodaja: »Množica je zastor, preko katerega je za flâneurja to domače v mestu spremenjeno v fantazmagorijo.«[6] »Pohajkovalec je v množici prepuščen usodi. Zato je njegov položaj enak položaju blaga.«[7] Flâneur je za Benjamina izraz potrošništva in vpliva fantazmagorij na individuuma, ki se prepušča opoju blaga.

Hrbtna plat tega človeka množic stopi v prostor po Benjaminovi analizi v istem obdobju kot same pasaže: okrog leta 1830 se pojavi koncept privatnosti individuma, ki se v prostoru zrcali kot oblikovanje interierja. Kraji prebivanja se z nastopom industrijske revolucije prvič ločijo od kraja dela, posameznik pa »potrebuje domači interier za vzdrževanje svojih lastnih iluzij,« piše Benjamin. Fantazmagorija interierja posamezniku predstavlja njegovo celotno vesolje, tu se združujejo spomini in kraji v varnem zavetju zbiratelja, ki z interierjem poustvarja lastno umetniško kolekcijo in pravo gledališče za razkazovanje svoje »osebnosti«. Ko v  Berlinski kroniki Benjamin opisuje babičino stanovanje, pristavi, da je v številnih sobanah šlo za tipičen meščanski interier, ki je kraj, kamor tudi smrt ne more vstopiti. Za Benjamina je namreč meščanski interier tisti protipol javnemu, metropoli, ki je obenem ekspliciten kraj fantazmagorij za domnevno varnost in privatnost meščana.

Na četrti premici, ki je med bolj eksplicitnimi v Benjaminovem kolosalnem delu o pasažah, je prvi urbanist Pariza, baron Haussmann. Haussmann je z množično rušitvijo centralnega dela Pariza v mestno tkivo vpeljal široke bulvarje, v mestu je zgradil nove žandarmerije, vojašnice, zapore pa tudi gledališča in županstva. S svojimi posegi, s katerimi briše celo zgodovino mesta, je iz središča zaradi visokih najemnin izgnal proletariat. O Haussmannu lahko v knjigi Braca Rotarja Pomeni prostora beremo, da je poskrbel za izselitev 350.000 prebivalcev, zravnal tri pariške griče in pridobil 200 kilometrov novih meščanskih fasad. Benjamin tega »umetnika rušitve« umesti v širšo gesto imperializma cesarstva Napoleona III., ki spodbuja investicijski kapital in ustvarja domnevne izredne razmere zato, da bi kič tega imperializma umestil v samo mestno podobo. S haussmannizacijo, piše Benjamin, je fantazmagorija dobila prezenco v kamnu. Medtem ko je Le Corbusier Haussmanna častil kot velikega kirurga, ki je preuredil Pariz, ga je Benjamin opisal kot urbanističnega nihilista, ki svoje posege izvaja zato, da v mestu imperija prepreči državljansko vojno med družbenimi razredi.

S to skico razumevanja arhitekture pri Benjaminu kot kulise kapitalističnih fantazmagorij za potrošništvo industrijske dobe, s skico arhitekture kot umetnosti, ki je ob ustvarjanju tako javnega kot privatnega prostora v službi neke izrazite radikalizacije fantastičnih podob, ki posamezniku velemesta zakrivajo in premeščajo vir njegove korenite tesnobnosti, se poslavljamo. Nakazila na vzporednice z današnjo dobo so v navedenih Benjaminovih delih, v slovenščini dostopnih Izbranih spisih in Enosmerni ulici, v Zbranih delih in v Das Passagen-Werk. Mi smo ob pripravi te oddaje vzeli v roke še dve gradivi, ki sta prosto dostopni na spletu: številko revije Footprint o Benjaminu in zbornik Andrewa Benjamina in Charlesa Rica Walter Benjamin in arhitektura modernosti.

V naslednji oddaji, ki bo predvidoma na sporedu 24. aprila, se bomo podali v oris postavk Theodorja Adorna. Ker je oddaja Misliti arhitekturo zamišljena kot radijski bralni seminar, priporočamo v branje Minimo Moralio in Funkcionalizem danes.

 

Bral sem Marko, za tehniko je skrbel Blaž, v podlagi pa je bil Milko Lazar z albumom Prêt-à-Porter Variations. Nastajajočo industrijsko pokrajino in spremljajoče fantazmagorije Walterja Benjamina, na čigar grobnici je zapisan moto »Ne obstaja dokument kulture, ki ni obenem dokument barbarizma,« je ponovno odkrivala Mateja Kurir.

 

[1] Andrew Benjamin in Charles Rice (ur.), Walter Benjamin and the architecture of modernity, re.press: Victoria, 2009, str. 3.

[2] Več o tem glej: Ross Lipton, Benjamin's Dialectical Image and the Textuality of the Build Landscape, v: Footprint, Delft: TU Delft, Volume 10, Number 1.

[3] Walter Benjamin, Umetnina v času, ko je ni možno tehnično reproducirati, v: Izbrani spisi, Studia Humanitatis: Ljubljana, 2003, str. 147-148.

[4] Walter Benjamin, Flaneur, v: Izbrani spisi, Studia Humanitatis: Ljubljana, 2003, str. 181.  

[5] Ross Lipton, Benjamin's Dialectical Image and the Textuality of the Build Landscape, v: Footprint, Delft: TU Delft, Volume 10, Number 1, str. 78

[6] Walter Benjamin, The Arkades Project, Cambridge, MA: Harvard University Press, 2002, str. 21.

[7] Walter Benjamin, Flâneur, v: Izbrani spisi, Ljubljana: Studia Humanitatis, 2003, str. 192.