OVOJNICE SKUPNOSTI

OVOJNICE SKUPNOSTI

Oddaja

Izjava Kranjc

Z izjavo Roka Kranjca začenjamo oddajo Misliti arhitekturo, v kateri se sicer posvečamo skupnostim, ki se v nasprotju s kapitalističnim mestom, ki ga poganja misel, da je stanovanje blago na trgu, ukvarjajo s stanovanjsko problematiko in organiziranjem na drugačen način. Pogovarjali smo se z Zadrugatorji, Kooperativo 22, pravkar slišanim eko kolektivistom in predstavnico Akademskega kolegija, ki poroča o berlinskih stanovanjskih delavnicah.

Ko rečemo skupnost, moramo pridodati, katerega obdobja, relacije in velikostnega razreda skupnost mislimo - pašno skupnost, plemensko skupnost, vaško, blokovsko, četrtno, mestno, lokalno, evropsko, globalno skupnost … Vsaka ovojnica ima sebi lasten obseg in različen sociološki družbeni ustroj. Lepa značilnost skupnosti je njena načelna horizontalna delitev, kar pa hkrati pomeni, da so procesi bolj počasni in podvrženi dolgotrajnemu dogovarjanju do konsenza. A vseeno, bolje, kot da govorimo tja v tri dni in ne naredimo nič, kot da brez debate naredimo energijsko potraten poseg. Skupnost potrebuje vodnjak bolj kot disko in stalno prižgan ogenj bolj kot mobilce; mobilce rabimo bolj, kot rabijo nekje vodo. Zakaj skupnosti povezujemo na eni strani z zaostalostjo, medtem ko se nam na drugi strani kažejo kot napredne rešitve ekoloških, ekonomskih in bivanjskih problemov, ki slonijo na neposredni demokraciji?

ZADRUGA

Ko v arhitekturi rečemo skupnost, mislimo stanovanjsko. Primer vzpostavljanja drugačne, samoorganizirane družbe kot odgovor na stanovanjsko problematiko so samonikle zadruge in kooperative, ki pri nas za zdaj nimajo ustrezne zakonske podpore. 

Eno od oblik samoorganiziranja v imenu reševanja stanovanjske stiske pri nas predstavljajo člani zadruge Zadrugator. Kljub neobstoječi zakonodaji na področju stanovanjskih zadrug poskušajo izpeljati pilotni projekt izgradnje trajno najemnega stanovanjskega objekta. Zadrugatorja Uroš Mikanovič in Rok Ramšak odgovarjata na vprašanje o zadrugah pri nas v preteklosti in o tem, v čem je njihova stanovanjska zadruga drugačna.

Izjava Mikanovič, Ramšak

Rok Ramšak doda, da je “pomembna distinkcija torej ta, da gre za rekonceptualizacijo bivanja in individualnega lastništva, katerega osnovni pomen vedno bolj izrazito postaja hranjenje vrednosti ali pa finančna investicija in ne kolektivno lastništvo. S tem ko stavbno pravico zemljišča prenesemo na zadrugo, tega uspešno umaknemo s špekulativnega finančnega trga, hkrati pa z ohranjanjem tega v lasti lokalne skupnosti ohranjamo dolgotrajen družbeni interes.”

Kakšen je finančni model zadruge za pilotni projekt?

Izjava Ramšak

S kakšnimi problemi na področju zakonodaje se Zadrugatorji soočajo pri izvedbi projekta?

Izjava Ramšak

Vendar se Zadrugatorji ne dojemajo kot skupnost, temveč svoje zadružništvo dojemajo v najbolj grobem pomenu. Ramšak pravi: “Zadruga je zgolj združba posameznikov z namenom enostavnejšega doseganja cilja, kar koli že ta naj bo. Naš osnovni namen je preprosto zagotoviti dostopna stanovanja. Menim pa, da gre pri stanovanjskih zadrugah že v izhodišču za večje zavedanje o prednostih ne popolnoma atomiziranega načina bivanja, ki ga žal vzpodbujajo procesi suburbanizacije skozi (z neoliberalizmom zelo povezan) ideal samostojne hiše, vedno bolj pa je značilen tudi za bivanje v večstanovanjskih objektih. Stanovalce vedno bolj zanima deljenje tako prostorov kot predmetov. Navsezadnje pa stanovalce k bolj skupnostnemu pristopu k bivanju in delovanju usmerjajo tako interni akti zadruge kot tudi zakonodaja, ki, če ne drugega, veleva vsaj določeno mero demokratičnosti in skupnostnega načina odločanja znotraj zadruge.”

O aspiracijah za delovanje in željah za prihodnost zadrug Ramšak še pove: “Glede na to, kako je bilo vprašanje zastavljeno, bom pri odgovoru nekoliko romantičen. Recimo, da imam z vidika recimo da stanovanjskih zadrug dve želji. Prvič, da se stanovanjsko področje uredi. Da se torej kvalitetno stanovanje prizna kot osnovna človekova pravica in se ne obravnava kot tržno blago. Navsezadnje, kako pa se bomo sicer borili za drugačen svet, če bomo konstantno pod pritiskom vprašanja, kje bomo jutri spali? Za zadruge pa si želim, da bi v prihodnjih letih doživele večji razcvet. Kljub svojim omejitvam lahko namreč opravljajo pomembno vlogo kot male šole demokratičnosti in drugačne misli – drugačne misli, ki je nujna za odčaranje mej, ki nam jih vsiljujeta v svoji krivičnosti vedno bolj homogena politika in gospodarstvo.”

SKUPŠČINE V LJUBLJANI IN MODELI IZ TUJINE

Stanovanjska stiska je razširjena skorajda po vseh evropskih državah in je eden izmed sprožilcev mnogih gibanj - med drugimi je to tudi sveže nastalo gibanje Kje bomo pa jutri spali. Koncept skupščin, ki si ga je gibanje zastavilo, skuša po principu “od spodaj navzgor” graditi kritiko pomanjkljive stanovanjske politike in je prav zaradi vsebovanosti te kritike postalo politično gibanje. Dejstva in probleme, ki poganjajo skupščine Kje bomo pa jutri spali?, smo lahko slišali že v zadnji oddaji Hertz arhitektur. Vsebino rešitev stanovanjske problematike lahko povzamemo v zahtevah, ki jih skupščina Kje bomo pa jutri spali? obravnava kot temeljne: 1. Stanovanja so človekova pravica in se jih mora zagotavljati kot družbeno dobrino. 2. Vsak mora imeti zagotovljeno primerno, dostojno in dostopno stanovanje. 3. S stanovanji naj upravljajo tisti, ki v njih živijo.

Prav zadnja točka, ki zahteva upravljanje stanovanj za tiste, ki v njih živijo, nas popelje do sklopa, ki se osredotoča na vprašanje skupnosti. Govori o prepoznavanju stanovanjskih skupščin in javnih razprav kot orodij legitimnega odločanja o stanovanjskem področju. Točka zahteva reguliranje in omejevanje moči upravnikov ter spodbuja samostojnega upravljanja stavb s strani stanovalcev. Skupščina zahteva skupnost. Ne samo ljubljanska skupščina, o vprašanju skupnosti se je govorilo tudi na berlinskih delavnicah.

Zahteve v tujini so, logično seveda, zelo podobne našim. Delavnice, ki so ga organizirali Sokoli - socialistična nemška mladina - zastavljen kot enotedenske delavnice, ki so se jih udeležili tudi nekateri posamezniki iz ljubljanske skupščine, je skušal iskati pozitivne rešitve stanovanjske problematike, ki zadevajo nas vse. Hkrati pa je internacionalna pisanost pripomogla k temu, da se je skozi izmenjavo izkušenj dalo misliti ter ustvarjati nove ideje. Ena izmed idej, ki jih je na berlinskih delavnicah ustvarila slovenska skupina, se je porodila ob pogovoru s predstavniki organizacij iz Bologne in Katalonije. Več o tem pove Veronika Razpotnik, ena izmed soudeleženk berlinske delavnice.

Izjava Razpotnik

Ideja skuša povezati dve pomembni točki soustvarjanja skupnega prostora v mestu: prvič, odgovornost pri iskanju primernega bivališča se prenese na institucijo in tako razbremeni stanovanjski problem kot individualno stvar posameznika. Drugič, vsi prebivalci hiše soustvarjajo skupni prostor, se samoorganizirajo in se demokratično odločajo o njegovi renovaciji ter na tak način gradijo močnejše skupnostne povezave. Če bi hoteli aplicirati tovrstno rešitev na naše univerzitetno mesto, bi se pojavile določene zagate. 

Izjava Razpotnik

Če pustimo študentsko stanovanjsko problematiko ob strani, je berlinski delavnicah predstavil princip grajenja skupnostnega prostora in ustvarjanja dostopnih in primernih domov s pomočjo nemškega Mietshäuser Syndikata [mithojzer sinidikat], ki deluje kot vezni člen 145 stanovanjskih projektov in 21 iniciativ po Nemčiji. Vsi stanovanjski projekti so avtonomni in pravno samostojni, hkrati pa spadajo pod okrilje sindikata, ki posreduje know-how in hkrati kot družba z omejeno odgovornostjo deprivatizira stanovanjski objekt. Če se skupina ljudi odloči, da bi kupila hišo, jim poleg bančnega kredita deloma pomaga še sindikat, ki ima nato petdesetodstotni delež lastništva in s pravico do veta onemogoča, da bi se bivanjski objekt prodajalo naprej, s čimer prepreči špekulacije.

Vse naštete ideje poganja torej želja po ustvarjanju skupnosti z demokratičnim sprejemanjem odločitev, ki pa je pri vseh osredotočena na posamezne hiše in manjše skupine ljudi, ki so si uspeli ali pa si želijo izboriti svoj prostor v mestu. Vendar pa problem kapitalističnega mesta s tem ni rešen. Gre za partikularne otočke, ki sicer so točka kritike, a velikega problema mesta ter njegove privatizacije, gentrifikacije, centralizacije in elitizacije ne rešujejo v celoti.

ARHITEKTURNO NAČRTOVANJE SKUPNOSTI

V arhitekturnem načrtovalskem procesu se pogosto pojavlja ustvarjanje skupnosti kot dodana vrednost načrtovanja. Vendar pa lahko takšno izražanje deluje pokroviteljsko - od zgoraj navzdol, tako rekoč na silo, se ne da ustvariti skupnosti v pravem pomenu besede. Srđan Nađ, arhitekt in član Kooperative 22 pravi, da vsaka skupnost potebuje lasten cilj, vizijo in interes. Nujno je vzajemno spoštovanje in veliko dogovarjanja.

Ali lahko arhitekturno načrtovanje pomaga pri vzpostavitvi skupnosti, odgovarja Nađ.

Izjava Nađ

To v praksi pomeni, da namesto izključno spalnega naselja načrtujemo tudi trge, osnovne šole in vrtce, kulturni center, prostore za storitvene dejavnosti - v glavnem okolje, ki omogoča in dolgoročno podpira izgradnjo medsebojnih vezi. To pomeni gradnjo soseske. Nađ še pravi, da smo v letu 2018 na kvadratni meter stanovanjskih površin zgradili 10 m2 hiš, kar kaže na slovenski ideal starejše generacije o hišah in na to, da dejansko ne gradimo več mest in stanovanj za potrebe mladih. Kako Nađ vidi sosesko ali skupnost?

Izjava Nađ

Koncept samoupravljanja, ki je sicer razširjen tudi po Evropi, je pripadnikom bivše skupne države, ki je učbeniško temeljila na samoupravljanju, seveda dobro znan. Sistemsko omogoča povezavo posameznika vertikalno do vodstvenih vrhov in horizontalno v razna družbena telesa in kolektive. V teoriji tako ostaja še danes, pomikamo se skozi različne ovojnice skupnosti. Če živimo v bloku, imamo hišne svête. Naslednja po velikosti je ovojnica krajevne ali četrtne skupnosti, imamo pa tudi krovno Službo za lokalno samoupravo, ki povezuje četrtne skupnosti z organi občin. Kje je tu posameznik, ki se lahko vključi v neposredno upravljanje svojega okolja? Kadre teh služb izvolimo in ti sedijo na bazi prebivalcev. Če baza prebivalcev ni aktivirana, je z njo lažje upravljati od zgoraj navzdol. Skupnost je opredeljena kot nekaj, kar tvori celoto. Nekaj, kar tvori celoto, je kot tako samozadostno. Subkulture v tem smislu, četudi je njihov predpogoj presežek časa, delujejo zaokroženo, z lastno mitologijo, celo ekonomsko in storitveno izmenjavo in ostalimi podpornimi sistemi. Včasih moraš le privzeti določen diskurz in skupnega sovražnika, imeti preboden jezik in tetovažo ali zavzeti hišo in jo imeti za svoje (politično) igrišče.

Razloge za podhranjenost skupnosti lahko iščemo v organiziranem delu, preživetveni odvisnosti od uvoza hrane in ostalih dobrin, celo v ločitvi družine, kar se sliši precej tradicionalistično. A modele primarne skupnosti, družine, le nadomeščamo v šolah, službah in raznih ljubiteljskih klubih; prijatelji smo si bratje in sestre, šolska psihologinja mati, kuharica babica, zdravnica teta, hišnik oče in mehanik stric. Zakaj se tako radi vračamo k starejšim, da ne rečemo naravnim oblikam organiziranja, ki temeljijo na manjših skupinah, bolj ali manj razširjenih družinah? Vsekakor se tako znajdemo v sredini, za katero se zdi, da v individualizirani družbi izginja, torej v srenji, kateri bi kot posamezniki nekaj pomenili in v kateri bi lahko bili slišani ter uveljavljali svoj glas. Skupina predstavlja eno telo več glav in rok in ravno toliko žepov kot rok, ki pa mora delovati homogeno za skupni interes in zato tudi glave združi pod en klobuk. Tako se skupina ojača prek posameznikov, ki pa so kdaj zaradi ciljev telesa-skupine tudi utišani; in obratno - posameznik je ojačan prek skupine - ima mnogo večjo glavo in telo in tudi rok ima več, le žepa bi lahko bila le dva.

Na tej točki pridemo do tragedije skupnine. Kot je opisal Garrett Hardin, je namreč zaradi izčrpavanja skupnih dobrin skupnino treba nujno omejiti glede na nosilno zmožnost okolja, pa naj gre za skupen pašnik ali svež zrak. Izčrpavanje skupnine po Hardinovo vodi v privatno lastništvo. Kaj pa javni ali, kot ga radi imenujemo, družbeni prostor - torej prostor v lasti mesta ali države? Mar finančno izčrpavanje skupnih dobrin pomeni konec nosilnosti okolja za prebivalce? Ponovno je namreč treba domisliti koncept mesta in urbanizacije. Kakšno mesto sploh hočemo? Bo to namenjeno le prehodnim turistom ter bogatim posameznikom, čemur se dandanes prilagajajo urbanistični projekti, ali pa bosta potrebni odgovornost in odločitev, da mesto (p)ostane kraj solidarnostnega sobivanja? Za konec ovojnico razširimo na nadplanetarno in zaključimo z vizijo Roka Kranjca.

Izjava Kranjc

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.