Prostor: dežela
Začenjamo s citatom iz knjige Kozolec Boruta Juvanca: “Pomen kozolca slovenstvu je občutljiva tema, ki je nujno povezana z emocijami in navezavo kozolca na narod. Oboje je pri tem izjemnega pomena in nenazadnje je prav to ključen vzrok, da kozolec danes sploh še obstaja. (…) Kozolec je pomemben člen naše kulture.” To sentimentalno podobo sušilne naprave za seno bi danes zlahka brali kot nazadnjaško. Veliko kozolcev, ki jih vidimo ob šviganju z motornimi vozili hitro mimo, je v slabem stanju in neuporabljenih ali oblečenih v reklamna sporočila. Travniki so namesto tega posuti z neprodušno, v moder, bel ali pastelno zelen celofan zavitimi balami sena. Te so, mimogrede, v Švici že prenehali uporabljati. Ugotovili so, da tako shranjeno seno zaradi vlage rado fermentira in taka krma za živino povzroča slabšo kvaliteto mleka. Vsaj dodaten argument, da niso bale le za oko do kulturne krajine neprijazne.
V tokratni oddaji Misliti arhitekturo se ukvarjamo s prostorom, v katerega umeščamo svoje dejavnosti in nas določa s svojimi bolj ali manj zaželenimi značilnostmi. Obiskali smo okroglo mizo Slovenija, še vedno moja dežela?, nastalo v sodelovanju DKAS-a (Društva za krajínsko arhitekturo Slovenije), IPOP-a (Inštituta za politike prostora) ter društva za varstvo Alp CIPRA in Ministrstva za okolje in prostor. Na okrogli mizi so govorili o krajini kot skupni nacionalni identiteti ter se spraševali, kako človekove dejavnosti in spreminjanje slednjih puščajo sledi v krajini, v zadnjem času predvsem s turistifikacijo krajine kot nosilke dejavnosti in omogočanja izkušenj, vezanih na določen prostor. S projektom želijo sodelujoči pripraviti pristojna ministrstva k večji zavezanosti strateškim in celostno pripravljenim prostorskim aktom na področju načrtovanja, varovanja in upravljanja krajine. Dogodek je povezovala Maja Simoneti. Poslušali boste bolj ali manj koherentno v pripoved umeščene in zvezane utrinke z okrogle mize.
Zadnje čase je videti, kot da dežela ni več za nas, če se identificiramo s slovenstvom, temveč namenjena le še turistom. Po drugi strani pa mehanizacija kmetijske proizvodnje ter lesarske in drugih dejavnosti nezadržno spreminja podobo kulturne krajine, ki smo jo v preteklosti tržili kot “naše” blago in ki je pomagala vzpostaviti narodno zavest z medijskim ustvarjanjem prototipov slovenske krajine. A krajina sama po sebi nima vrednosti. Da so neke točke, denimo Triglav, postale prek abstraktne substance simbola glavni predstavniki naroda, ni naključje - podobe so nam morali usidrati v skupno predstavo o prostoru. Božidar Jezernik, kulturni antropolog, pojasni vzvode, ki so sledili 18. stoletju, ko so se ljudje prvič začeli raziskovalno in estetsko zanimati za naravo, do uporabe nacionalnih simbolov.
Krajinska arhitektka in profesorica Ana Kučan knjigo Krajina kot nacionalni simbol začenja s predpostavko, da se nacionalna identiteta lahko navezuje na tiste krajine in kraje, v katere je spontano investiran smisel. Identiteta se ne navezuje na prostor, temveč na pomene tega prostora, ki jih je ustvarila družba. Družbeni koncepti o prostoru se vedno znova spreminjajo in tudi pojavna oblika krajine je podvržena spremembam tehnoloških, ekonomskih in drugih dejavnikov. Krajina je rezultat dinamičnega kontinuiranega vzajemnega delovanja človeka, družbe in prostora z njegovimi naravnimi elementi. Vrednotenje določenih prostorov se skozi čas posledično spreminja.
Okrogla miza je kmalu naletela na nevralgično točko, in sicer ob vprašanju spopadanja z vplivi turizma na podobo krajine. Izjava Maše Klemenčič, predstavnice Slovenske turistične organizacije, je stvari postavila v realno sliko, kar zadeva vplive turizma tako na tako zunanjo podobo krajine kot tudi na velike proračunske prihodke.
Ker Slovenija za ustvarjanje svoje turistične podobe pod geslom I feel Slovenia uporablja predvsem svojo raznoliko naravo in posamezne krajinske specifike, je dobro razumeti pojmovne razlike med krajíno, krâjino in naravo. Krajína je kontinuum, tako prostorsko kot časovno - kot razloži Ana Kučan.
Krajina, prepoznana kot estetska vrednost, v kateri lahko beremo, torej členimo likovne prvine in odnose med volumni in ploskvami različnih kvalitet, kot scenografijo, v kateri se odvija bivanje in delovanje raznih silnic, je postala predmet občudovanja razmeroma pozno. Vendar pa krajino lahko beremo tudi prek drugih sledi, ki so jih predniki ustvarili v prostoru in jih ojačujemo prek zgodb. Prostor je spomin. Topološki profil krajine, v kateri smo bivali in nam je zato dobro znan, je tudi graditelj zavesti o domu. Govori interpretka naravne in kulturne dediščine Marjeta Keršič Svetel.
V nadaljevanju je pogovor tekel o oglasni kampanji Slovenija, moja dežela, ki je nastala v 80-ih letih. Vendar pa se od trenutno modnih reklamnih sporočil, ki, kot je dejala predstavnica tega sektorja Klemenčič, prikazujejo občutke turistov z njihovimi nasmejanimi obrazi, močno razlikuje. V njej sicer ne nastopajo turisti, kot je opomnila Keršič Svetel. Poslušamo Jezernika.
Reklamno kampanjo z vidika današnje ureditve komentira tudi Kučan.
Reševanje problematike bi vsak reševal na svoj način, a vsi z vzajemnim dogovarjanjem. Nekateri bi se pri tem oprli predvsem na Evropsko unijo, vendar pa so predimenzionirane in za naš prostor neprimerne uredbe Unije lahko problematične. Prav tako je problem finančna podhranjenost določenih prostorov. Če bi država uporabljala bolj celostno zastavljeno prostorsko načrtovanje, bi bil to velik korak. In to smo bojda znali in znanje še imamo, “le vključiti ga moramo v načrtovanje”, je bilo slišati. Prav tako bi po mnenju Keršič Svetel država morala sodelovati z vsemi deležniki.
Kako monetizirati sicer vedno manj donosno krajino in asimetrično razvite pokrajine, ki vedno manj delujejo na kmetijskem in vedno bolj na storitvenem področju? Kako uzakoniti lepo deželo? Kdo sploh še potrebuje deželo? Bomo plačali več za ročno pokošeno trato, sušeno na kozolcu, da bi se ta še splačala? Karikiramo, pa vendar. Iskanje odgovornih in sklicevanje na različne politične odločevalce deluje kot boj z mlini na veter. Uspešnost upravljanja okolja je odvisna od naše sposobnosti zavedanja njegove kompleksnosti. Maja Simoniti.
Pri upravljanju krajine gre za napačno percipiran pojem - pravzaprav bi lahko govorili o omejevanju, določanju in upravljanju človekove dejavnosti in posegov v prostor. Narava, doživljena kot krajina, jih le omogoča. Na tej točki vedno znova zdrsnemo pri postavljanju ljudi v vlogo upravljalcev, naročnikov in dizajnerjev narave in ne odjemalcev, oskrbovancev ali uporabnikov. Naj opomnimo, beseda panika izhaja iz imena arkadijskega boga Pana, ki je ljudem v gozdovih naganjal strah v kosti z nerazložljivimi zvoki in vladal skupaj z bestialnim. Pa tudi Velika Mati še dandanes otroke jé in ji nikakor ne gre ubežati.
Da se vrnemo, upravljanje s pomeni in pripisanimi vrednostmi je nekako zagonetno - vmesni prostor ostane nedefiniran in zato podvržen samovoljnemu delovanju posameznikov v prostoru. Paradoksalen primer so stara vaška jedra, ki so zaščitena s kulturno-spomeniškim varstvom. V teh območjih vladajo stroga pravila obnove, uporabe materialov in umeščanja novih objektov ter dejavnosti v prostor; ta za posameznike lahko pomenijo velik finančni strošek, a hkrati tudi dodano vrednost prepoznanega lokusa. Takšno območje je zazankano z geodetsko določeno mejo, ki ima morda določen tudi radij vplivnega območja, prostor izven tega območja pa pade v manj določeno kategorijo, v kateri pravila niso tako stroga. Tako ob vstopu na zavarovana območja lahko srečamo neustrezno umeščene objekte hiperprodukcije, neestetsko oblikovane infrastrukturne projekte in neekonomično razpršeno gradnjo brez koherence in upoštevanja konteksta. Upravljanje prostorov, vključenih v omrežje Natura 2000, ter regionalnih in nacionalnega parka je določeno s strožjimi pravili kot narava kje drugje. To predstavlja dvorezni meč med ohranjanjem nečesa, kar je stroka v danem časovnem preseku prepoznala za vredno ali avtentično, in med dolgoročnimi razvojnimi potenciali takšne krajine, ki vključujejo agrikulturo, turizem (trženje) in lokalno prebivalstvo.
Tako dobimo, in kot taka tudi obstaja v naših mentalnih podobah, razdrobljeno podobo prostora - od enega težišča z močno izraženo in prepoznano identiteto do drugega, potujemo v vmesnem prostoru z nedefinirano kvaliteto - po neprostoru, ne-kraju. Prostor, ki se nahaja vmes, je predmet spraševanja o dovoljenih posegih in vključevanja v bolj celostno podobo varovanja, načrtovanja in upravljanja. Od Lendave do Portoroža in od Jesenic do Metlike, to je realna podoba slovenske krajine.
Dodaj komentar
Komentiraj