Pogosto ko se soočam s primeri levičarskih politik, sem vržen v dvoumno razpoloženje. Po eni strani večinoma podpiram ukrepe kot take, saj učinke, ki naj bi iz njih sledili, razumem kot nekaj blagodejnega zase. Po drugi strani vsakič izgubim živce ob nereflektiranem odpiranju ust, ki bodisi iz neumnosti bodisi iz čistega pragmatizma tako rekoč obvezno spremlja njihove predloge in občasne dosežke. Na primer: v Grčiji na referendumu zmaga Oxi. S tem sem lahko zadovoljen približno tri sekunde, saj takoj za tem na spletu zasledim komentar kretena, ki zmago interpretira kot ponoven vznik zgodovine. Kot da zgodovina teče zgolj takrat, ko je njen proces po volji tvoje politične usmeritve, dragi kreten. V teh primerih me pogosto oblije škodoželjna želja po čim več fašizma, ki se na škodo moje politične umeščenosti običajno tudi izpolni. A recimo, da je potrjena vsaj moja filozofska teza, da se zgodovina odvija brez smotra in tudi takrat, ko nam ni povšeči.

Druga stvar, ki me spravi v zlovoljno razpoloženje, je konstantna redukcija politike na obrambo in zakrinkavanje njene striktno napadalne funkcije. Borimo se proti sovražniku, a pravijo, da vedno zgolj zato, ker se branimo pred njegovim nasiljem, ne pa zato, ker bi si želeli sovražnika podrediti in mu s tem tudi nekaj odvzeti ali onemogočiti. Primer takšnega napačnega sklepanja lahko zaznamo tudi v retoriki podpornikov spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki tako rekoč brez izjeme zatrjujejo, da sprememba definicije zakonske zveze iz združenja osebe moškega in ženskega spola v zvezo dveh oseb nikomur nikomur ničesar ne jemlje, temveč zgolj daje tistim, ki si določenih pravic še ne lastijo. V tem prispevku bi rad pokazal, da poenotenje določenih pravic nikakor ni zgolj izboljšanje položaja enih, temveč da procesa večanja blaginje enih ne smemo gledati izven hierarhične relacije, ki privilegirane potiska v manj ugoden položaj. Skratka, da privilegirani, če zavoljo nekega ukrepa niso več privilegirani, nekaj dejansko izgubijo.



Za lažje razumevanje bom začel z analognim primerom. V kapitalizmu lahko poenostavljeno govorimo o dveh razredih – razredu kapitalistov in delavskem razredu. Ločnica med njima poteka ob dejstvu, da si tisti, ki jih uvrščamo v buržoazni razred, lastijo dostop do produkcijskih sredstev. So tisti, ki igrajo vlogo delodajalca in edinega vira dohodka, potrebnega za preživetje ljudi brez dostopa do produkcijskih sredstev. Posledično se ustvarjena presežna vrednost prenese k njim in ne k tistim, ki v zameno za plačo oddajajo svojo delovno silo. Gre za očiten primer ekskluzivističnega razmerja, v katerem nekdo nekaj ima, ker drugi tega nima. No, recimo, da se zgodi nemogoče, da nastopi revolucija, v kateri so kapitalisti razlaščeni, dostop do upravljanja s produkcijskimi sredstvi pa z odpravo razredov postane skupen. Mar lahko ob kapitalistovi izgubi ekskluzivnega dostopa do produkcijskih sredstev, privilegija lastninjenja presežne vrednosti in nadrejenega položaja v razredni hierarhiji rečemo, da slednjemu ni bilo nič odvzeto, ker je bil naenkrat v svojem položaju izenačen z ostalimi? Se mi je zdelo, da ne.

Ko govorimo o pravicah istospolnih, sicer ni govora o ekonomiji v ožjem smislu, temveč o moralni ekonomiji, kar pomeni, da predmet nista več denar in materialne dobrine, temveč možnost subjektivacije v določeno vlogo znotraj teokratično začrtane družine. A sama logika kljub temu ostaja ista. Naj pojasnim. Družina, sestavljena iz trikotnika mati-oče-otrok, ki ga zapolnijo osebe, ki jim priznavamo moški in ženski spol, je simbolna institucija, ki svojo trdnost črpa iz moralne rezerve, ki institucijo opredeljuje za nekaj, kar izhaja iz narave, opredeljene po Bogu. Iz nje po eni strani sledi serija kvazinaravnih identitet s sakralnim pridihom, v katere se vpišejo konkretni posamezniki, ki se s tem subjektivirajo kot matere in očetje. Subjektivacija takšne vrste pa je mogoča zgolj v primeru, da tročlena struktura v času ostaja istovetna, da je mati nujno oseba, ki ji pripišemo ženski in oče oseba, ki ji pripišemu moški spol. Če tročleno strukturo, ki zaradi svoje vpetosti v moralno ekonomijo vzbuja videz svete naravnosti, začnemo modificirati z možnostjo drugačnih permutacij, kar se zgodi s tem, da predpostavimo možnost družin, sestavljenih iz istospolno usmerjenega para in otroka, postane njena absolutna veljavnost negotova. S tem pa se začno krhati tudi vloge mati-ženska, oče-moški, otrok-deček-deklica, ki so posameznikom omogočale samogotovost v subjektivaciji, trdnost njihove identitete.  

Skratka: sprememba opredelitve zakonske zveze, ki je trenutno skladna s naturalizmom teokratične družine, za tiste, ki so prek nje tvorili zaprte identitete z videzom moralne pravilnosti, destabilizira možnost subjektivacije, iz katere so te identitete izhajale. Jim odreže možnost do reproduciranja tega, kar v tem trenutku so. Da so te identitete slonele na ekskluzivnosti v razmerju do institucije družine, kakor je razredna neenakost slonela na privilegiranem odnosu med kapitalistom in produkcijskimi sredstvi, je seveda jasno. A prav tako ni nič manj očitno, da je izguba tega privilegija, ki sovpada z razširjenjem pojma partnerske skupnosti, zgolj ekstenzija pravic drugega, ki v celoti ohranja stanje prvega, tudi izguba njihovih privilegijev – v tem primeru privilegija do ideje, da predstavljajo člane prave družine. Brez težav tako lahko razumemo, zakaj velik del kristjanov na spremembo definicije zakonske zveze reagira tako burno - gre namreč za direkten napad na to, za kar se imajo, za krhanje njihovih eksistenčnih pogojev, kolikor v te vštejemo še kaj drugega kot dnevne doze zelja. Besnenja ob nakazu možnosti razkroja trenutnega sebstva sicer niso lastna le desničarjem. Levičarski pravičniki na vsako dekonstrukcijo njihovega mesijanstva, na vsako profano redukcijo njihovih svetinj, odgovorijo ne s podobno, ampak s popolnoma enako obliko histeričnega jadikovanja in infantilnega padca ravni argumentacije. Če ne verjamete, si preberite komentarje na prispevke rubrike Moralne fekalije na strani Radia Študent. A takšna recepcija je razumljiva, saj s tem tolčeš po instancah njihove subjektivacije, po pogojih tega, kar so.

Zavoljo tega je govor, ki njihovo rovarjenje proti spremembam zakona reducira na neutemeljeno diskriminacijo in predsodek, če sta slednja momenta gotovo prisotna, če ne popolnoma zgrešen, milo rečeno preveč poenostavljen. Kolikor si metanja kristjanov levom in dričanja po toboganih v obliki penisov, pred katerim nas svarijo dobri verniki, na mojo veliko žalost ne moremo obetati, pa se slednji tako vseeno ne motijo vsaj o tem, da so napadeni. A iz tega, da kristjani nekaj resnično izgubijo, nikakor ne sledi, da je družina, o kateri govorijo nasprotniki zakonika, res stvar od Boga ustvarjene narave. Da je institucija, ki jo branijo, naravna, je kratkomalo bedarija, ki v isti pojem zapakira nespravljivo nasprotje institucije in narave. Prav tako iz tega, da jim s spremembo zakona nekaj odpade, ne sledi to, da jih ne bi smeli napasti in jim prikrajšati za identitetno gotovost. S tem nimam niti najmanjšega problema.

Nasprotno - to mi je v največje veselje! Ko sem na začetku rekel, da gojim do levice ambivalentne občutke, saj po eni strani podpiram njene ukrepe, po drugi strani sovražim moraliziranje, ki jih spremlja, sem imel v mislih tudi dotični primer. Onkraj egalitaristične mistike in defenzivnega nakladanja podpiram razkroj vsakega moralizma in nasploh vseh sentimentov krščanske morale in njihovih kvazinaturalizmov, ne glede na to, ali nastopijo eksplicitno ali v levi preobleki! Zatorej srčno upam, da se čez tista dva tedna med referendumom zgodi močan potres, ki temeljito zamaje zemljo pod njihovimi nogami in temelje njihovih cerkva in se ob tleh raztreščita vsaj zvonik ali dva.   

To si je od vekomaj želel Matija Jan.