Pošast hodi po Resnici – pošast postmodernizma. Vse moči stare Resnice so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, Jacobin in Slukan, Lasch in Lacan, progresivni radikali in konservativni policaji. Kje je resnico-mržnja, ki bi je njeni resnicoljubni nasprotniki ne bi razvpili za postmodernistično, kje je, da bi tako resnico-mržcem, ki so šli dlje od nje, kot svojim resnicoljubnim nasprotnikom ne bi zalučala nazaj sramotilnega očitka postmodernizma?

Dvoje sledi iz tega dejstva. Postmodernizem priznavajo že vse resnicoljubne moči za moč. Skrajni čas je, da postmodernisti pred vsem svetom odkrito razgrnejo svoje nazore, svoje namene, svoje težnje, in da pravljicam o pošasti postmodernizma postavijo nasproti manifest sovraštva do resnice kot takega.

No, res, kdo so ti postmodernisti, kakšen je njihov manifest, kaj sploh je postmodernizem? Če se obrnemo k parafrazi Manifesta komunistične stranke, katerega masakrirano različico ste imeli ravnokar priložnost trpeti, in v obzir namesto komunizma postavimo problem postmodernizma, naletimo na dve veliki razliki – vsebinsko in formalno. Če sta Marx in Engels kot komunista brez težave razgrnila svoje nazore, če sta z drugimi besedami brez težave izrekla: »Najini nazori so nazori proletariata, razreda, ki  je s tem, ko so njegovi pogoji zaradi nevzdržne tržne konkurence postali pogoji življenja nasploh, postal ne-razred in se preobrazil v ljudstvo kot tako,« se zdi, da za postmoderniste nekaj takega pač ne velja, da nečesa takega pač ne morejo izreči. Kaj pa težnje in nameni? No, Marx in Engels Komunistični manifest začneta s slavno tezo, ki celotno dosedanjo zgodovino razglasi za zgodovino razrednih bojev, tezo, ki v kombinaciji s tezo o proletariatu kot občem razredu-subjektu zgodovine, razredu, ki je med podjarmljenimi razredi v zgodovini prvič v celoti oropan kakršne koli predmetnosti, ki prvič v zgodovini nima izgubiti ničesar drugega kot lastne verige, lahko, kar se tiče težnje in namena, pripelje zgolj do enega rezultata – nujne odprave ne zgolj kapitalizma, temveč načela razredne družbe kot take. Proletariat, obči razred ali subjekt-gonilo zgodovine, ki se nujno izteče v odpravo razmerij razredne dominacije.

Zakaj česa takega v tako imenovanem postmodernizmu ne moremo zaslediti? Odgovor je po svoje poznan. Postmodernisti so namreč tisti, ali bolje, postmoderna naj bi bila tista doba, katere značilnost je v tem, da je za seboj pustila verjetje v velike zgodbe, kar zgodba o proletariatu kot razredu, katerega priviligiran položaj napoveduje odpravo razredne družbe, pač nedvomno je. Velika zgodba v smislu, da nakazuje določeno zgodovinsko nujnost, opredeljeno na način anticipiranega smotra, ter v preobrazbi določenega zgodovinskega elementa iz "elementa med elementi" v Element, ki pooseblja razvoj zgodovine kot take, ki mu je s tem, ko je bolj kot sam dejansko sredstvo zgodovine, usojeno, da dovrši njen anticipirani smoter. Postmodernizmu ideja o subjektu zgodovine ni nič manj tuja, kot mu je tuja ideja o obči zgodovini, ali ideja velike zgodbe.

Če kot primer citiramo Althusserja, natančneje njegove Elemente samokritike: »Ljudje v konkretnem smislu so nujno subjekti v zgodovini, saj delujejo v zgodovini kot subjekti. Ne obstaja pa subjekt zgodovine. In šel bom še dlje: ‚ljudjeʼ niso ‚subjektiʼ zgodovine.« Podobne trditve najdemo pri Foucaultu. Recimo v navezavi na njegovo samodeklarirano razlikovanje v razmerju do Hobbesa: »Namesto, da se sprašujemo, kako se suveren pojavi na vrhu, bi hotel odkriti, kako se postopoma, progresivno, realno in materialno konstituirajo subjekti, kako se konstituira subjekt na osnovi mnogoterosti teles, sil, energij, snovi, želja, misli itn. Zgrabiti materialno instanco podrejanja kot konstituiranja subjektov.« Subjektov je tako kot prvo več, kot drugo zavoljo z njihovo sekundarnostjo na prakso podrejanja niso avtonomni v kantovskem smislu, nimajo več globine – so zgolj to, kar so na površini kot učinki.

A zgodba postmodernizma se s tem ne konča. Če izginejo velike zgodbe, če ni več razreda oziroma entitete, ki bi tako ali drugače zavzela odrešeniško pozicijo, če ni več priviligirane pozicije med pozicijami, Subjekta zgodovine med subjekti v zgodovini, kaj dobimo? Da so zgolj pozicije, pozicije, ki so v osnovi in z referenco na manko središčne legitimacijske instance delovanja, ki bi enemu izmed subjektov v oziru na zgodovino pripisovala mesijansko vlogo, enakovredne. Z drugimi besedami – dobimo tako imenovani moralni relativizem, ki sovpade z določeno teorijo agonistike, ki pelje od subjekta zgodovine k mnoštvu površinskih subjektov, ki se konstituirajo v boju, ki se vrši na truplu obče zgodovine in avtonomije subjekta.

Ampak zgodbe o postmodernizmu še vedno ni konec. Kaj dela subjekta neavtonomnega? To, da je učinek. Kaj ga dela mnogoterega? To, da obstoji več vnanjih vzročnosti, ki proizvaja mnogoterost subjektov. Isto formulo lahko ponovimo na primeru moralnega relativizma in njegovo relativnost prav tako kot prej relativnost subjekta – oziroma, kot bomo pokazali kasneje, sta boljša termina konkretnost in specifičnost – izpeljemo iz časovne ter prostorske lokaliziranosti specifičnega tipa moralne ideologije. Temu se pavšalno reče kulturni relativizem. Vendar pa z relativizmi na tem mestu ni konec. Prav tako kot lahko rečemo, da ne obstaja Subjekt kot tak, Morala kot taka, da skratka v obeh primerih govorimo o lokalnosti subjektov in moral, lahko zatrdimo, da ne obstaja. Diskurz kot tak, temveč specifični diskurzi, temu, kar v tako imenovanih postmodernističnih teorijah, prek Lyotardovega sklica na Wittgensteina v delu Postmoderno stanje imenujemo jezikovne igre, element, ki – vsaj tako trdijo kritike – omogoči, da postmodernizem izvede dvojno destrukcijo.

Najprej v njihovi norosti izgine sam materialni svet, saj do njega v smislu vnanjega referenta naših izjav vedno dostopamo na način notranjosti jezika. Če želimo o referentu, ki nastopa v neki jezikovni igri, izvedeti kaj več, bo to spoznanje spet zgolj nova oblika izjav, posledično pa bo premik od jezika do reči-na-sebi vedno znova onemogočen s povratkom na površino jezika, stran od globine, na tekst, ki je postal vse in tako dalje. Referent kot točka, ki bi služila kot kriterij spoznanja izven samega procesa spoznavanja, s tem izgine in s seboj v brezno ničevosti potegne teorijo spoznanja kot adekvacije med predstavo in vnanjo rečjo. A s tem težav še ni konec! Ne le, da je s tem, ko se je preobrazil v znak, izpred naših oči izginil materialni svet, na smrt je obsojena tudi notranja resničnost diskurza, saj diskurz vendar ni le eden, ni obči po zgledu Kantovih kategorij, temveč jih je diskurzov prav tako kot subjektov več! Kar je najhujše, sama znanost je le ena izmed jezikovnih iger brez vnanjega, v smislu materialnosti razumljenega referenta!

Sama potemtakem ni nič bolj resnična od mistike, parapsihologije, teologije, budističnih čirule čarule ter ženske intuicije, ki je tako preslavljene v delih Luce Irigaray! S tem, ko si podaja emblem edine jezikovne igre, ki lahko izreka resnično, naj bi znanost v bistvu ne počela nič drugega kot to, da uveljavlja dva zahodnjaška privilegija: Logosa ter Falosa. In saj veste, da so zahodnjaki vsaj zaenkrat v glavnem beli in, da je potemtakem privilegiranje znanosti lahko le rasizem, ki dopolni troedino strukturo zahodne dominacije!

Hja, ko postmodernist_ka bere Nietzscheja in kriči: »Resničnega ni, vse so jezikovne igre, vse so zgolj interpretacija!« omogoča rojstvo postfaktične družbe. Ko Foucault zatrjuje, da obstajajo različni režimi resnice, trdi, da obstajajo alternativna dejstva, in omogoča, da se njegova teorija dovrši v Trumpovi inavguraciji, projekt razsvetljenske racionalnosti pa se poruši pod bremenom teorije zarot, ki razodevajo sicer faktično resnično vez med Judovsko dominacijo ter njihovim izvenzemeljskim izvorom. Ne verjamete? Na spletni strani časnika Jacobin najdete presunljiv članek izpod prstov Harrisona Flussa ter Landona Frima naslovljen Aliens, antisemitism and academia, v katerem pisca dokažeta, kako sta Heidegger in Foucault implicitno omogočila, da se je na neki s postkolonialnimi študijami zamreženi ameriški – kje pa drugje – univerzi nek alt-rightovec z imenom Jason Reza Jorjani med doktorje filozofije vzdignil s tezami o Judih, vesoljcih, nadnaravnem in superiornosti tretjega rajha. V odziv zapišeta:

»Če se želi levica upreti naraščajoči moči alt-righta, se mora vrniti k koreninam razsvetljenske racionalnosti, ki vztraja na enakosti vseh ljudi in priskrbi močno teoretsko osnovo za družbeno transformacijo in univerzalno emancipacijo.«

Takšna je torej grozeča diagnoza postmodernega stanja: konec velikih zgodb z izginotjem subjekta zgodovine na plan prinese raznosortni, a predvsem moralni relativizem, ki sovpade z redukcijo realnosti na agonizem jezikovnih iger, ki zakockajo vez med mišljenjem in vnanjo realnostjo, ter pusti, da se slednja razgradi na mnoštvo avtističnih interpretativnih pozicij, na ozadju katere zmaga fašizem! Kot vsak veliki zločin tudi slednji predpostavlja svoje velike zločince in kot pravi vsak veliki narativ, tudi ta svoj Nürnberg. Le upamo lahko, da bo Foucault enkrat obsojen za incestuozno spreko vednost-oblast, da bo iz pepela mnoštva režimov resnice zopet vstal feniks razuma, da bo Althusser interpeliran za svojo iznajdbo interpelacije, da bo Derrida kastriran za izpopolnitev intelektualne masturbacije!

No ja, tudi sam upam, da bo temu, kar imenujejo postmodernistična filozofija, kmalu odbila sodna ura, le da to počnem iz bolj ali manj popolnoma drugih razlogov kot tisti, ki jadikujejo nad postmodernistično diktaturo. Na začetku sem rekel, da se Postmodernistični manifest, parafraza in mutilacija Komunističnega manifesta, od slednjega razlikuje vsaj v dveh točkah. Če smo doslej govorili o vsebinski razliki, se sedaj premaknimo k formalni, ki jo lahko povzamemo v parih povedi: »Če je komunistični manifest mišljen resno, tega nikakor ne moremo trditi za našo izmišljotino, saj večina tez o tako imenovanih postmodernih teoretikih za slednje preprosto ne drži.« Zakaj? Ne ker postmodernizem ne bi trdil navedenih neumnosti, temveč ker s tako imenovanim postmodernizmom omenjene avtorje drži le vnanja vez, ker ne gre za njih, temveč za zmazek, ki je iz njih prek brkljanja z vsem post-kolonialnim/gender theory/multi-kulti bullshitom nastal na ameriških univerzah. Zmazek pa kot tak vsebuje tako naravo teorij, ki jih razmaže, kot naravo institucij, ki razmažejo. Glede na to, da sem naravo institucije bolj ali manj obdelal v dveh delih Filozofije in spontane sociologije levičarjev v odlomkih o sociologiji kulture, bi se tokrat raje osredotočil na tri teze in pokazal na mesta njihove popačitve.

1. Teza o koncu velikih zgodb oziroma teleologij.

2. Teza o relativizmih.

3. Teza o jezikovnem obratu in nemožnosti resnice.

Teza o koncu velikih zgodb oziroma teleologij

Kakšen je način, na katerega zatrdi konec velikih zgodb postmodernizem, in kako ga zatrdijo postmodernizma obsojene teorije? Razlika ne bi mogla biti bolj enostavna. Ko so postmodernisti zatrdili, da je z velikimi zgodbami konec, so dejansko zatrdili, da je prišel čas, ko v zgodovini nihče ne bo več verjel v takšno ali drugačno specifično prihodnost. Ampak to, da nekateri verjamejo v kapitalizem kot poslednji horizont človeštva, nikakor ni drugega kot prav takšen tip anticipacij, ki se od drugih velikih zgodb razlikuje zgolj v tem, da v neskončnost ne anticipira razlike, pač pa podaljševanje trenutnih razmer. To je Lyotardova epistemična zmota o koncu teleoloških ideologij, ki je zmota ravno zato, ker obstajajo zmote Fukoyamovega tipa. Zmota verjetja v konec zmot o koncu in zmota konca – nič od tega ni prisotno v delu teoretikov, kot je Foucault, dejansko niti pri Derridaju.

A če govorimo o zmazkih, konec teleologij na nek način vendarle je prisoten; mora biti, vendar kako? Na način konca v smislu načela analize in s premestitvijo teleologije iz polja razlagalnih aparatov v objekt razlage. Kot smo rekli, velike pripovedi nikakor ne izginejo, in ravno, ker ne izginejo, se jih lahko vzame kot objekt analize, ki je brez objekta pač ne bi bilo. Tako kot Althusser reče, da namesto enega samega ne obstaja mnoštvo subjektov zgodovine, temveč mnoštvo subjektov v zgodovini, bi lahko brez težave trdili in to tudi trdijo, da ni nikoli in ne bo nikoli obstajal telos zgodovine, temveč teleološke ideologije v zgodovini, katerih logiko lahko vsakič znova in pri vsaki znova analiziramo. Na tem mestu se lahko spomnimo na Spinozo, čigar sovraštvo do teleologije je splošno znano, in se povprašamo: »Kako to, da jih potem ni in ni nehal analizirati in je celo vsakič pokazal, da so nujne?« Ker tako kot Foucault in Althusser ni bil nikakršen postmodernist.

Teza o relativizmih

Relativizem je tečna beseda, saj marsikomu predstavlja referenco na problem pozicije gledanja, ki ga strne v bedasto formulo: »Veš, meni se zdi, da so stvari take, tebi pa take, njej ali njemu pa take. Vidiš, nič ni resnično, vse je relativno. Odvisno od perspektive.« Pa sploh ne gre za problem specifične partikularne perspektive, za zahtevo, da pogledamo s strani v okolje vpetega, ker nam bo potem stvar bojda bolj jasna. Gre pa ravno zato, da domačinskemu pogledu ni jasno, zakaj mu je nekaj na specifičen način jasno. Gre za to, da v gledanju privzamemo distanco in negiramo tako lastno kot tujo partikularnost ter pokažemo ravno na mehanizme, ki se jih pogled domačina ne zaveda, ne more zavedati, ki pa njegovo zavedanje ravno formirajo.

Če govorimo o relativizmu, govorimo kvečjemu o tem, da z nekaterimi pojmi določene mehanizme-realnost lahko opišemo, določene realnosti pa pač ne. Vzamemo na primer koncept abstraktnega dela in brez težav zatrdimo, da je konstitutiven za analizo vsake družbe, kjer vladajo kapitalistična razmerja, pa naj pripadniki te družbe, poleg tega da živijo v kapitalizmu, častijo osla z mačjo glavo ali mačko z oslovsko, medtem ko je za analizo srednjega veka pač popolnoma neuporaben. Poudarek, ki ga želim na tem mestu, je naslednji: razlika med kapitalizmom in omenjenima oblikama religioznosti ni razlika med univerzalnim in relativnim, temveč je razlika v obsegu, ki omenjeni splet praks zajema. Kapitalizem ni nič manj relativen, le več ga je in v tem več se poklopi z različnimi manjšimi praktičnimi lokusi, ki v razmerju do njega niso niti popolnoma avtonomni niti v celoti zvedljivi nanj. Izbira: univerzalizem proti lokalnosti je skratka falsch, saj relativnost implicira časovno ter prostorsko lokalizacijo področja, ki nastopi takoj, ko pride v igro zgodovina, ki nujno lokalizira rabo koncepta. Relativno tako nikakor ne pomeni lažno, temveč postavljeno v čas in prostor izvajanja, konkretizirano. Apelira na dejstvo, da nekaj obstoji zgolj v tem, kar je v nekem konkretnem trenutku, na nekem konkretnem kraju, v dejanju, na površini. Zato bi sam raje govoril o konkretnosti kot o relativnosti.

Ko zgrešenih ugovorov zmanjka glede spoznanja, se preselijo na moralo in trdijo: »Če ni občih moralnih vrednot, če je relativizem, je nemogoče kritizirati obrezovanje deklic, poleg tega to otežuje združevanje delavskega razreda.« Kot prvo, ne vem zakaj bi potreboval obče moralne vrednote, da nečemu nasprotuješ, magari s silo. Kot drugo, to ni teoretski argument, ampak pragmatistično moraliziranje, na enak način kot jamranje o manku nekega abstraktnega skupnega – kaj to skupno je, ne ve nihče, ker ga ni –, ki pogosto sovpade s tarnanjem o postmodernem stanju in – zadnje čase pogosta fraza – narcizmom malih razlik. Nič manj zgrešeno pa ni jadikovanje o škodljivosti ne-verjetja v prihod tega ali onega nebeškega kraljestva na zemlji, ki po sebi pač ne more imeti nikakršne teoretske vrednosti. No, če pogledamo Syrizo in ves hajp o bojda bližnjem koncu kapitalizma med 2008 in recimo 2016, se tudi o pragmatični lahko temeljito prevprašamo.

Teza o jezikovnem obratu in nemožnosti resnice.

Pravijo, da je Trump ubil resnico in uvedel postfaktično družbo. Pragmatični argumenti, navedeni na koncu prejšnjega razdelka, pogosto prejmejo naslednjo formo: »Sej veš, da so vse te stvari, ki jih govorim o enotnosti, pa o koncu kapitalizma, pa o tem, kako bo kmalu vse kul, popolne nebuloze. To vsi vemo. Ampak dajmo jih trosit iz političnih razlogov.« Glede na to, da se tvorec izjave pri njih tako rekoč vedno iskreno izpove za lažnivca, je po svoje smešno, da se glede iznajdbe iskrenosti v laganju in nastopa postfaktičnosti takšno težo pripisuje Trumpu, ki po svoje ni naredil ničesar novega. Ampak saj smo rekli: za postmoderniste označeni so ubili fakte in resnico, še preden je Trump sedel na prestol. Kako? Oziroma morda – kako ne?

V prejšnjih oddajah smo govorili o Spinozi in Althusserju ter pokazali, kako je teorija resnice v smislu adekvacije med predstavo in predmetom nepotrebna, ter s tem v bistvu že nakazali na to, kako zgrešen je problem v celoti. Glede na to, da smo Althusserja s tem posredoma že obdelali, bi se tokrat raje obrnil k Foucaultu, ki je bil na tem mestu deležen največ očitkov, v glavnem vezanih na tri točke: (1) uvedbo teze o režimih resnice, (2) konceptualno zvezo vednost-oblast in (3) redukcijo vsega na diskurze.

»No, glede prvega: Mar v vseh znanostih obstaja enotna metoda raziskave, preverbe rezultatov, isti koncepti, isti modeli in tako dalje?« 

»Ne.«

»Torej je režimov, preko katerih se različne znanosti izvajajo, pač več, kar nikakor ne implicira, da so njihove ugotovitve posledično zmotne. Če zanikate to, zanikate, da se znanosti izvajajo. K drugi točki, torej vednost-oblast! Mar lahko zanikate, da samo dejstvo priznanja emblema znanstvenosti neki vednosti v sodobnih družbah implicira določen hierarhično nadrejen položaj te vednosti, da je tisti, ki ‚veʼ, deležen določenih časti in tako dalje?«

»Ne.« 

»Mar lahko zanikate, da se vsaka institucija, ki ima kot institucija po definiciji določen vpliv na življenje prebivalstva, pri svojem delovanju poslužuje določenih postopkov beleženja podatkov, poizvedovanja, da se pri izvajanju teh ali onih ukrepov sklicuje na to ali ono stroko?« 

»Ne.« 

»Mar lahko trdite, da se za vednost, ki se pojavlja v vseh teh vprašanjih, ne predpostavlja, da je resnična?« 

»Ne.«

»Kako lahko potem trdite, da je povezava vednosti in oblasti zgrešena? No, naj vam odgovorimo kar mi: ker niste dojeli, da ga pač ni zanimala pravilnost dognanj neke stroke, temveč njena strateška funkcija, za kaj se o neki temi na nek specifičen način govori prav v tistem trenutku, za kaj je v danem trenutku potrebna prav ta vednost in ne katera druga, zakaj so se ta in ta čas recimo v zgodovinopisju ukvarjali prav s tem specifičnim obdobjem in tako dalje, zakaj se je sploh hotelo vedeti? Ampak dovolj, mislim, da vam je jasno, da to pač ni izguba resnice. Bi vas pa za konec vprašali le tole dvojno vprašanje. Je po eni strani postopek mučenja diskurz in ali ga po drugi strani spremljajo določeni diskurzivni postopki – poizvedovanje o zločinu, izpoved obsojenca, govori?« 

»Ne in da.« 

»Od kje vam potem ideja o redukciji na diskurzivno, ideja, da je Foucault postmodernist?« 

»Amm … učinki resnice, jezikovne igre … oblast, relativizem … ammm ... ni politične enotnosti, manka skupno … am ... ni emancipacije … am ... am … fašizem zmaguje … am … postmodernizem ...«

»No, mislim, da bo dovolj.«