Na zadnjem koncilu odbora za revolucionarne zadeve ljubljanske alternativne scene, bolje poznanega pod slovito kratico ORZLAS, je prisostvujoča ekipa Napihovanja zašla v hud spor in povzročila strašno vznemirjenje na sceni. Tepeža sicer ni bilo, so pa vidni člani ORZLAS-a ekipi Napihovanja izrekli anatemo in to podkrepili s pripravo formalnih postopkov za naše izobčenje iz alternativne scene. Spor je prišel na dan tekom neformalnega druženja s popivanjem, ki običajno sledi sestankom odbora.

Zgodilo se je na vijugasti poti dialektike in piva, da je ekipa Napihovanja v zgodnjih jutranjih urah javno izrazila dvom o obstoju troedinosti kapitalizma. Navkljub vsem empiričnim argumentom, ki smo jih lahko navedli v prid naši skepsi, so najgorečnejši člani ORZLAS-a prepir končali z naslednjo razsodbo: »Ker ekipa Napihovanja ne verjame v obstoj buržujskih kapitalistov, proletariata in svetovnega razrednega boja, je proglašena za odpadniško!« »Vade retro infidelis« so še pristavili na koncu. Pošteno smo se zdrznili, saj dobro vemo, kaj to pomeni.

Naposled so po dolgem posredovanju zmernejši člani ORZLAS-a le dosegli, da bi ekipi Napihovanja namesto izobčenja raje naložili pokoro terenskega aktivizma, ki bi nas ozdravila naše zmote. In tako je bilo. Odbor ORZLAS-a nam je naložil enomesečno romanje na lastne stroške, na katerem bi morali ponižno oznanjati propad izkoriščevalcem, torej buržujskim kapitalistom, in odrešitev izkoriščanim, torej proletariatu, oboje seveda v duhu svetovnega razrednega boja. V kolikor bi zavrnili romanje, bi bili nemudoma izobčeni brez možnosti kesanja in ponovnega sprejetja. Izobčenje bi veljalo tudi za 99 rodov naših potomcev. Tako nam ni preostalo drugega. Odbor ORZLAS nam je izročil nekaj na roko napisanih, slabo čitljivih sloganov za pravo orientacijo ter dva megafona brez baterij, mi pa smo kupili avtokarto Slovenije in krenili smo na pot.

Soglasno smo se odločili, da je treba začeti s tistim, kar je zlo. Tako smo se namenili oznanjati skorajšnji propad buržujskim kapitalistom. Ker pa je za oznanilo potreben naslovnik z ušesi na glavi, smo začeli z veliko vnemo iskati kapitaliste, s katerimi bi začeli. Pod to oznako Google ni navrgel uporabnih rezultatov, zato smo vzeli v roke neko revijo Manager, kjer redno objavljajo lestvice najbogatejših. Ker je znano, da imajo kapitalisti kupe denarja, bi to moral biti ustrezen kažipot. Z lahkoto smo sestavili seznam in stopili k prvemu.

S ponižno držo na kolenih smo se izmuznili mimo recepcije v marmorju in že smo vdrli v ogromno pisarno, ki je imela 33 fikus benjaminov in ducat drugih eksotičnih rastlin neznanega porekla. Deklamacija našega oznanila je bila silovita, vendar povsem brez učinka. Možakar v dragi obleki se ni pretirano vznemiril, nasprotno, z nekakšno očetovsko toplino se je nasmehnil in nas povabil, da sedemo v udobno garnituro iz rdečega usnja.

Začeli smo pogovor: »Vi ste torej kapitalist!« »Ah dajte no, kje pa to piše,« odgovori ta skoraj ljubeče. »Kaj nimate kupov denarja?« »To bi morda držalo, ampak jaz sem predvsem marljiv uslužbenec, ki mnogo tvega in je za to bogato poplačan.« Bili smo nekoliko zbegani vsled mističnega odgovora in smo vprašali: »Kaj torej sploh ste?« In on je odgovoril v soju sončne svetlobe: »Jaz sem … supermega manager in vse, kar delam, je to, da upravljam.« »Torej ste le kapitalist,« smo zatrdili v en glas. In on se je zopet očetovsko nasmehnil in rekel: »Kje pa, razen svojih bogatih nagrad, ki mi pripadajo, nisem lastnik ničesar.« »Kaj zaboga pa naj to pomeni?« smo jezno vprašali. In on je mirno odgovoril: »Saj sem vam že rekel, jaz sem samo marljiv služabnik, manager, tako je moje ime in vse, kar delam, je to, da upravljam, recimo temu naložbe«. »Čigave pa, če niste lastnik?« smo vztrajali dalje. In on je odgovoril s svetníško milino in še mirneje kot prej: »To pa je zelo preprosto … vaše naložbe, vi ste lastniki tega, kar jaz upravljam in tvegam. In za to početje sem bogato poplačan.« In takrat je sonce zašlo za oblake večera.

V nastalem mraku so naše glave začele vrtati v neke povsem nove smeri, vendar smo se hipoma zdrznili ob misli na izobčenje, v kolikor ne najdemo pravih kapitalistov, da jim ponesemo oznanilo propada. Ta človek očitno ni bil kapitalist, še manj pa buržujski, saj nam je povedal, da je skromnega porekla in da prihaja iz Nove vasi. Vseeno smo ga povprašali, ali ve, kje bi našli kaj kapitalistov in ta je suho odgovoril v podobi silhuete: »Ne ukvarjam se več z ekonomijo, moja skrb je samo učinkovitost in pridobivanje.« Na parkirišču smo počakali jutro in ponovno krenili na pot.

Dan smo začeli brez vsakršne ideje, kje iskati kapitaliste. Pa je nekdo predlagal, da raje začnemo s proletarci. Po zdravi pameti sodeč jih je več po številu in zato jih bo lažje najti. Rečeno storjeno in po spominu smo oddrveli do najbližje tovarne. Ta je bila zaprta, ravno tako naslednja in tako naprej. Ko je neki vratar slišal, kaj iščemo, se je lisičje namuzal in cinično siknil »Kar iščete, to boste našli na zavodu za zaposlovanje.« Nemudoma se odpravimo tja in glej – dolge vrste se vijejo že na vhodu v zgradbo.

»Tovariši delavci,« smo začeli klicati s strehe avtomobila, da bi jih pritegnili bližje. Nekaj glav se je ozrlo, drugega nič. Po še nekaj poizkusih je k nam pristopil 100-kilski bivši voznik viličarja in nas vprašal: »Kaj ste vi novinarji al kaj ste?« »Ne, mi smo ekipa Napihovanja na kazenskem romanju,« smo odgovorili. In on je izstrelil plaz pritožb o tem, da je vroče, da čaka že 2 uri, da je brezposeln že 3 leta, da od njega zahtevajo neka dodatna izobraževanja za ne vem kaj, a on je že izkušen voznik viličarja in bi bil rad zopet delavec. Mi se nekoliko spogledamo in ga vprašamo, ali je tukaj kaj delavcev, saj mi iščemo in moramo najti delavce, da bi jim prinesli oznanilo odrešitve. »Tukaj ni delavcev, tu so samo brezposelni.« Z dolgimi nosovi smo odšli dalje.

V sosednjem mestu smo le našli neko srednje veliko tovarno, ki je obratovala. V času malice smo jih počakali in iz zasede planili k njim. Deklamacija našega oznanila je bila silovita in po pravilih ORZLAS-a, povedali smo jim vse od razredne zavesti do nujnosti delavskega boja. A oni? Nekaj utrujenih delavk nas je z nezaupanjem opazovalo, medtem ko so hitele mimo in ena od njih nas je vprašala, če smo oni od skrite kamere, da je gledala zadnjič na TV nekaj podobnega. To je tako porazno učinkovalo, da smo obstali brez besed. Medtem ko je sonce sijalo na nas z vrha nebesnega svoda, so se v kantini razvnemali razgovori o bolečinah v križu, draginji in sezonskih razprodajah.

Kaj zdaj? Nekdo je bil v jezi zalučal megafon brez baterij v grmovje. Nadaljevati očitno ni imelo smisla. Čuden je bil ta svet, očitno se nič ni ujemalo s slogani ORZLAS-a. Tako smo s plebiscitarno večino odločili, da se vrnemo k svoji skepsi in tam iščemo dalje. Strah pred izobčenjem je, ne da bi to posebej opazili, izginil. Na izobčenje je pozabil tudi odbor ORZLAS in naslednjič smo se zopet in še bolj ostro sporekli.

Da ga ne fašete od spredaj, temveč od zadaj, je tokrat poskrbela ekipa Napihovanja na kazenskem romanju.