Izgubljeni malezijski boeing 777 je demantiral Snowdena: pa kakšna družba nadzora neki - družba, kjer se bojda nadzira vse, od tega, ali ima sosedov pes drisko, do tega ali je Janša z zasebnim letalom res poletel na izlet v Ukrajino, h kolegici Juliji pogledat zadnji Putinov home made video o dieti predebelih labradorcev in prevzgoji nekdanjih kagebejvcev v zvezde resničnostnih šovov. Kako naj Snowdenovim opozorilom sploh verjamemo, če pa njegovi svetovni zlikovci še enega ogromnega letala na znajo najti?

Sicer pa izgubljeno malezijsko letalo sploh ni boeing 777, ampak je »Lost« letalo 815 letalske družbe Oceanic. Potemtakem tudi ni izgubljeno, ampak je nekje na tropskem otoku, njegovi potniki pa so v resnici »the others«. Zato je seveda problem najti letalo, ki se je znašlo v drugi časovno-prostorski dimenziji. Četudi se trudijo, tega ne zmorejo niti velesilni in vsezmožni in vseprisotni Kitajci, za katere pa bi bila uspešnost iskalne misije življenjskega pomena. Ne le zato, da svojim državljanom, večnim tekmecem Japoncem, strastnemu ljubitelju labradorcev in fitness centrov, Putinu, severnokorejskemu posebnežu Kim Džong Un-u, precenjeni Trojki in seveda Američanom pokažejo, kako se tem stvarem streže, ampak tudi zato, da pehajočemu ameriškemu imperiju zadenejo še en udarec!

Kaj zlate rezerve, kaj kupovanje dolarjev in patentov, kaj osvajanje vesolja, najti nekaj, kar je proglašeno za izgubljeno, to bi bila prvovrstna zmaga nad karmičnim zakonom, po katerem bodo prvi nekoč zadnji, zadnji pa prvi. Ali še drugače, če Kitajci ne želijo iti po poti Američanov, morajo najti izgubljeno letalo. Kajti zdi se, da nepojasnjena izguba letala za novo nastajajoči imperij pomeni že njegov zaton, implozijo. Ne financializacija, temveč bermudski trikotniki, ki jih je očitno več, so tisti, ki so krivi za propad imperijev.

Kitajci to vedo. Še več. Kitajci so lisičje pretkani: zavedajo se, da nadzor nikoli ne more biti popoln, ampak tega na formalni ravni nikakor ne smejo priznati, eksplicitno priznanje bi pomenilo konec implicitnim »morda pa le…« - brez skrbi, Kitajci tudi to vedo. Zato sploh ni pomembno, če se letalo najde, važno je, da se ga išče, da se organizira obvladovanja situacije in planira enoletne akcije iskanja - »morda ga pa le najdejo…«. Ob vsem tem pa so Kitajci še po frankunderwoodsko pragmatični in patriotsko filantropski, saj »kao« rešujejo izgubljene ljudi - svoje ljudi. Implicitna popolnost.

Toda zagonetka je večja od samih Kitajcev. Zagonetka je strukturne narave. Letalo, ki je poletelo neznano kam, razsuva fantazmo okularocentričnega diskurza globalnega kapitalizma. Nobenih podob razbitin, nobenih črnih skrinjic, en sam nič in to v današnji neskončni produkciji digitalnih podob, množični reprodukciji virtualiziranih subjektivitet in njihovih alter egov, stalno priklopljenih na cnn-ovski live stream.

Izgubljeno letalo je naša resnica. Izgubljeno letalo je realno naših zadolženih življenj, prodajanih kot spekulativnih enot na borzah. Je nič, ker o njem vsi govorijo, a hkrati nihče več ne ve, kje je to življenje. Izgubljeno letalo je kot tista fotka črnine notranjosti zadnjične odprtine, ki jo je s svojim pametnim telefonom bojda posnela ena od žrtev letala v ameriškem oporišču v indijskem oceanu. V riti ne bomo našli ničesar, ker je v riti samo naše iskanje. In Kitajci vedo, kako radi buljimo v riti, zato jo - in njen nič - tako radi nastavljajo.

Za konec pa vam še razkrijemo: letalo boeing 777 oziroma Oceanic 815 sploh ni nikoli strmoglavilo. Imajo ga Američani … Skoraj je že čas. Izgubljeni Desmond Hume mora že spet, po 108 minutah, pritisniti gumb, da prepreči …

 

Da ga ne fašete od zadaj, pač pa od spredaj, poskrbi Napihovanje.