Kdo bere da se napihne in kdo se napihuje da bi bral?

Dobro jutro, dobrodošli v še eno Napihovanje, kjer boste napihnjeni in izpihnjeni kot zadnji izmečki, a vse za vaše dobro, kajti ko ga boste enkrat dobili od spredaj, boste srečni, da ga niste dobili od zadaj in boste znali ceniti prvotno nelagodje našega nasilnega postopka. Družba vas itak jebe v zdrav mozak, pa je zato boljše, da vas mi pripravimo na to, kar itak ne bo fajn.

V dreku, dragi poslušalci, kraljuje zelo sproščujoč občutek emancipacije. To je najboljše, kar vam lahko ponudimo. Zato bo danes ekipa Napihovanja poskušala razmisliti, kako naprej v kulturi, za kulturo in okrog kulture v teh težkih kriznih časih. Mogoče bi bilo smiselno razmisliti o tem, kaj se lahko dela brez velikih denarnih sredstev. Inspirirana z eno bedno umetniško akcijo nekega nepomembnega Francoza, ki se je za en teden zaprl v podzemlje neke marsejske knjigarne, da bi lahko v miru bral knjige, je ekipa Napihovanja z vsemi svojimi novinarji, sodelavci in tajnimi agenti, razpršenimi po celem mestu in širše, odločila raziskati, koliko se dejansko bere v tem našem dragem kulturnem svetu, koliko dejansko berejo umetniki in drugi kulturni delavci.

Da ne bi bili prisiljeni sklepati o zdravju slovenskih kulturnih intelektualcev samo na osnovi opravljanja, smo se odločili na široko statistično raziskavo branja v kulturi.

Rezultati so pokazali, da so v umetniški sferi najbolj priljubljene tiste knjige, ki nimajo več kot 40 stranic. Zato ni čudno, da je Foucaltov tekst o Avtorju na prvem mestu lestvice najbolj branih teoretskih tekstov. Ni slučajno, da je Moderna galerija svojo novo zbirko Whaterer čez 2000 konceptualno podprla s pomembnim, a obenem zelo kratkim Agambenovim tekstom na temo sodobnosti.Poslušajte torej prekrasen citat italijanskega filozofa, s katerim je šarmiral ekipo Moderne galerije: »Svojemu času resnično pripada, je resnično njegov sodobnik, tisti, ki se ne ujema popolnoma z njim in se ne izenačuje z njegovimi zahtevami ter je zato v tem smislu neprimeren, toda prav zato, prav prek tega odklona in tega anahronizma, je bolj kot drugi sposoben zaznati in doumeti svoj čas.« Ekipa Napihovanja čestita Moderni galeriji na zanimivem poslanstvu, ki si ga je izbrala. Namreč, dober primer tega, kako iz malo narediti veliko.

Naše raziskave o branju med kulturnim delavci so samo potrdile tisto, kar je že dolgo časa bilo v zraku. Za umetnike je znano, da ne rabijo veliko teksta, da pridejo do inteligentnih idej. Pri njih že najmanjši znak, forma, ali misel povzročijo inspiracijo, ki potem lahko traja leta in leta. Zato umetniki raje grejo globoko v kratke tekste kot pa površinsko v dolge. Gre za razlike v pristopu. Umetniki se tako pogosto zaustavijo že na predgovoru ali v uvodu in od tam nadaljujejo svojo pot onkraj tekstualnega, v metajeziku ali hypertekstu. Umetniki in ostali kulturni delavci te tekste berejo večkrat in zelo požrtvovalno, preberejo pa pogosto samo en stavek na dan, potem mislijo, sanjajo, odlijejo kakšen kip, izpolnijo kakšen obrazec, uporabijo kakšen program in pred spanjem še enkrat preberejo misel, ki jih je spremljala cel dan, da jih utopi v ugoden spanec. Na splošno so jim najljubše tiste knjige, pri katerih se fotografska vsebina lepo usklajuje z tekstualno. 

No, zabave je zdaj konec, denarja ne bo več in boste lahko manj delali in več brali. Ne, oprostite, edino, kar bo zdaj možno, bo ravno branje. Spremembe se že čutijo in so jasno izstopale med rezultati našega raziskovalnega procesa. Neustavljivo raste namreč trend bralnih krožkov. Bralni krožek je fenomen, ki se je začel v srednjem veku, v obdobju velikih nevarnosti in splošne bede od srednjeveškega življenja. Vendar je bralni krožek z razvojem kapitalizma in procesom industrializacije popolnoma izginil iz evropske kulturne scene. Ampak, zdaj ko gremo nazaj k naravi, nazaj k bistvu, zdaj, ko bo veliko manj denarnih sredstev, a tudi hvala bogu veliko manj dela, bo bralni krožek spet zasijal z vso svojo srednjeveško mistiko.

Njegove prednosti so očitne – lahko združi relativno veliko ljudi s skoraj nič stroškov. Če pogledate trenutno ponudbo bralnih krožkov, je ta več kot zadostna. V Moderni galeriji se pripravlja krožek Foucaultove Arheologije in bo možno za veliko število umetnikov končno preskočiti magično mejo od štirideset stranic. Obstaja, kot vedno, veliko bralnih krožkov Marxovega Kapitala, ker ta knjiga zaradi svoje kompleksnosti lahko skozi dolgo obdobje producira cel kup močnih medčloveških odnosov. A baje, da se je nekje okrog Škratove čitalnice začel bralni krožek Lacanove zahrbtne strani. A se tako reče, mar ne? Ja nič, en nasvet preden se odpravite na kakšen bralni krožek - takrat res ni fajn biti napihnjen ne v fizičnem ne v psihičnem smislu, ker je v obeh primerih branje res eno veliko sranje.

ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.