Zato, ker se trenutno nahajamo v kratkem zatišju med dvema valovoma protestov, bomo začeli z nekakšnim rezimeom protestništva v Sloveniji. Najprej na kratko o njegovi zgodovini. V grobem to izgleda tako: potrebovali smo okoli 15 let, da smo ugotovili, da je sploh možno protestirati, potem smo rabili še par let, da smo ugotovili, da je to kul, na koncu smo potrebovali še dve leti, da smo našli nek originalen način protestiranja, z našimi originalnimi parolami in samo našim čisto posebnim neposluhom.

Skozi protestniško dozorevanje smo se torej premikali počasi in z veliko rezerve. A vendarle izgleda, da smo prebili led, izgleda, da je protestniški feeling tako močno zajel Slovence, da so se celo desno orientirani odločili, da pokažejo kako fajn znajo protestirati. V Sloveniji se torej dolgo ni sploh protestiralo, zdaj pa protestirajo praktično vsi.

Protestništvo je Slovencem postalo tako pri srcu, da se zdaj vodijo ostri boji za prevlado v protestniškem polju. Od popolnoma zanemarjene reči, je protestništvo v kratkem času postalo neka zvrst nacionalnega športa. Biti ali ne biti na protestu je za Slovenca tako pomembno vprašanje, kot je bilo za Parižana v 19. stoletju obiskati ali ne  obiskati slikarski Salon. Vsak Slovenec, ki vsaj malo da nase, bo tako šel protestirati. Vsak poklic ima v Sloveniji svoj lasten tip protestranja. Kulturniki imajo nejlepše maskiran protest, politiki in filozofi ga imajo najbolj elokventnega. Delavci pa imajo najlepše transparente. Vidite, že skozi naše pisanje se protest materializira, ratuje blago. V Sloveniji pa ima danes to blago zelo visoko ceno. Zato slišimo marsikateri glas, ki izraža skrb o prilaščanju protestov.

Ena skupina muzikantov v svoji protestniški nedolžnosti zabava zmrznjene protestnike, druga skupina hoče podreti ograjo, tretja na ves glas kritizira oblast. Z eno besedo, klasičen protest. In dobro je, da je tako. A v medijih se zbirajo ljudje, ki se jim zdi, da gre za njihovo prilaščanje. Kot da bi v naši druzbi obstajal dispozitiv, ki sleherenikom omogoča mišljenje onkraj privatne lastine. Tako se na primer slehernemu novinarju zdi, da je poskus nekih socialnih delavk, da podrejo ograjo, prilaščanje protestov. A prisvajanje pojma protestov za zapoljevanje medijskega prostora kolumn in intervjujev na nek način ni oblika prilaščanja.

V kontektu protestov je vprašanje lastine seveda irelevanto. Tisti, ki dejansko protestirajo, tisti, ki ne grejo na protest tako kot se hodi na otvoritev likovne razstave, niti ne pomislijo na prilaščanje. Ne mislijo na prilaščanje, ker ne morejo misliti na protest kot na blago. Barthesova teza o revoluciji se na primeru slovenskega protestništva kaže kot mesijanska. Če jo predstavimo na banalen način, pravi, da revolucija ne more nikoli biti intelektualna.

Zato bomo za konec povzeli zadevo in rekli, da vsak, ki intelektualizira revolucijo, ki o njej debatira, ki si prizadeva, da bi bila boljša, lepša, širsa, tisti ne dela revolucije, ampak si le ustvarja nov objekt za prilaščanje. Tako smo si tudi mi morali prilastiti protest, da bi lahko govorili o njegovem prilaščanju.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.