Pozdravljeni, napihnjenci in napihnjenke! Tokrat se je ekipa Napihovanja povsem v duhu časa usmerila v zimske olimpijske igre. Kako tudi ne bi, olimpijske igre že od vekomaj nosijo nek poseben status, nek mističen presežek, neko nedojemljivo veličino. To, da so v zimski varianti, le še polepša situacijo: naši letošnji zelo šibki zimi, če ji sploh lahko tako rečemo, so vrnili njeno zimskost, toda istočasno naselili tudi toplino v naša združena - slovenska! - srca.

In v teh naših slovenskih srcih so se združili tudi vsi mediji. Slovenske novice in Delo si po svoji vsebini še nikoli nista bila tako podobna. Kako si tudi ne bi bila, ko se pa v Slovenijo vračajo nesporni junaki s čistim zlatom, srebrom ali bronom okoli vratu. Zdi se, da smo s pomočjo teh zgodovinskih herojev in herojk le prišli do tistega našega cilja: do slovenskega svetovnega duha. Tu se pomirijo vsa nasprotja, rešijo vsi konflikti in rešitve postanejo jasne: kako rešiti gospodarsko in finančno krizo? - ni problema, pravijo hokejisti, zgradimo še pet hokejskih dvoran, to so prave investicije!; kako v teh nemoralnih časih, kjer manjka zaupanja, vzpostaviti neko pristno zvezo, kako ljubiti? - ni problema, pravi smučarsko-mazaška ekipa za navdušiti, vztrajajte skozi vse težave, vse seksizme in fašizme partnerja, ljubite ga in ljubite jo skozi sovraštvo; kako rešiti politično krizo naših neodločnih politikov? - ni problema, poglejmo športnike, te herojske vzornike, ki ne blefirajo in so samokritični - in to ne zase, pač pa za potrebe slovenskega naroda!; in kako biti res pravi Slovenec, kako promovirati Slovenijo, kako svetu pokazati ta mali svetovni čudež? - ni problema, sesujte Slovake in potem bodo njih spraševali, če so oni Slovenci in ne več obratno.

Vsega tega pa očitno ne razumejo nekatere partikularne osebe in tuji mediji: zgražajo se nad Putinom in njegovim egotripiranjem, ki se je manifestiralo v otvoritveni proslavi v Sočiju - toda kaj je tukaj spornega, ko pa ruski predsednik rakete preusmerja v nebo nad stadioni, kjer se združijo barve vseh narodov in uresničujejo stare antične olimpijske sanje?; potem se zgražajo nad uničevanjem narave, ki se je dogajalo tekom grajenja olimpijske infrastrukture - toda kaj nam pomenijo listje in zemlja, ko pa se odpirajo delovna mesta v času visoke stopnje brezposelnosti in takšne gospodarske recesije; zmrdujejo se tudi nad domnevno slabo gradnjo stadionov in predvsem spremljevalne turistične infrastrutkure - toda sam Putin je zagotovil nizko stopnjo smrtnih žrtev za celotne olimpijske igre, povsem razumljivo količino nezgod z baklo, skrivnostnih izginotij in kolapsov stadionov.

Kako krivične so tovrstne obtožbe, ki smo jih neusmiljeno pobili, kaže tudi neverjetna miselna naprednost organizatorjev tokratnih zimskih olimpijskih iger. Vrnili so se namreč povsem k osnovam: kaj je tisti olimpijski presežek, ki nam daje toplino in združuje naša srca? Požrtvovalnost, nesebičnost, vztrajnost ali z eno besedo, junaštvo. Toda ni vsak junak ali junakinja; recimo tisti luzerji, ki niso osvojili nobene kolajne in zato niso kaj dosti slovenski. Če ne bi bili sebični in iskali na olimpijskih igrah le lastnih sponzorjev, pač pa presegli svojo slabo imanenco v slovensko transcendenco, se osvobodili lastnih spon, potem bi uspeli - in uspeli bi kot junaki! Seveda to ni preprosto in vsak junak potrebuje prave pogoje, da realizira svoje latentno junaštvo. Te pogoje elementarnega preseganja sebstva v nacionalnega heroja ali herojko so ruski organizatorji realizirali z orgijskimi olimpijskimi vasmi, kot razkriva ameriška Čebula. Kaj boljšega za preseganje lastnih spon, kot skupinske orgije fizično najbolj dovršenih ljudi na svetu - genialna ruska ideja! Tu lahko sedaj pobijemo še zadnji ugovor: orgije niso omejene s spolno razliko, zato so očitki o antigejevski politiki Rusije le dezinformacije in zlobne laži.

Olimpijske orgije so tako torej temelj junakov in junakinj Slovenije ter samo jedro naših slovenskih src. Le kako bi lahko vse to dovršili in transformirali v napev, v slovensko pesem, v pristno slovensko himno?