Vrenje sodobne umetnosti

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
2. 11. 2012 - 10.15

Drage poslušalke, dragi poslušalci, dobrodošli v še eno napihovanje! V enem od naših prejšnjih javljanj, smo govorili o načinih branja v umetniških krogih in o tipih knjig, ki so priljubljene med umetniki. Zaključek naše raziskave je bil, da se v umetniških krogih relativno malo bere. No, najnovejši dogodki kažejo na to, da nismo bili daleč od resnice, a izgleda, da je ta resnica celo hujša kot se je pokazala v naši raziskavi. Od zdaj naprej, še to malo, kar se je bralo, bo postalo povsem odvečno, kajti Igor Štromajer, slovenski internetni umetnik, filozof, cyber aktivist, producent in galerist, je razvil računalniški program, ki bo bral knjige namesto vas. Od petega do šestega novembra boste lahko na spletu poslušali, kako poseben računalniški program bere njegovo prvo knjigo, ki je mimogrede izšla v založbi Kobobooks, ki je mimogrede drugi največji spletni založnik na svetu. Približuje se torej revolucija vednosti, saj izgleda, da se gibljemo proti prihodnosti, ki bo virtualno pripovedovalna. Upajmo, da ne bo tudi uspavalna.

Če smo že pri umetnikih, povejmo tudi, da je spet v trendu konceptualni minimalizem. Po Yvesu Kleinu [ivsu klejnu], Johnu Cageu [đonu kejđu], tudi Vuk Ćosić ni zdržal, da ne bi poskusil odstraniti materialnost svojega umetniškega bistva. Namesto kompleksne informatično-konceptualne strategije, je gledalcu ponudil skoraj prazno galerijo. Ta umetniški pogum ni bil samo posledica izvirnega umetnikovega genija, ampak je tudi reakcija na odločbo Ministrstva za kulturo, da ne izplača del obljubljenega denarja za njegovo razstavo v Aksiomi, ki je bila baje zamišljena kot neka zelo zanimiva in izvirna manipulacija s internetom in nadzorom družbe. Tako se je, zaradi sreče v nesreči, znani slovenski umetnik pridružil privilegirani skupini umetniških genijev, ki si lahko privoščijo da gledalcu ne ponudijo nič drugega kot Praznino.

Kakšna je torej Ćosićeva Praznina? Ne vemo, saj na razstavi nismo bili. A če smo že natančni, ne gre za popolno praznino, temveč Ćosić ponuja prazen prostor galerije za diskusijo o celemu kupu aktualnih političnoumetniških tem. Lahko bi rekli, da je Ćosić gledalcu ponudil samega sebe kot potencial za razmišljanje. Ne glede na vse, verjamemo, da vsaj na konceptualni ravni Ćosićeva Praznina lahko konkurira Kleinovi Praznini ali Cageovi Tišini.
Ta dogodek samo dokazuje, da politika varčevanja zelo dobro vpliva na umetnost. Če bi bil denar zagotovljen s strani ministrstva, bi imeli le še eno v nizu trendovskih razstav na temo interneta in/ali nadzora. S tem nepredvidenim spletom okoliščin, so Slovenci dobili originalno umetnino v svoji bogati zbirki.

Umetnica Maja Smrekar pa je na kritično situacijo v družbi reagirala na popolnoma drugačen način. Dokler eni na pomanjkanje reagirajo s konceptualno pasivnostjo, drugi reagirajo s polivalentno aktivnostjo. Maja Smrekar že nekaj let globoko sočustvuje s perverznostjo globalnih politik prehrane in je zato v sodelovanju s Inštitutom za biokemijo proizvedla jogurt na osnovi svojega lastnega genskega materiala. Obiskovalci galerije Kapelica so tako lahko poskusili Maya Yoghurt, popolnoma nov, svež človeški jogurt. Kakšen je okus Majinega jogurta? Ne vemo, tudi na tej razstavi nismo bili, a lahko rečemo, da je kot izdelek zelo lepo oblikovan, okus pa se verjetno ne razlikuje kaj dosti od jogurta iz kravjega mleka – človek itak ni nič drugega kot ena navadna žival.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje!

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.