Kreativne industrije po domače

Kreativne industrije po domače

Oddaja
21. 7. 2014 - 20.00

V današnji oddaji se bomo ukvarjali s teorijo kreativnega dela in kreativnega razreda ter z manifestacijo teh dveh pojavov pri nas. Kaj je kreativni razred? V čem je njegova specifika in kakšne oblike dobiva v osrednji slovenski regiji?

Pridevnik »kreativen« danes najdemo v različnih kontekstih in z različnimi pomeni; lahko je, kot v Združenem kraljestvu in drugje, nek krovni izraz za različne panoge, ki se ukvarjajo s produkcijo intelektualne lastnine; v tej vlogi pogosto nadomešča pridevnik »kulturni«, včasih s subtilnimi, a zelo pomembnimi implikacijami.

Obstaja nek drug pomen, ki ga je razvil akademski raziskovalec regijskega razvoja in organizacijskih ved Richard Florida. Za njega naj bi kreativni delavci bili specifična oblika človeškega kapitala, ki lahko v svetu, za katerega je značilen propad industrijskega ter skrčenje storitvenega sektorja, odloča o dolgoročnem gospodarskem uspehu določene regije.

Po tradicionalnih predstavah se mesta in regije razvijejo zaradi specifičnih krajevnih prednosti v sferi produkcije: dostop do surovin in delovne sile, sorazmerna bližina drugih podjetij v proizvodni verigi, podjetjem prijazna politika, ki razvoj industrije podpira na zakonodajni ravni ter z naklonjenimi davčnimi politikami. Dasiravno je prihod iz fordistične v post-fordistično paradigmo premaknil poudarek iz nekaterih prej naštetih faktorjev na druge, so po Floridi teorije, ki iščejo razvojne prednosti znotraj geografske lege in krajevne specifike neke regije, danes neuporabne pri razumevanju fenomena mest, ki zabeležijo zavidljivo gospodarsko rast.

Zato je po njegovem potrebno novo dojemanje človeškega kapitala kot kreativnega kapitala; kreativni delavec kot visoko izobraženi delavec, ki se v svojem delu ukvarja z inovacijami s kolikor se da širokim dometom uporabnosti. Naloga uspešnih mest je po tej teoriji privabiti in pritegniti to vrsto človeškega kapitala; temu primerno se infrastrukturne politike, ki so poprej neposredno nagovarjale firme, pri uspešnih mestih in regijah preusmerjajo na zagotavljanje življenjskega in delovnega okolja, ki odgovarja željam in potrebam tega zelo specifičnega tipa visoko-kvalificiranega delavca. Če so nekoč delavci sledili podjetjem, je danes, pravi Florida, obratno: inovativna podjetja, ki zabeležijo visoko rast, sledijo talentu.

Talent po drugi strani sledi specifičnim življenjskim pogojem, ki mu naj bi odgovarjali. V svojih raziskavah je Florida izoblikoval arhetipsko podobo kreativca, ki naj bi pri izbiri kraja bivanja cenil odprtost, toleranco, »avtentičnost« prostora, čisto okolje, možnosti za rekreacijo v naravi in prisotnost »boemskega« elementa, ki ga sestavljajo glasbeniki, igralci, plesalci in vizualni umetniki ter široko paleto nestandardnih doživetij in dražljajev, od kulinarike do nočnega življenja. Ti faktorji naj bi celo pretehtali čisto ekonomske faktorje. S pomočjo statističnih kazalcev je avtor potem dokazal dvoje: obstaja pozitivna statistična korelacija med visoko gospodarsko rastjo in prezenco kreativnega razreda, ki ga meri kot število podjetij, ki se ukvarjajo z visoko tehnologijo, ter število novih patentov; in: obstaja pozitivna statistična korelacija med prezenco kreativne industrije in prej naštetimi faktorji: število gejev kot indikator odprtosti in tolerance, število glasbenikov, igralcev, plesalcev in vizualnih umetnikov - t. i. »indeks boemov«, razni ekološki indikatorji itd.

Teorija, ki jo je Richard Florida predstavil leta 2002, je v v letih, ki so sledila, našla veliko število zagovornikov in kritik, ki njegove argumente bodisi zagovarjajo bodisi izpolnjujejo bodisi zavračajo s pomočjo teorije in/ali empiričnih analiz. Tu ne bomo toliko sledili kritikam, kolikor bomo izhajali iz njegovih idej pri razumevanju kreativnega »booma«, ki vsaj na deklarativni ravni poteka pri nas. Kje so ujemanja, kje so odstopanja, in kako jih lahko beremo?

Prejšnji mesec je izšla prva številka spletne revije Kreazin, ki povzema dogajanje na »kreativnem« področju v osrednji slovenski regiji. Tako lahko med drugim beremo o kreativnem centru Poligon, o inovativnem delu skupine, ki se ukvarja s teorijo oblikovanja, o spremenjeni podobi muzejskih dejavnosti v kreativnem okolju, o preobrazbi tovarne Rog v okviru projekta Roglab ter o pogovorih Creative Mornings, kjer vsak mesec ob zajtrku gostijo govorca iz kreativnih in sorodnih panog. Luštno oblikovana digitalna revija tudi odseva nekatere temeljne predpostavke teorije Richarda Floride.

Že uvodni spis z naslovom Ustvarjalne industrije kot naložba v prihodnost poudarja pomen kreativnih industrij za regionalni (za razliko od mestnega in državnega) razvoj: »Kreativna ekonomija je v razvojnem smislu za razvite regije pomembna, saj se je klasična industrija iz teh regij odselila, s tem pa se je odprlo vprašanje, kateri sektorji bodo predstavljali nov vir zaposlitev v mestih. Naše raziskave kažejo, da so kreativne dejavnosti v Ljubljanski urbani regiji pomemben sektor v smislu zaposlitev, kreativnih dejavnosti pa je v regiji izrazito več, kot pa je slovensko povprečje. Zaradi tega je podpora razvoju kreativne ekonomije pametna, saj vse večji del regionalnega gospodarstva temelji na ustvarjalnosti, vse manjši pa na paru pridnih rok.«

Prav tako ne manjka poudarka na »lifestyle« momentu, ki ga Florida izpostavi kot ključnega za razumevanje geografije kreativnih industrij. Spis pravzaprav izhaja iz tega momenta pri svoji definiciji, kaj sploh so kreativne dejavnosti: »Kreativna ekonomija in kreativne dejavnosti se v veliko pogledih razlikujejo od klasičnih gospodarskih sektorjev. Začne se s tem, da je pred kreativnimi centri bistveno več koles od avtomobilov, in da je pogosto lažje dobiti parkirno mesto za avto, kot pa za kolo.«

Po drugi strani omejenost in partikularnost interesov, prikazanih na straneh revije, ne spominja na nobeno koherentno teorijo o kreativnih industrijah oziroma razredih, temveč daje vtis nekega popolnoma lokalnega izuma. Videli smo že, da se Ljubljana lahko ponaša z nadpovprečno velikim številom kreativnih dejavnosti. Organizatorka dogodkov Creative Mornings pa celo pravi, da je »Ljubljana po našem mnenju eno najbolj kreativnih mest na svetu. Nikjer drugje na tako majhnem prostoru ne ustvarja toliko zanimivih, navdušujočih in ustvarjalnih ljudi.«

Ob tem se poraja vprašanje, zakaj srečamo samo omejen spekter teh zanimivih, navdušujočih in ustvarjalnih ljudi med stranmi revije Kreazin?

Tako kot marsikateri artefakt današnjega kreativnega diskurza - denimo pogovori TED - revija deluje kot poskus, da bi podkrepili notranjo kohezijo določene skupine raznih ljudi, ki se identificira s kreativnim diskurzom. Če že ne odgovori na vprašanje »kaj oz. kdo kreativec sploh je?«, vsaj ponuja smernice pri iskanju odgovora. Vtis, ki ga dobimo, je zanimiv: ljubljanski kreativec je v pretežni meri tisti, ki svoje kreativne dejavnosti financira - če jih sploh - s pomočjo razvojnih skladov in drugih javnih sredstev, namenjenih kreativnim in kulturnim dejavnostim, in/ali s pomočjo množičnega financiranja.

Tu je pomembno, da obe instanci implicirata podreditev neki logiki: logika lokalnih oblasti in političnega jezika, polnega floskul, izvor katerih najdemo takoj, ko vtipkamo »creative economy« v Google. Tako naj bi precejšen del kreativnih dejavnosti, ki potekajo v okviru kreativnega centra Poligon, odseval duh lokalne razvojne politike, žal pa s tem tudi njen nedorečen časovni okvir, kar v praksi pomeni odvisnost od uradne podpore in prostovoljstvo, vse dokler ne bo osrednja slovenska regija pritegnila pozornosti bolj znatnih zalog kapitala.

Beremo zaključek prispevka o kreativnem centru Poligon: »Poligon je eksperiment, ki je dokazal, da lahko polimatske ustvarjalne skupnosti v neugodni gospodarski situaciji s skupnimi močmi ustvarijo presežke, zato bi bilo vredno, da država prepozna vrednost koncepta in ga trajno podpre, saj na trgu le-ta ne more preživeti sam. Še več, glede na prve uspehe Poligona bi bilo smiselno, da država podpre vzpostavitev podobnih centrov v vseh večjih mestih v Sloveniji in tako mladim prek razvoja podjetniških veščin v nehierarhičnem okolju omogoči prve poslovne priložnosti.«

Kreativec je potemtakem tisti, ki si lahko privošči biti »kreativec«, pri čemer »lifestyle« moment izgubi precejšen del razlagalne moči, ki jo ima v resni teoriji o kreativnem razredu, ter se nevarno približuje karikiranim podobam o »hipsterjih«.

Močno izstopa tudi logika množičnega financiranja. Vsak je najbrž že slišal o uspehu določenih slovenskih projektov na portalih za množično financiranje kickstarter in Indie gogo - poseben blatnik za kolo »musguard«, leseni spolni pripomoček »dee-lee-doo«. Čeprav ne moremo zanikati, da je za določene projekte tovrstni kapital lahko zelo dobrodošel, obseg financiranja s spletnimi donacijami v uspešni regionalni kreativni ekonomiji - če in ko ljubljanska regija bo to nekoč postala - bo majhen v primerjavi s stanovitnimi oblikami kapitala, ki jih zahtevajo denimo »research and development« dejavnosti, ki tvorijo jedro dejavnosti v kreativnih središčih. Čeprav to sploh ne izključuje morebitnih sinergij.

Zato je zanimivo in pa tudi malo donkihotovsko, da majhna skupina Slovencev, aktivnih v okviru portala crowdfunding.si in Facebook skupine Slovenia Crowdfunding, igra vlogo nekakšnih promotorjev in vratarjev pri tej obliki razpršenega »kapitala« v narekovanjih in si v tej vlogi prizadeva za vidno mesto v diskurzu o kreativni ekonomiji. Včasih celo dobimo vtis, da je tu kreativna ekonomija le »buzzword« za promoviranje kickstarter projektov in veščin naših kickstarter strokovnjakov, saj bi drugače težko razložili uvrstitev določenih povsem banalnih projektov, kot so običajne družabne igre iz plastike in kartona, med inovativne rešitve, ki naj bi bile predmet kreativne ekonomije.

Ne bi bilo nič omembe vrednega, da so različne skupine znotraj ljubljanske družbe identificirale nek skupni interes okrog nekaterih označevalcev, ki so trenutno v modi, ter izoblikovale neko sodelovanje, če tu ne bi bil en velik problem: Ljubljana dejansko JE zelo kreativno mesto, tako v ožjem smislu kreativnih dejavnosti s potencialnim ekonomskim pomenom, kakršne so navedene v razvojnih dokumentih, kakor v širšem smislu, ki ga izpostavlja Florida, torej, kot sotočje različnih spontanih, »avtentičnih« ustvarjalnih inputov, kakršni so značilni za mesta, ki naj bi privabila inovativne delavce in z njimi tudi kreativni kapital. O slednjih v tem konkretnem primeru kreativnega diskurza komaj kaj beremo, medtem ko pri prvih očitno poteka neka klasifikacija, ki se zdaj bolj, zdaj manj očitno orientira po željah in jeziku razvojne politike.

Na tem mestu bi se raje izognili težkih ad hominem izrazov, kot so »uzurpacija« in »klike«. Pozdravimo samoiniciativnost ljudi, ki stojijo za revijo Kreazin in podobnimi projekti. Hkrati pa s teorijo kreativnega razreda v mislih ne moremo ignorirati vloge, ki bi jo pri koncipiranju prestolnice kot kreativnega središča skoraj moral igrati neprimerljivo širši krog ljudi, dejavnih v prostorskem in kulturnem okviru Ljubljane. Pri tem bi morali samooklicani kreativci in drugi tvorci inovativnih idej celo vzeti pobudo, saj nova razumevanja dinamike kreativnih središč na glavo postavijo določena globoko ukoreninjena razumevanja mestnega načrtovanja, preseganja katerih ne gre - sodeč po obstoječi literaturi - pričakovati s strani uradnih akterjev. Naj samo pripomnimo, da med napačnimi pristopi k razvoju lokalne kreativne ekonomije Richard Florida visoko uvrsti gradnje športnih štadionov in sterilnih tehnoloških parkov.

Torej, kreativna prizadevanja kot strateško oblikovanje enotne kreativne podobe mesta v skladu s specifičnimi vrednostmi, ki jih različne aktivnosti prinašajo h kreativnemu središču kot celoti; podobo, ki zaobjame tako de nomine co-working prostor Poligon kakor de facto co-working prostor Bikofe, tako predavanja Creative Mornings kakor predavanja v okviru Mirovnega inštituta, tako Roglab kot ostale dele Roga, tako revijo Kreazin kakor založbo RX:TX; Odprto kuhinjo, Klub K4, akcijo Očistimo Slovenijo!, Knjižnico pod krošnjami, najstarejšo študentsko radijsko postajo v Evropi, Radio Študent in še in še. V okviru tega bi bilo tudi pomembno, da se poudarek premesti iz turističnega potenciala mesta na vrednost, ki jo dogodki in prostori, ki nudijo avtentična, izkustveno bogata doživetja, prinašajo stalnim prebivalcem Ljubljane v skladu s tem, da naj bi statistično obstajala negativna korelacija med klasičnimi turističnimi destinacijami in prisotnostjo kreativnega razreda.

Nenazadnje, takšno razširjeno sodelovanje in simbolna identifikacija bi bila ne samo zaželena in smotrna, temveč nujna. Protesti in nemiri, ki se zadnje čase odvijajo v San Franciscu in drugih kreativnih središčih v ZDA, namreč v globokem reliefu kažejo na osrednji problem teorije kreativnega razreda: da je lahko recept za silovito gentrifikacijo in še silovitejše reakcije lokalnega prebivalstva. Da ta teorija - in z njo najbrž tudi »kreativna ekonomija« kot razvojni »buzzword« - ne konča na smetnjaku zgodovine, bo treba v praksi in v teoriji izoblikovati nova razumevanja trajnosti, ki ta pojem povezujejo z vsemi kreativnimi in »nekreativnimi« prebivalci in uporabniki prostorov, in ne samo s kapitalom, statističnimi podatki o ekonomski rasti in ožjimi interesi majhnega, dobro plačanega segmenta delavstva. 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Bourdieu obrnjen na glavo in za lase privlečen. Bolje Flo Rida nego Florida!

Jaz sem isto mislil, saj sem začel pri delih, ki ga citirajo in iz njega izhajajo (tako kot žal moj tekst... tako da my bad), ampak njegove knjige vendarle niso tako neznosne, kot sem mislil da bojo.

Tvoja zadnja poanta pa ITAK :D

"Kreativec je potemtakem tisti, ki si lahko privošči biti »kreativec«" - to je po mojem res ključno, vseeno pa lahko spravimo pod to kategorijo še en segment ljudi: ne samo javno in množično financiranje, pač pa tudi posamezniki, ki jih recimo podpirajo družine, zaradi česar lahko delajo zastonj in niso neposredno odvisni od lokalnih oblasti. In mislim da je pri tem "lifestyle" moment bolj pomemben kot rezultat, ne pa samo izhodišče - da jim gre za produciranje življenjskih stilov.

Zanimiva tud omemba Bourdieuja, še posebej v kontekstu "lifestyle". Če probamo ta pojav razložit s simbolnim kapitalom, takoj pride v igro implicitno simbolno nasilje. Mike ga je kr lepo prikazal s tem, kdo je lahko in kdo ne more biti kreativec - ampak kakšen je potem v tem primeru status segmenta, ki sem ga omenil zgoraj? Težko jim sploh očitamo kaj več kot to, da skušajo biti del kapitalizma, kar pa ni nekaj baš zajebanega. Pravi problem je zame pri kreativcih samo tisti del, ki so 'lokalno politični' - kot je Mike dobro prikazal - in s tem izvajajo (verjetno - vsaj po Bourdieuju - nevede) simbolno nasilje pod pretvezo "nehierarhičnih struktur" "skupinskega ustvarjanja". Rečeno drugače, iz Roga delajo roglab, potem pa temu pravijo "tovarna, ki dela samo sebe" - najlepši eksplicitni primer implicitnosti simbolnega nasilja.

Sicer pa kul oddaja! Predvsem tematika in pristop...

K opazki o "banalnih projektih", kot so "običajne družabne igre iz plastike in kartona" bi pripomnil, naj se kopitar omeji na svoje polje ekspertize in ne kurca slik, če se spozna na čevlje, ne loči pa grafike od pastela. Sicer pa všečen prispevek, informativen in da misliti.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.