Metelkova! (tematska številka ČKZ, 2013)

Oddaja
FOTO: Boštjan Tacol
4. 11. 2013 - 20.00

Foto: Boštjan Tacol 

Lepo pozdravljeni, poslušalci in poslušalke oddaje Oči, da ne vidijo. Danes bo naša tema Metelkova oziroma posebna tematska številka Časopisa za kritiko znanosti, ki je posvečena fenomenu Metelkove. Začnimo kar stereotipno za začetke: »Zakaj ravno Metelkova?«

Univerzalnega odgovora seveda ni. Kot poudarja tudi urednik pričujoče številke ČKZ Andrej Pavlišič, je perspektiv na to, kaj Metelkova je, toliko, kot je ljudi, ki so z Metelkovo kakorkoli povezani, bodisi bolj trdno kot njeni vzdrževalci in ustvarjalci programa bodisi bolj ohlapno, kot občasni obiskovalci. Nekoga Metelkova asociira predvsem na sorazmerno poceni pijačo, na nenavaden ambient in na možnost kajenja raznih substanc. Spomnite se samo nedavnega članka Kaje Sajovic na MMC-ju, ki je zaradi redukcije vsega na »slab žur« poskrbel za pravo ogorčenje med Metelkovci. Poleg tega je bil članek pretežno utemeljen le na perspektivi enega človeka, DJ-a, ki je bil najbrž razočaran zaradi lastne izključenosti. Zadeve seveda niso tako enoznačne, kar je lahko jasno vsakemu, le kanček bolj pozornemu opazovalcu.

Pravzaprav je alternativa med skrajnostjo običajnega žura na eni in kulturno ali umetniško dejavnostjo na drugi strani zgolj eno izmed številnih protislovij, ki fenomen Metelkove prežemajo, kakor je tudi perspektiva petkovega žurerja le ena izmed perspektiv. Teh perspektiv pa je, kar dokazuje tudi raznolikost tematik in pristopov avtorjev v obravnavani številki ČKZ, skoraj neskončno oziroma vsaj toliko, kolikor je »metelkovcev«, če ta izraz uporabimo nekoliko širše kot ponavadi, v smislu celotne kolikor toliko zainteresirane javnosti.

Toda navkljub neskončnemu številu perspektiv in neskončnemu številu metelkovskih zgodb, ki se iz njih tvorijo, v današnji oddaji nimamo namena iz Metelkove narediti nikakršnega postmodernističnega, v svoji objektivnosti nikoli dosegljivega objekta. Nasprotno, opraviti imamo s povsem oprijemljivo materialnostjo, s skupkom stavb, z delčkom mesta in njegovo vsebino, torej s prostori in ljudmi. Vprašanje je treba zastaviti ravno obratno – zakaj se okoli enoznačno danega materialnega objekta tvori tolikšno število zgodb? Izgleda namreč, kot da bi Metelkova, ki se vsaj izreka za odprto, notranje raznoliko in obenem radikalno drugačno od svoje zunanjosti, pogojevala tudi tvorbo točno takšnega diskurza o sami sebi, ki je prav tako unikaten in daleč od homogenega in enoznačnega. Zaradi same narave prostora Metelkova ne more dati izjave o sami sebi tako enostavno kot denimo kaka institucija, ki brez težav deklarira lastno pozicijo, vrednote in strategijo delovanja. Nasprotno, vsak pogled na Metelkovo je vsaj na načelni ravni delček kompleksnega metelkovskega samorazumevanja.

Ravno na tem križišču materialnega in diskurzivnega se fenomen Metelkove kaže kot najbolj interesanten. Zborniki, posvečeni določenemu delčku prostora, določenemu kraju ali določeni instituciji, recimo kake občinske knjige, so ponavadi eno izmed najbolj dolgočasnih branj, zanimivih le za ozek krog ljudi. Nasprotno pa lahko v pretežnem delu izbranih tekstov o Metelkovi opazimo izrazito težnjo po univerzalnosti: Metelkova funkcionira kot nekakšen mikro eksperiment, ki odraža celoto, njeni problemi se presenetljivo ujemajo s problemi vseh, s problemi sistema. S stališča bralca pa je vsekakor pozitiven tudi obratni moment, saj se ostrina večine tekstov ne razprši v nekonkretni splošnosti in praznem teoretiziranju. Univerzalni problemi in družbena protislovja se vselej ponovno utelesijo v povsem banalnih in oprijemljivih mikro stvareh: recimo v načinih vodenja šankov, v pravilih medsosedskih odnosov in drugih vsakodnevnostih. Velja pa seveda tudi obratno: tudi iz čiščenja veceja je mogoče narediti teorijo. 

Najbolje, da naredimo prehod iz univerzalnega v konkretno tudi na metaravni današnje oddaje in še enkrat začnemo pri začetku, pri zgodovini. O zgodovini Metelkove je v obravnavanem zborniku sicer napisanega veliko, morda celo preveč. Nasploh se zdi, da je v okvirih tako imenovane alternative, pri čemer ne moremo izvzeti tudi naše institucije, sklicevanje na slavne mistične začetke postalo skoraj tako pogosto kot pri kakšnih Hervardih. To dejstvo samo po sebi seveda še ni očitek. Zgodovina je gotovo pomembna in določujoča. Vendar pa se nam zdi, da gledano v celoti umanjka nietzschejansko razlikovanje med zgodovino, ki mori sedanjost, in zgodovino, ki ji veča moč in tako odpira prihodnost. To problematiko bomo pustili za kakšno drugo priložnost.

Metelkova je bila zasedena v septembru leta 1993, kar je danes, kot smo že rekli, postalo svojevrsten mit. Toda še pred zasedbo je že tri leta delovala Mreža za Metelkovo, organizacija, ki se je borila za to, da bi zapuščeni vojaški objekti prišli v roke številnih neodvisnih kulturnikov in umetnikov, ki so ob takratni reorganizaciji družbe ostali zunaj večjih institucij. Treba je priznati: brez predhodno vzpostavljene infrastrukture Mreže za Metelkovo bi bil tudi sam moment skvotanja nemogoč, neuspešen ali vsaj bistveno drugačen. Vendar pa je res tudi obratno, saj je nepredvidljiva zasedba pomenila radikalen rez in prelom s prejšnjimi, formalnimi in legalnimi poskusi pridobitve Metelkove.

Ta dvojnost se je takoj na začetku izkazala za ključno in odmeva  v protislovjih Metelkove še danes. Metelkova se po eni strani vseskozi sklicuje na svojo skvotersko in politično aktivistično tradicijo, k čemur je pripomoglo tudi to, da so se na preloma tisočletja k njej priključili člani nekaterih drugih, kratko delujočih ljubljanskih političnih skvotov, recimo Galicije in AC Molotova. Skvoterski moment pa je nadalje vedno nerazločljivo združen tudi s političnim uporništvom, kar je najbolj obširno predstavljeno v prispevku Jasne Babič.

Na drugi strani metelkovske razdvojenosti imamo kulturniško-umetniški zastavek, ki ga je v izhodiščih predstavljala Mreža za Metelkovo in je tako, zgolj zaradi zgodovinske naključnosti, povezan z institucionalizmom in skladnejšim delovanjem z državno politiko. Seveda sta oba momenta zgolj relativna, ne izključujeta se povsem, prav tako se deloma prepletata. A na določenih točkah vseeno trčita, denimo že takoj, ko skuša del metelkovcev iz Mreže za Metelkovo z Markom Hrenom na čelu na sestanku v KUD-u zaradi lažjih, varnejših in udobnejših pogojev ustvarjanja Metelkovo institucionalizirati in notranje formalizirati ter preoblikovati v zavod. Temu pa se drugi del, recimo mu družbeno-politično aktivnejši del z Andrejem Morovičem, Miho Zadnikarjem, Nino Kozinc in Nikolaiem Jeffsom uspešno upre.

Vse od začetkov torej Metelkovo močno zaznamuje specifičen razvoj, ki mu nekateri pravijo organski, drugi avtonomen, samonikel ali neodvisen. Poskusi institucionalizacije in formalizacije se pojavljajo tako od znotraj kot tudi od zunaj, in Metelkova se temu diktatu nedvomno deloma upre, deloma pa tudi podredi. Polemična kopja pa se lomijo predvsem okoli vprašanja prave mere formalizacije in prave oblike institucionalizacije. Tako denimo čas med letoma 2004 in 2008, ki ga imajo nekateri za obdobje največjega razcveta Metelkove, Neven Korda opisuje kot »čas, ki ga zaznamuje izguba 'avtonomnega teksta', napetosti med avtentičnimi proklamacijami in poblagovljeno kulturno prakso, krepitev gentrifikacijskih procesov, ki so se spontano generirali znotraj AKC«.

Nikakor ne smemo iz metelkovske zgodovine delati enoznačne zgodbe z junaki in antijunaki. Mnenja o vlogah in zaslugah, sploh glede na to, da gre za bližnjo zgodovino in današnji čas, so izrazito deljena, pa tudi same vloge se tekom zgodovine močno spreminjajo. Poskusi institucionalizacije in formalizacije niso vselej negativni, včasih prav nasprotno. Nikolai Jeffs govori celo o tem, da delu Metelkove vlada »tiranija nestrukturiranosti«, kjer postanejo prek neformalnih odnosov hierarhije samoumevne in nedotakljive. Tudi za avtonomno odločanje je torej potrebna določena specifična oblika »institucionalizacije«. Ta se na Metelkovi materializira v obliki foruma - mesečnega srečevanja in skupnega odločanja vpletenih in zainteresiranih, ki ga Mitja Svete v svojem prispevku denimo poveže s praktičnim primerom delovanja »neposredne demokracije«.  

Kot smo že rekli, Metelkovo tako danes kot skozi celotno njeno zgodovino poleg protislovja med institucionalizacijo in organskostjo zaznamujejo tudi številna druga protislovja. Prečijo jo vsa splošno družbena nasprotja, ki pa se tu pokažejo v svoji še dodatno potencirani obliki. Tako se Metelkova najprej sooča s poskusi getoizacije, kjer so v njenih začetkih zastrašujočo mistično vlogo, vsaj po opisih sodeč, odigrali člani šovinistične skupine motoristov Eisenkreuz s svojim avtoritarnim vodjem. Razmah skrajnega nacionalizma v poznih devetdesetih in v začetku novega tisočletja se na Metelkovi kaže v obliki občasnih vdorov skinheadov, ki vidijo v domnevnem žarišču skrajnega levičarstva potencialno nevarnost za domovino. Metelkova pa na prelomu tisočletja ni imuna tudi za diskvalifikacijo, utemeljeno na boju proti drogam, ali na imperativu normalnosti, ki skuša degradirati drugačne življenjske sloge.

Če pa pogledamo onkraj politične pozicioniranosti na širše področje kulture, postane Metelkova od devetdesetih let dalje, poleg nekaterih drugih žarišč, sinonim za vzpostavljajočo se alternativno kulturo. Tu se glavno nasprotje tvori na ravni vsebine, med konceptom popa, ki je tako značilen za pozno kapitalistično kulturo potrošništva, in konceptom alternative, ki naj bi jo predstavljali raznovrstni odkloni od začrtane populistične smeri. S stališča krizne sedanjosti se nemara zdi ta delitev, iz katere je dolga leta izhajala osnovna samoopredelitev Metelkove kot alternativne, napačna in preveč kratkovidna. V sebi namreč ne vključuje vprašanj produkcijskega načina, organizacije in stopnje avtonomnosti. Nekaj alternativnega na vsebinski ravni je načeloma mogoče narediti tudi v povsem drugačnih okoliščinah.

Da se rešimo iz zagate, je nemara tudi tu treba preoblikovati vprašanje in zamenjati logiko vzroka in posledice. Ne izhaja vse iz alternativnosti kot vprašanja pravega žanra, ne gre za nekakšen vnaprejšen nadzor nad kvaliteto, nad vsebino. Nasprotno, morda je treba onkraj vseh vsebinskih definicij kvalitete premisliti, zakaj se kvalitetna alternativa poraja in izrašča ravno iz specifičnih materialnih okoliščin in razmer. Tudi tu se materialno preliva v diskurzivno: avtonomnost navzven in raznolikost navznoter sta tisti, ki pogojujeta sebi ustrezajočo produkcijo metelkovskih idej.    

Glavni uredniški zastavek o mnoštvu protislovij torej nedvomno drži, toda obenem menimo, da je treba poudariti, da vsa protislovja niso na istem nivoju, da na njih ne smemo gledati samo na vsebinski ravni ter da je včasih smiselno, pristajanju na raznolikost in lepoto konfliktnosti navkljub, izbrati le eno stran določenega protislovja. Tako menimo, da bi morala danes biti Metelkova radikalno proti zunanji gentrifikaciji s strani MOL-a, države in okoliških umetniških institucij, kar v svojih prispevkih izpostavita predvsem Vasja Ris Lebarič in Andrej Pezelj. Toda to je le boj, ki je usmerjen navzven. Navznoter bi se bilo treba zoperstaviti notranji tiraniji, enoumnosti in samoumevnosti, ki so se v zadnjih letih nemara najbolj utelesile v oblika šanka, nereflektirane množične gostinske in koncertne dejavnosti, na kar med drugimi najbolj izrecno opozarja Neven Korda.  

V splošnem rečeno je finančna kriza, ki je porodila splošno nezadovoljstvo in preizpraševanje družbenega sistema, vplivala tudi na premestitev glavne metelkovske problematike onkraj vprašanja alternativnih žanrov in fetišistično vsebinskih polemik. Iz tega gledišča, ki upošteva specifike produkcijskega načina, pa se nam pravzaprav problema zunanje gentrifikacije in notranje tiranije nestrukturiranosti pokažeta kot zgolj dve plati istega kovanca.

Prevladujoč, recimo mu neoliberalni produkcijski način skuša tako na Metelkovo priti po dveh poteh, od zgoraj in od spodaj, transcendentno od zunaj in imanentno od znotraj. Logika šanka,  čim večjega zaslužka in površinskega kvazispektakla, ki se zagovarja predvsem z zaslugarstvom in Jankovićevo argumentacijo: »pa saj delamo, pustite nas pri miru«, je mikro varianta, ujemajoča se z načrti MOL-ovskih funkcionarjev. Ti si, v grobem rečeno, Metelkovo v lastnih sanjah na eni strani predstavljajo kot nekakšen disneyland, kot privlačen rezervat za specifične turiste in druge potrošnike, na drugi strani pa kot zgleden in discipliniran del širšega, vsesplošno šik in urbanega okrožja soseske Tabor. Ta naj bi v sebi med drugim vključevala že obstoječi muzejski kompleks, na novo muzeizirano Cukrarno, kreativnih industrij polno Tovarno Rog ter prijetno hipsterski Park Tabor. Metelkova bi se torej, po našem mnenju, morala izogniti nastavljeni pasti, ki računa, da se bo njena ideologija lepote notranje raznolikosti, protislovnosti in spoštovanja do drugačnosti prelevila v tolerantnost, usklajenost in sožitje z zgolj navidezno raznolikostjo planirane, neoliberalno-urbane Ljubljane.

Obe plati, tako notranje kot tudi zunanje trenje, je treba pojmovati vzporedno in paziti, da jeziček na tehtnici na nagne zgolj na eno stran. Tako se zdi, da je postalo primerjanje in poudarjanje razlike med Metelkovo in njenimi institucionalnimi sosedami, torej MSUM in SEM, eden glavnih načinov metelkovskega samoopredeljevanja. Številni avtorji v svojih člankih glavne poteze Metelkove zarišejo ravno prek tega negativnega definiranja: ploščad muzejskega kompleksa je uniformna, dolgočasna, nefunkcionalna in prazna, metelkovski trgi so divergentni, polni vsebine in dogajanja. Muzejske institucije so okostenele, Metelkova je živ, nenehno razvijajoč se organizem. Nadalje, na eni strani imamo nesvobodo in hierarhijo, na drugi enakost in bratstvo. Tovrstnim poenostavljajočim in redukcionističnim negativnim definicijam je gotovo treba priznati pravo smer zagovarjanja metelkovske pozicije, vendar pa v sebi pogosto prehajajo v nekakšen metelkovski p.r., ki je daleč od realnosti, ki jo nadomestijo idealizirane želje avtorjev. Ravno tovrstno idealiziranje pa je tisto, ki zakriva in potlačuje notranje metelkovske probleme.

V tem smislu se nam zdi, da bi se morala Metelkova veliko bolj odpreti. Poskusi javne razgrnitve notranjih trenj in debat so načeloma še vedno tabu teme. Tudi v pričujočem zborniku jih, razen redkih izjem in že preživetih ter neaktualnih zadev iz preteklosti, ne najdemo ravno veliko. Prepogosto se odpiranje tovrstnih problematik zavrača kot »pranje perila v javnosti«, »sproščanje frustracij« ali kot »neutemeljeno zunanje sojenje«, v kolikor avtor ni notranji metelkovski akter. Vendar pa se zdi, da se za temi strategijami diskvalificiranja včasih skriva tudi strah pred prepotrebno pozornostjo zainteresirane javnosti. Notranje problematičnih, a tabuiziranih tem je namreč kar nekaj: že omenjena problematika šankov in masovnih zabav, odnos metelkovskih umetniških institucij do samih umetnikov in ostale Metelkove, vprašanje legitimizacije in trajanja rabe posameznega prostora, problematika popolne zasedenosti in nepretočnosti celotne Metelkove, nevključevanje mlajših generacij, zaprtost in nesodelovanje posameznih skupin s celotno skupnostjo in tako naprej.

Odprto seveda ostaja vprašanje, kakšen je pravi način odpiranja teh perečih notranjih problematik. Definitivno bi se bilo treba pri tem na eni strani izogniti osebnim napadom, diskvalifikacijam in partikularnim interesom, po drugi strani pa tudi nekonkretnosti, neoprijemljivi splošnosti in zavitosti v celofan.

Če skušamo skoncentrirati vse do sedaj povedano v enostaven konceptualni zasnutek, bi lahko rekli, da je treba metelkovsko avtonomijo iskati onkraj alternative med zaprtostjo in odprtostjo glede na njeno zunanjost. Četudi je Metelkova drugačna in uniformna, notranje odraža splošno družbena nasprotja. Četudi se deklarira kot neodvisna in avtonomna, vanjo po različnih poteh vdirajo zunanji elementi. V tem kontekstu se nam zopet zdi smiselno koncept avtonomije razumeti v povsem materialistično-biološkem pomenu, kot ga denimo uporabljata Maturana in Varela, deloma tudi zato, ker je velik del metelkovske terminologije implicitno biološki. Pomislimo samo na organskost in samoniklost.

Vprašanje avtonomije, ki je temeljna lastnost živih bitij, je  bistveno povezano z organizacijo in zmožnostjo samoperpetuiranja. Pri vsaki biološki enoti, recimo celici, pa ne metelkovski Celici, tu odigrata bistveno vlogo dva momenta, notranjost im zunanja meja, celična vsebina in njena membrana, v primeru Metelkove – njena notranja samoopredelitev in deklaracija ločitve od zunanjosti. Oba momenta se medsebojno pogojujeta – notranjost celice formira njeno zunanjo membrano, povratno pa ta s svojo delno zaprtostjo do zunanjega sveta določa notranjo vsebino. Avtonomija torej ne pomeni popolne zaprtosti, temveč gre bolj za vprašanje prave mere in merila. Membrana mora pri vključevanju filtrirati in odbirati zunanje elemente tako, da sama celica ohrani nadaljnjo zmožnost lastne avtonomne autopoesis, lastnega unikatnega in od okolice različnega življenja.   

Za konec velja poudariti, da je v obravnavani številki ČKZ mogoče najti še mnogo zanimivih tematik, ki jih v tok današnje oddaje, predvsem zaradi preferenc avtorja, nismo uspeli vključiti. Perspektivičnih pogledov, ki fenomen Metelkove še nadalje kompleksificirajo in kažejo na vso njegovo zavitost, je kar nekaj.  Saša Nabergoj tako v svojem tekstu predstavi umetniške in z umetnostjo povezane dejavnosti na Metelkovi, Nataša Velikonja delovanje dela scene gejevskega in lezbičnega gibanja, Elena Pečarič delovanje društva Društvo YHD in njegov boj za neodvisno življenje hendikepiranih, Sandi Ambram pa nemški obrtniški projekt Axt in Kelle, ki je v veliki meri odgovoren za sedanjo podobo Metelkove. V reviji je mogoče najti tudi dva intervjuja, katerih odlika je predvsem izjemna pestrost empiričnih razjasnitev in njun subjektivni prvoosebni opis dogodkov.

Ko se posamezne metelkovske zgodbe začnejo prepletati in deloma ponavljati ter tako dajo bralcu slutiti, da je nekaj jasno in da vse le niso neštete perspektive, pa ga na koncu čaka še unikaten in v več ekstremih izstopajoč članek Marka Hrena, samooklicanega očeta Metelkove, ki razloge za glavni nesporazum v metelkovskih začetkih uvidi v različnih kastah njenih uporabnikov. Sam izvira iz delavsko-kmečkega razreda, zato naj bi bil spor z večino ostalih elitnega izvora nujen. Imamo torej še eno razlago osnovnega antagonizma. Nič več kot takšno posamezno razlago smo želeli ponuditi tudi v današnji oddaji, zato je ne gre jemati za celostno predstavitev metelkovske problematike, temveč prej za le enega izmed mnogih pogledov nanjo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness