»Nežni revolucionar«

»Nežni revolucionar«

Oddaja
26. 4. 2020 - 20.00

Spoštovane tovarišice in tovariši, pozdravljene, pozdravljeni, na predvečer dneva upora proti okupatorju, v oddaji Objekt meseca.

 

V prvih dneh samoizolacije je pisec med knjigami, na katere je v teh dneh omejen, naletel na prvo izdajo Kajuhovega zbranega dela iz leta 1966. Lepo turkizno zeleno knjigo, ki se ji je v minulih desetletjih najbrž nekje izgubil ovitek, je izdal Zavod Borec, uredil pa Emil Cesar, nekoliko dolgočasen literarni zgodovinar pa eden najboljših poznavalcev Kajuha in njegovega dela. Na platnici, nad rumeno odtisnjenim, nekoliko razmazanim pesnikovim partizanskim imenom, se stikata črn in rdeč trikotnik. Med njima se poskuša črna ptica – raca ali gos – povzpeti proti belemu soncu ali zvezdi, ki je ne bo nikoli dosegla. Na hrbtu ima knjiga z zlatimi črkami vtisnjeno polno pesnikovo ime, med njegovim krstnim imenom in njegovo partizansko usodo pa stoji črno sonce, obdano z vencem ognjeno rdečih žarkov-zubljev.

 

Ta knjiga bo danes naš objekt, skoznjo bomo v maniri pustolovcev v džunglah preteklosti, polnih nevarnih tigrov in gostega rastja, poskušali osvojiti starodavni artefakt subjekta.

 

Skoraj dve tretjini Zbranega dela obsegajo opombe in uvodna beseda k tistim nekaj verzom, ki jih je uspel pesnik napisati, preden je, komaj enaindvajsetleten, 22. februarja 1944 zvečer padel v štajerskih hribih.

Bil je ravno pustni torek in Kajuh se je pozno zadržal pri štabu, na kmetiji nekoliko niže od kulturniški skupini odkazanega prenočišča. Gospodinja je cvrla krofe, in čeprav so ga prepričevali, naj ostane z njimi, ni hotel in se je vrnil k tovarišem. Nedolgo zatem je kmetijo, kjer so prenočevali, napadla nemška patrulja v maskirnih uniformah – menda jih je nekdo izdal. Edini nemški uspeh tistega večera, ki je Nemce veljal tri življenja, sta bili smrti kuharja Adamiča in pesnika Kajuha. Tovariši so ju še isto noč pokopali za hišo, v kateri sta umrla.

Uniformirana in nepoetična smrt v kuhinji, od slepo izstreljenega rafala. Smrt, na poti k vratom, z brzostrelko ob boku – misel na junaški in nepremišljen odpor? –  in nahrbtnikom na rami – misel na strahopetni beg? Ta smrt v svoji naključni dramatični neizdelanosti ni nikoli mogla postati Kajuhovo bistvo, čeprav je bila smrt z orožjem in od orožja.

Nam je pa ta smrt ohranila Kajuha kot shrani zlati jantar mušico. Njegov lik in delo pazljivo balzamirana in ohranjena, natisnjena med lepe turkizne platnice. In v slovenski literarni kanon so bile s stisnjenimi zobmi sprejete pesmi, ki bi se jih marsikdo najraje še vedno odkrižal, češ da so preveč preproste, preveč začetniške, preveč očitne.

Res je tudi sicer njegova preuranjena smrt pogoj, brez katerega ne bi zmogli. Njegovo delo bi, če bi mu bilo dano daljše življenje, postalo vse kaj drugega. Tako pa je obstal, »markacija s krvjo klesana«, na poti iz preteklosti v bodočnost. Neomadeževan z našo sedanjostjo, ki se je z vso težo zrušila na nedoločeno materijo sanj o svobodi in zbila – že postaranim – partizanskim komisarjem in poetom s svojo pestjo sapo iz pljuč, da so hlastnili za zrakom. 

 

Matej Bor na primer, ki je izjavil, da bi pesnik revolucije, če bi bil pameten, v revoluciji izginil, je dosti po vojni bral tovornjakarjem na Bledu. Zdeli so se mu nekako tuje-moderni kakor iz ameriških filmov, iz prihodnosti, ki ji, to ga je navdajalo z osuplostjo, sam ni pripadal.

»Ko sem to videl,« pripoveduje, »sem spravil svoje Podoknice tišini nazaj v žep, češ to so glasni ljudje, kaj bi s tišino, in začel recitirati eno svojih starih pesmi. Pa prilomasti predme eden poslušalcev, rekoč: "Vse to poznamo že iz šolskih čitank."«

Partizanske generacije so z začudenjem mežikale v svet, ki so ga izborile, a ki se je izgradil nekako čudno drugače, kot so bili mislili, naseljevali pa so ga nekako čudni, tuji ljudje. Postarali so se, partizani, kakor bi se tudi Kajuh, pod težo svoje »zgodovinske naloge«. Morali so se naučiti ravnati z minevajočim časom drugače kot v svoji mladosti: taktno in nerazsipno. Naučili so se na primer: kako snesti besedo, kako previdno izbirati spomine in pesmi, da so še kaj vredni za ta čudni, čudni čas. Dosti črnila so morali preliti, da so shranili svoje partizanstvo v bledo-rumene papirnate mavzoleje.

___________________________

»Šel je popotnik skozi dvajseti vek 

in ko je bil že dovolj visoko, 

se je ozrl navzdol 

po dvajsetem veku: 

vsepovsod, kamor je seglo oko, 

beton in železo, 

železo in beton 

v najrazličnejših formah, 

ki so metale dolge, 

negibne sence neonskih luči skozi čas. 

Popotnik je gledal vse to, 

in ko je pomislil, 

kako nepotrebno je njegovo srce 

sredi vsega tega, 

se mu je utrnila solza.«

(Matej Bor)

_______________________

 

Ker pa Kajuh stoji z nogami še na njivah šolske poezije, zapisane službi narodu, kjer so pesniki vsi po vrsti glasniki nacionalne usode, so tudi o njem sodili, podobno kot je Ivan Prijatelj sodil o Murnu: »Umrl je, predno je dozorel. Napravil se je bil na pot, vodečo proti tempeljnu naše umetnosti, pa je omagal sredi pota. On ni še nič povedal svojemu narodu, ker še ni bil prišel do tribune. Ali z lastnimi koraki je zaznamenoval pot, ki je na nji slutil cilje naše umetnosti.«  

 

Toda Kajuh ni imel posebnega šolskega uspeha, ki bi izkazoval njegovo intelektualno nadarjenost, bil je bolj ali manj prav dober, včasih tudi dober. Očitno je – iz pesmi prav toliko kot iz spominov, ki jih je zbral agent literarne zgodovine Emil Cesar – da ga je bolj zanimalo življenje, ki se mu je čutil zavezan in mu je posvečal večino svoje energije.

__________________________

tovarne in polja in ritem življenja,

tam zunaj bijo se ljudje za obstoj

in pesmi so tamkaj in čudežna vrenja.

__________________________

Njegovo udejstvovanje v narodnem pokretu, narodnoosvobodilnem boju in pri komunistih – pesniško in praktično – je bilo sicer predano, pa v ničemer izstopajoče: s kakšnimi posebnimi zaslugami, onkraj gorečnosti, se ne more pohvaliti. Ali kot je nedavno izjavil eden njegovih soborcev, ki ga je kasnejše življenje močno preizkušalo: Bil je borec, človek kot vsak drug. Nosil je ranjence in streljal na Nemce, se skrival po gozdovih in bežal, ko je bilo treba.

Kajuh torej ni bil niti poseben človek niti poseben pesnik. Pa so nam vseeno zvesto ohranili vse te njegove vidike, ker ni dobil priložnosti, da bi jih previdno uredil za prihodnost. Lahko je zato vzvišeno vzdihniti in odpisati njegove »osnovnošolske verze«, neizdelano življenje in pustno smrt. »Ta drža,« je pred nekaj leti, nežno razumevajoče zapisal Matjaž Zorec na našem radiu, »do katere prvega vzgiba morda lahko celo začutimo eno tako resnici vdano, zacopano simpatijico, pa vendarle ne toliko sfali, kakor ne zagrabi dosti. Vse prelahko je namreč ob kakšni na prvi pogled nevredni stvari takole iz prve odmahnit, popljuvat in tako rekoč stisnit pizdo. Dosti teže ji je probat dati prostor in se z njo soočit, okužit, ubit. Kajti prava groza ni stavek “Ničesar ni,” temveč “Nekaj je.”«

Življenje je, ki si je prizadevalo. In to življenje, za katerim ni ostala skoraj nobena sled, zato pa mnogo poskusov upravičenja, je na tako intimen način prepleteno s poezijo, da ima več vrednosti kot sicer izdelana raba besede, ki naj bi postala papirnata grobnica za svojega faraonskega avtorja. »Pri Kajuhu (kljub formalnim vplivom Majakovskega, Župančiča in še koga) so izraz, misel, čustvo in metafora očiščeni vsega, kar ni neposredno doživetje. Tudi misel ni nikoli čist intelekt, ampak zmerom tudi čustvo. Kajuhu preprosto verjameš, od prve do zadnje besede, da je res takšen, kakršen se kaže v svojih pesmih, in da je ves in samo takšen,« je, menda zelo osebno, zapisal Ciril Zlobec.

 

Oblikovno in vsebinsko se je Kajuh – kot vsak gimnazijski pesnik – ugnezdil v pesniške tokove in okus svojega časa, v ekspresionizem, narodno pesništvo in socialno liriko, skoraj brez vsake razlike. Podobno kot Kosovel začenja Kajuh svoje najzgodnejše pesmi s kako impresijo, ki reže nekam globoko v mlado dušo.

____________________

Nocoj

bi o zvezdah in luni zapel,

o poljih 

in temnih konturah gozdov,

o tihih topolih

in pesmi otrok,

o dobrih ljudeh

in o čudnih poteh,

čudnih in lepih

v bodočnost

vodečih … 

___________

V teh prvih kiticah, v teh začetkih se vedno znova v njegove pesmi prebija mladostno čustvo, neko starodobno – skoraj konservativno – življenje, ki se hoče zdaj, ko je vrsta na njem, razcveteti, se užiti z vsemi svojimi silami, potem pa, ko bo prišel njegov čas, uveneti in prepustiti mesto dedičem. Življenje po nareku drevja in sonca in neba, ki venomer ponavljajo svoj razcvet in plahnenje. Medla zimska svetloba in sivo nebo. Muhava luč pomladi, sveža in še neodločna, ki meče dolge in ostre sence skozi oblake na s soncem že pregrete zaplate. Zastajajoči zadah poletja, ko je vse skoraj do prosojnosti presvetljeno in izgublja trdnost. In spet jesenska prizemljenost, blažja od pomladne muhavosti, a ne tako brezizhodna kot poletje, že pomirjena s svojo prehodnostjo, vrnitvijo nizkega zimskega neba.

Kajuh bi se pač še z veseljem predal tej kozmični igri, pa mu doba in njen okus, bržkone pa tudi notranja zgradba tega ne pustijo. Nekaj se vriva v gladki krogotok organskega, zatika se razvijajočemu življenju – trden, neprodiren zid pritiska na prsi iz smeri prihodnosti, hladen in nečloveški, z eno besedo: linearna kapitalistična resničnost, ki rovari po krožni kmečki idili in jo razstavlja, odtujuje, črpa iz nje sredstev in akumulira, akumulira. Zato se Kajuhove pesmi na polovici prelomijo – skoraj kot z nekakšnim zunanjim diktatom, uredniško-estetskim po eni, a gotovo doživetim na drugi strani, se vsili pustinja realnosti.

_______________

Patrulja žandarjev 

odšla je v tem času

trdo skozi noč;

in njih bajoneti 

so pesem na tisoče koscev

razklali … 

_______________

Skozi takšne pesmi, ki hočejo biti nekaj, pa jim je to tako ali drugače prepovedano in preprečeno, postaja Kajuh postopoma vse odločnejši. Korakoma se impresionistični zastavki umikajo in krčijo, ljudje-delavci in berači se selijo v poezijo, ker nimajo boljšega bivališča.

___________________________

Življenje se zdi mu strahotna idila,

ki zanjo nikoli ne najdeš si leka;

in vsi ideali le krinke – mamila, 

ki varajo z njimi gospodje človeka.

__________________________

Mogli bi sklepati, da so mu v tem obdobju nejasno občutje napake v redu človekovega življenja ‒ vsaj kar se tiče prihodnosti in vloge, ki jo lahko pri njenem nastopu odigramo – razjasnili komunisti. Sodeloval je že kmalu, kot poverjenik pri komunistično usmerjeni gimnazijski reviji Slovenska mladina, ki so jo izdajali v Ljubljani, razpečevali in prispevke zbirali pa po celi Sloveniji.

 

Kajuh je postal silno aktiven organizator, pobudnik in recitator. S tem se je spravil v težave pri vodstvu gimnazije in se je moral prešolati; pri žandarjih, ki so večkrat v njegovem stanovanju iskali prepovedano literaturo; in nenazadnje pri cenzuri, ki je iz njegovih objavljenih pesmi redno črtala družbeno kritične zasuke. Še ne polnoletnega so ga malo pred vojno vpoklicali na »orožne vaje« in ga skupaj s komunisti iz cele rajnke Jugoslavije imeli kakšen mesec zaprtega v Međureškem taboru, ki se ni znal opredeliti, ali je kazenska kolonija, delovno taborišče ali regularno vojaško vežbališče.

Ko se je vrnil in se je začela vojna, se je skušal z nekaj tovariši – na poziv komunistične partije – javiti kot prostovoljec v vojsko, ker pa se je ta že umikala, so pobrali od nje orožje in se skrili v gozd. Partija je nato velela, naj se razdelijo in začnejo organizirati okoliške kraje. Toda preden bi se to utegnilo uresničiti – Kajuh se je bil na nekem izvidniškem pohodu hudo prehladil, čakali so, da si opomore –, so jih, neizkušene, izvohali Nemci in Kajuh je med begom v temi prav nesrečno telebnil in se polomil. Tovariši so ga komaj spravili domov v Šoštanj.

 

Minili sta še dve leti, preden se je vrnil v gozd med partizane. Sprva se je skrival doma, pa ga je dobil v roke Gestapo, nekaj tednov so ga zaprtega mučili, potem so ga izpustili. Da bi si rešil življenje, je pobegnil v Ljubljano, kjer se je priključil mestni ilegali.

 

V dveh letih, ki jih je preživel v Ljubljani – v stanju splošne nevarnosti in odpora – je nastala velika večina njegovih najbolj znanih »partizanskih« pesmi. V tem mestu je vladalo tedaj, če gre verjeti Jožetu Javrošku, »nadrealistično« razpoloženje«: »Človeka je v celoti prevzelo pesniško stanje nejasnega presojanja okoliščin, te pa so bile v resnici pošastno grozljive in smrtno nevarne. Kdor ni bil pesnik, je bil skoraj gotovo plen skrivaškega egoizma, ki se je pri nekaterih izrodil celo v izdajalstvo. Izdajalstvo pa je samomor človeka (in poezije).« Okoliščine so bile za poezijo kar najbolj plodne. Kajuha je imela oblast, po neki napaki pri preštevanju trupel, za mrtvega, on pa je še kar hodil po ulicah in opravljal tajne naloge, o katerih ne vemo več ničesar. Na videz negiben – z nobenim gibom se ni smel izdati, prisiljen v zoprno mirovanje, ko bi človek kričal, pa mora uglajeno molčati, ki stoji na začetku vse poezije. In ta mrtvi, včasih brezdomni človek se je povrh vsega še zaljubil!

________________________

Ne eno – 

dvoje,

troje src bi morali imeti,

da ne bilo bi nam težko živeti

________________________

Leta 1943 je vendarle odšel iz Ljubljane in se spet pridružil partizanom. V partizanih ni veliko pisal – veliko življenje, ki se z nekam nenaravno silo upira smrti in neprestano aktivno stopa brez počitka od človeka do človeka, ga je prevzelo in ni pustilo predaha za pisanje. V njegovi beležnici se je sicer ohranilo precej osnutkov in zamisli, ki nosijo pečat velikopoteznosti: »Uvod v široko zasnovano epsko opisovanje partizanskega življenja,« se je nekdo spominjal. So pa 18. novembra 1943 v neki napol podrti baraki, kjer so si med pohodom odpočivali, na ciklostil natisnili 38 izvodov njegovih Pesmi, ki jih je po spominu narekoval. Tudi sicer je na manifestacijah po vaseh in drugod med ljudmi recitiral pesmi po spominu.

Partizanska pesem, piše Javoršek, je bila sama iz sebe in nujno ritmična, namenjena petju in recitaciji – komunikaciji. Zapisati je največkrat ni bilo mogoče, pa si je pesnik, ki jo je izdeloval kot dar tovarišem, za katerega nihče ne prosi, vendarle želel, da bi se ohranila. Ne ker bi bila čisti kristal vzvišene umetnosti, ampak kot sporočilo, sočustvovanje, upanje in življenje za tovariše in med tovariši.

________________________

Nam radijskih ni treba poročil:

antene so iz naših žil,

sprejemniki oči

in radijske cevi – kosti,

ki poljejo po njih vesti 

o boju vseh ljudi.

__________________

Torej, nadaljuje Javoršek, je pesem privzela ritem dihanja in bitja srca, ritem življenja kot takega. Ob tem se je ta pesem zlila po tisti strugi, ki ji je bila na voljo – »Vsi nekdanji slovenski pesniki so vstali od mrtvih.« Kajuhova poezija je imela že od svojega začetka vse te lastnosti: ritmiko, namenjeno javnim recitalom, pretekle zglede, predvsem pa združenost osebnega in družbenega. Kljub temu da ni v partizanih praktično nič zapisal, tudi če je morebiti kaj spesnil, in tudi ni kot Matej Bor, ko je pisal Previharimo viharje, potoval iz Ljubljane na položaje, da bi se bolje seznanil z gradivom, se je vse njegovo pisanje pa tudi ves njegov značaj, naravno zlilo s partizanstvom – nekako partizansko je čustvoval.

_________________________

Še pomnite tovariši,

kako bilo je sleherno jesen,

kako smo verovali v tistih dneh:

spomladi se zdramilo bo v ljudeh?
__________________________

Pri njegovih pesmih, ki jih obdaja nezgrešljiva sapica amaterstva, imamo venomer občutek, da jih zaradi svoje mnogostranske dejavnosti med ljudmi nekako ni imel časa končevati – tropičje je menda najpogostejši zaključek njegove pesmi. Kajuh, to lahko pač mirno sklenemo, je imel ljudi in dejavnost iz srca rad, najbrž dosti rajši kot poezijo. Umetnost mu je bila sredstvo med ljudmi in za ljudi in nikakor ni stala sama zase, poklapana in nedružabna v kakšnem kotu. In ko je bil Kajuh enkrat med partizani, ni bilo več nobene prepreke, ki bi stala na poti čisti dejavnosti v službi bodočnosti, od katere se je čutil ločenega v svojih prvih pesmih. Ko je bil že svoboden in zopet živ v gozdovih in se je boril, da bi osvobodil še svoje ljubljen tovariše, mu je zmanjkalo besed. V nedokončanem osnutku pesmi, objavil jo je po svoji navadi Miklavž Komelj v reviji Borec leta 2011, se na primer z velikim naporom prebija prek kitic v refren:

»Kdor ni spregledal zdaj,

ko mu izmili smo … 

        z dejanji … 

prevare vse z oči … 

        kdor zdaj še … 

ni spregledal,

 vreden ni, 

            da hodi …

po tej zemlji, 

        kjer bori se partizan … 

in daja svojo kri, 

        da vstane  …

iz gorja morij mogočno lepših dni«

Tako trudoma napreduje in nenadoma – v beležnici preidejo poteze v nestrpne čačke – konča:

»Naprej kdor ni mašil  …   

Kdor si zakriva zdaj … 

tovariši

    ni vreden … 

 

Kdor spregledal še doslej … 

ah, kaj toliko besedi -

tovariši, hura naprej!«

Tako se konča Kajuhova poezija. To je, mislim, njen naravni zaključek. Usojeno je bilo, da bo prišel trenutek, ko bodo postale besede sredi življenja odveč.

______________________

A vendar nisem mogel v srcu

te-le pesmi streti!

_______________________

Kajuhova pesniška etika, na katero se za konec oziramo, se prikazuje v obrisih njegovih pesmi, kot se v meglicah zjutraj izgublja pokrajina. Toda z življenjem je tako, da je nasprotno od gore, ki jo odeva obstret jutranje megle, nestanovitno in krhko. Besede, ki ga obletavajo in so za njegovega trajanja tako malo pomembne, nam še dolgo kot slutnjo hranijo tu in tam kakšno njegovo potezo.

Kajuh je bil venomer čisto priložnosten pesnik, njegove pesmi kot hitre skice, s katerimi je nekomu konkretnemu očrtal, kar je pravkar še gledal, mislil ali čutil. Vedno zaljubljen, vedno nekam na poti in z nečim zaposlen. Njegove pesmi so posvetila, pisma, nagovori – replike v ljubezenski ali bojeviti razpravi s svetom, ki pa jo je mogoče imeti samo z ljudmi-tovariši, ki živijo ob tebi in si z njimi deliš trenutek. »Življenjske slike, brezkončno drzne, kakor življenje, do konca tendenciozne,« kot je zapisal predstavljalec Majakovskega v tedanjem tisku, pa velja toliko za velikega Rusa kot za Kajuha. Tega tovarištva s pesnikom »dnevnih poročil« poprej nismo omenjali, čeprav je najvažnejše za Kajuhovo prepletenost s poezijo. Tovarištvo, upanje, življenje, ki mineva hitro in brez pravila: »Nepotrebno bi bilo izmišljanje pravil za seštevanje zvezd med hitro vožnjo,« pravi Majakovski. 

__________________________

V tej pesmi bo strastno hotenje 

zgrabiti za vrat to prekleto življenje.

___________________________

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.