Morala sem priti. A spet je vse in ni ničesar mimo poezije. Veš?

 

Ja, jeba je. V vseh časih in krajih. Priti do misli, da je kaj takega možno. Svet je brezverzen, brezvezen, računanje ni igra, blagovna produkcija je njegova kri, hoja v hribe duša, zdravstveno zavarovanje flajštr. Dialektični in historični materializem ne popuščata. Njuna resnica nas vedno in povsod goni dalje. In poezija? »V živetju iz dneva v dan, v svojo bedno prakso vdanemu, realpolitičnemu prostituiranju čez vest, vesti in pljunek mezd, v našem prozaičnem življenju, skratka, se komaj kaj drugega zdi tako brez haska in smešno in blesavo kot – poezija,« se je zapisalo v Okrog okroglega kvadrata na kvadrat.

In domisliti se, verjeti in vedeti, zverzirati zgornje besede,

 

Morala sem priti. A spet je vse in ni ničesar mimo poezije. Veš?,

se pravi biti pesnik. Imeti jajca. Razpreti razo, rano realnega naših obstajanj. Poezija je zvok misli. Zakaj sploh vesolje, če se ga ne da dokončati s pesnjenjem.

Ne, ne veš, kdor me ne razbereš ali ljubiš, kako dolg je hod do

odhoda od kalupov k mimohodu. Mimobrežnosti. Breztežnosti. Ta je

dobra, se iz omame reče, a takoj nato se moralno čustvo ove: Da

kaj bi s trupelcem za pesmi, ki vlečejo, če od njega vejejo vaje

v oživljanju nekrofiličnih nežnosti. Ko nisem ne živa bralka niti

mrtev pisec. Ni vas ne enih ne drugih čistih.

 

Naj ta nežna nekrofilija zaveje skoz vas in nas nežive in nemrtve. V tej knjigi pesmi. Krili v kletki, kot jih je uklenila in vtem osvobodila Vida Mokrin – Pauer.

Vas je kaj strah? Kar naj vas bo.

 

V sredi ni votel in okoli ni res, da ga nič ni –

strah in bog in ljubi, si brundam. Ko se bojim,

da gremo v propast. Da bo ostalo vse pomešano

in nedokončano. Korakam naokrog po zvodenelem zraku,

jem darove dragih, teles si ne upam, in bode me, kako

me bode, ko brodim, vse bolj brez strasti, po slepi

potki proti naproti.

 

Ko se ustoliči smrt strasti, smo priča triumfu oblasti. A dokler te bode, si živ, živa. In dokler se bojiš, kipiš. Boj se, boj, da se ti kri ne spremeni v mlačno vodo, mlakužo.

 

In se odvijam, čeprav vem, kako odbijajoč je sen skrivenčene

teme, odkar izgubljam strast. Ker jih je, nas je strah, da

je smiseln strah čudovito velik, prevelik za majhne posode

lepote. Groza in pesmi morajo čez ugodje, v morja iskanja,

preteklega brskanja najdenja. O, bog, čemu sem se zagovorila?

 

Jah, kaj pa naj bi. Skozinskoz poeziji ne ostane drugega od zagovorjenja, to je njen edini zagovor. Ko pove toliko preveč, da svet zardi, poškrlati, in toliko premalo, da hočeš nočeš daje štafeto nadaljnemu govorjenju. Poslušajte.

 

Norim od samote, in čeprav imam več osebnosti

v sebi in v igri, se ne pogovarjajo med sabo,

da se ne stepejo, pomorijo za figo, za šalo, ne za

prostor na zemlji, ampak za piše poezije oblakov.

Mehko bi si dušo dala, tisto najmehkejšo, v mehko

zibko, in bi si rekla, hvala, hvala, duša, da si duša

in si z mano, ko sem najbolj sama. A zakaj se pišeš

na tak čuden način, kot da si rokav, ki ne spada v

roko, ampak v moko, me vpraša.

 

Človek nikjer ne nori in znori tako intenzivno kot v samoti, tem nevzdržnem brezbrežju samega sebe, večkratnih trgajočih samih seb. Ampak kaj pa meditativni svetniki, ki jim osamljenost in neuzurpiran stik s seboj pomeni najvišji smisel obstoja, ker da so tedaj, v do kraja konsolidiranem in centraliziranem egu najbližje, kar eno z vesoljnim stvarstvom. Iz vesolja iztrgani mutci, slepci in brezvedneži. Duh je nepomirljiv, edini mir je zapopasti absoluten nemir.

 

Duh me matra. Duh, ki noče odpisati, se pod prste pre-

dati, noče mi dati svojega gospostva, gospod. Samo ko

je raztrgano, proseva kot prikazen iz vseh razpok, da

mi bliska v molk. Drugače pa je gluh ali pa se dela,

da je gluh, saj ni od muh v moji brenčavi pesmici o

brezbožni samoti v družbi in naravi.

 

Duh, to je tisto. Povsod je, njegovo absolutno vedenje je njegov hod tipanja po nezavednem. Ni zgolj jagnje božje, temveč tiči v najbrezdušnejši fekaliji. Tam je njegov najsurovejši derivat, ruda, mineral, nafta. Surovina, gnitje na veke v hibernirani pozabi. Ne more iz forme.

 

Iz sramnih ženskih maternic mesnatih bi se morali rojevati slušni

aparati trpkih staršev za razbijaške otroke. Patriarhalni bog pa

bi korajžno od čistilke sprejel vatirano palčko in si jo vtaknil

v zamaščeni sluhovod. A svinjarijo, če je ni začepil, bi kot bog

samopašno in brez zavor spustil v naravni krogotok, med drugim bi

zastrupljal nosečnice, malčke, matere. Tega pa mu moj oče in kraj

nista dopuščala. Varno v pazi! so mi mili punčkarijo odnegovali.

A odkod zdaj to žarko maslo na moji glavi in zamere, ko pridem do

besede proti sebi? Kanale slišnosti gospodove gluhosti – pridige

izpirajo v tokove brezsramne umetne nožnice poezije. Enako moje!

 

Uf, dušni strdek, fotr, odraščanje, vzgoja, milina, patriarhalnost, punčkina nežnost. Življenjski infarkt. Dober gospod je gluh gospod, ne da bi mu to preprečevalo edino možno dobro pametovanje. Sranje pa infantilni paradiž. Če je življenje pekel, neobstoj raj, so otroštvo vice iz nebes do pekla. Ha. Na obronku slehernega upa in strahu molče in nepremakljivo bdi deviška incestoidna kri.

 

Oče, najin pedigre je v lica bordo, popokan, zakompleksan od ujem

zamolčane dediščine v kruto in rogovilasto razraščeni revščini. K

suhi tanki koži spada strah pred zardevanjem in spori. Mestece na

gorici pa plapola z uhlji kot sončen slonček v slaščičarni. Trobi

vljudno, se dolgočasi priljudno, k nauku hodi sortirat historijo.

 

Tako fatalistično in tako priložnostno, ves božji gnev brez haska pihne v dojenčkovo uho. Vsa naša beda, eksistenca je koincidenca naših bednih stvariteljev, v usodo stkana naključja, brez katerih nas ni, vse ostalo pa se tako ali tako nemoteno grezni naprej. In, jebat ga, treba je peglat svoje drobnjakarsko cesarstvo. Kaj češ.

 

Kdo bo prebavil vso kuharijo brez projektov, le z dekorativnostjo

vzgojeno? Ko ubrisana burja zabobni in razbija, da slonček rilček

v žepek. Tam ima rdečo kapico, slikco džungle in rezervni robček.

Oče trepeta, da mu ne odnese najlona, polomi kakija. Jaz čakam na

telefonski klic angela, opis divje, srečne poti od tod do drugod.

 

Drugod je svod tukajšnjih prigod.

»Največje učinke pa dosega s širokim razponom besedišča, od resda le na nekaj mestih celo vulgarnega in pogovornega do domiselnih novotvorb ter presenetljivo metaforično rabljenih besed in fraz, za katere se nam zdi kar neverjetno, kako so se lahko odlepile od utilitarnosti, ki ji služijo v našem z mnogimi predmeti, medijskimi in strokovnimi sporočili nasičenem življenju,« je izpisano na knjižnem zavihku.

Celo vulgarno, ježeš. Dobri občan, akademik, kritik, profesor, ljubitelj umetnosti in kulture ipd. samo vidijo, preberejo kurca ali pičko in že vse besede poleg metamorforizirajo, se skurbajo v njun pomen. Ob domiselnih novotvorbah in presenetljivi metaforiki našim krilom v kletki mogoče ne bi škodil kakšen usran fuk več. Jim ga bomo probali počastit.

 

Zelo dobra, čuječa, zgostitvena in slastna polnočnica z njim

mi je na jutro požlahtnila, postorila lahkotnejši korak. Prekmalu

pa se mi začenja spotikati, da me nazadnje spodmakne med programi

v plundro. V mrzlem smrklju se usekujem, umazana od žolča. Ko brzi

kdo mimo, fino stopi, da mi, ko začrtuje traso, ja pljune rjast

sneg – tonirano nažlampano nedolžnost, v s_ukan, proseč nasmeh.

 

O, ti sramežljivost. Si bomo drznili poseči v cenzuro:

 

Ko brzi

kdo mimo, fino stopi, da mi, ko začrtuje traso, ja pljune rjast

sneg – tonirano nažlampano nedolžnost, v sfukan, proseč nasmeh.

 

Tako. Ne le, da ni vsak vulgaren izraz po črki vulgaren po duhu, v teh pesmih je vsaj za naše vseh pofukanih kurcev in pičk in jebanja mater in krščenih matičkov vajeno branje vsakršna vulgarnost absolutno odsotna. Ampak zna zadišati po njej. In kjer je duh, je ogenj. In kjer je ogenj, se žge. In kjer se žge, je

 

Poplava kristalnega spomina na erotične plamenice. Radočutni red

vrstnih in vrstilnih radovzetnosti. Poljub, zapik v sluz in blato

kripte na čereh vala. Vol spermo prizibava iz galeje galerije in

nje valobrane umije v naoljen oljčni vrt marine. Samovšečni smeh

raja me zvije: Diafragme na zelenice, naju dam sanjat v slovarje.

 

Izlive v zemljo, boš že še imela v tej kletki čas pesnit o vajini preobrazbi iz dva v tri. Še prej pa spontana masturbacija na kanonizacijo. Je sploh kaj rajcljivejšega od klasik?

 

Kneginja Klevska: kaj ne more, ker je pač primerneje, navaliti

name? Fizično, če me pa že leta kot sperma vso nemarno in krizno.

V mislih me mačo natika, pa da mu nisem obešalnik niti cipa. Solz

tudi ne zna upesnjevati. V zanose se mi zajeda, sam ne zmore rož

osvojiti ali prešuštva aranžirati. S pogledi me liže, ovekoveča s

 

pozdravi. O, my god, kaj in kako bi me rad? Ko je Miško zadirčen,

se mi odtihotapi k njemu v brlog. Vedel bi, čemu sem skrenila. A

delala bi se, kot se vedno, sramežljiva svaljka obstanega sirčka.

Krast mogoče. Čeprav bi spreminjala barve od moče. Ampak jaz sem

proti žabji volji ukleto zadovoljena, zvesta, ko je on iz mresta.

 

In ne gre brez poezije. Spet tista, ni ljubezni oz. česarkoli brez pesmi in ni pesmi brez… česarkoli. To preroško, angelsko poslanstvo, ki si ga nalaga pesnenje samo zase samo sebi, kot bi se izbrisalo iz govorice, če si ne bi vedno znova zagotavljalo in si u in opravičevalo lastno eksistenco. Pesnim, torej sem, je aksiom pesništva. Naj bo slavljenje, pljuvanje, ljubljenje, fukanje, stiskanje izsušenih limon, malanje samoglasnikov, gonja proti izpisu imena rože, diabolična črta med žnabli velikega inkvizirotrja ali sladko, najslajše nakriziranje devetdesetih.

 

Odkar postajam skupaj s krizo 90. let mrka, ne vabim več poezije

v najino posteljo, ker mi tam samoočitajoče sanje razdrobi, ti

pa začneš nevede škrtat z zobmi. Bolje je iz grenke prozaičnosti

ljubiti se do sladke utrujenosti, vmes pa vedno poje izpovedka

jedro penaste pesmi v prozi, da so vonji okusi, otipi in ogledi

še vedno spojeni in v srčici kot nekoč v predpotopnih brstenjih.

 

Raje jih imam na nočni omarici, pesnike zlate. Tam so in upam, da

mi bojo do smrti, da mi jih kdo, pa ne ti, ljubi, ali kaj – kuga,

lakota in vojna, ne odnesejo ne v pekel ne v raj. Z neukrotljivo

bujnostjo njihovih erotik in poetik naj se moja kaplja rožne vode

zavdano gosti v pljunek. Z njim prilepim znamko, namažem ljubija

in svoje porezane podplate, ko se vrnem in se k poeziji prevrnem.

 

Ker v poezijo je treba pasti, prevreči se, sprevrniti svoj miselni tok, umski lok. K njej se moraš vračati, ker te, ko si skoz tvoj jezik izsili svoj rek, pahne stran, da obmolkneš in osciliraš med ničem, izpraznjenostjo in novo zmožnostjo. In najdragocenejši futr, edina hranilna, pesem vzrejajoča snov so zlati pesniki na nočnih omarah. V njih ždijo besede, ki si jih imela v genih, še preden so bile prebrane, premlete, premišljene, prepesnjene, pregnane. In ni koga ali česa, ne ljubega, ne kuge, ne lakote, ne vojne, ne krize, ne rutine, ne služb, ne razpesnitve, ne samomora, ničesar, kar bi jih lahko odneslo v kakršnokoli onstranstvo. Vedno bodo tam, da ji trgaš in cvirnaš po horizontu, kakršnega so ti sčipkali. In tudi iz povsem jebene vukojebine se izcedi najbolj zdrizast žmoht, kakršnega je vedno že preveč.

 

Dovolj je božjih masti. Domača provinca me bo zdruzgala, mislim.

Zaribala se bom in se z ucmedravanjem soli v čebričkih skisala

kot zatisnjena repa. Le še par let naj gmašni odstopajo od mene,

pa bo katastrofa poparjen vik razcvela in bom brez cirkusa toplo

 

odmrla… Kam neki vse bolj daleč štepaš ti nečimrno neskončujoči

moški? Vilam kocine očitaš in pozabljaš na šalo smeti v lastnem

popku. A tudi ko zasmrdiš, izraženo drhtiš, takrat si nasmejan.

Ne beračiš drznosti, ko pesniš, in ves slep premešavaš prsi mest.

 

Morda je misel, da lahko moškega skonstruira šele ženska, enako neresnična in zla kot ona, da lahko žensko skonstruira šele moški, a v nizu totalitarnih blodenj je gotovo frišnejša od vsakršnih maskulinskih gobezdanj, kaj in kakšen naj bo feminin. In kot toliko drugih stvari, zna tudi ženska in žensko udejanjati, izrekati, logirati in logocentriti radikalnejše, čistejše in sploh boljše od vseh hlapcev jalovega falusa. Njen krik je rezkejši, bolj trga praznino, kliče in ječi k čudno precizno retorizirajoči želji brez jamranja nad ne vem kakšno usodnostno tragiko, naj jo še tako nedvoumno izreka in preči.

 

Po vesolju se sučejo pari polov. Usoda pa rentgenizira,

iz šob valuje, mi šloga in skelet načenja. Skoz vnete

obloge pronica z razvratnim prekopicevanjem muk do raz-

krečenja dolžin, kračin celin, čustev povednih, nepovedanih.

Hoče mi razkleniti stisnjeno odprta usta, ko sopem po tebi

in mi iz vrtnic frcajo solze na zanemarjene, nasmetene soline.

 

Tako božjastno mutira skelet, 'V samoti iz oči mi solza lije…'. Naj se razpoči v brezdanje.

 

Stok poči po šivih do luknjaste rane. Utihne v nje pokvarjeni

pečici, kot bi plesu pod odrezal. Pri še občutljivih obodih

niča je spodaj taka vzdihujoča gneča, ki besni in moli! En

po drugem hodi. Skrivam se za tabo, pod tabo, pri tebi. Pred

in nad teboj pa se ti odtujim kot nerazberljivo hrepenenje

po drugem, drugi, usodi.

 

V tej usodi spetinspet ne moreš mimo tega nagnitega posla po imenu literarna scena, če ne drugega je dobra, da se imaš kam skozlat ali posrat. Naša tresavična pesnica, pozabljena ali najmanj nepoznana, neprisotna med zvezdami svojih vrstnikov, da skladno edino pljuska v kloako vrednega diskurza teistih ne rečemo zvezdami svoje generacije, je osvojila uvid. Zvezde, apokrifna sijanja davno izginulih smrti.

 

Tresla sem se od pričakovanja, ko sem odpirala revijo s pesniki.

Pa me pričaka s cukrom potrošen sivožolti šmoren v črni špajzi;

nekoliko soli in ničkoliko erotizma skritega. Eksibicionistično

šarmiranje izrazno zverzirano dotrpelih me je, lično odličniško,

spravljalo v obup: Pa ja ne tudi jaz pesnim vselej eno in isto,

 

se izvijam iz dolgčasa kot jara kača, da bi iz jezikavega blata

pod mano nastala pogača? O, ne ne. Jaz sem bolj problematična in

drugače dolgovezna. Ker sem privezana na to, da se redko maram,

sem še sebi neobvezna. Na pretek imam motivov lastnih motenj in

odpora proti zvestobi ljubemu in poeziji. Ko masiram oba klopa.

 

Nič ne skrbi, tvoja neobvezna dolgoveznost je lek, hladilo na otekanje od neštetih brezkurčnih sranj in obenem jedko kraspanje, nove rane, oceanske razprtije po blodnjah brez doma. Kakšna slast in strast in oblast najti te pod kupom večinoma brezveznih zastonjskih bukev, brezimno, brezobrazno, neobstoječo, edino, kar se onstran neobhodnih vnaprejšnjih predsodkov zareže v zor in čud in dojem in razsodnost in ustvarjanje, pa so zgolj besede, verzi, poezija. Morda je prav to tisto najvrednejše, ko stvaritev ni več odvisna od te tako obscene avtorske fetišizacije. V nas je čas, ko bo pesnik človeku – pesnik. Pesnica. Zapoj.

 

Nocoj ni umestno, da bi se blokirala z »o sveta pomagalka, kaj bo

jutri«, če pa sem v tukajšnjem obratu datuma obula od vrtičkarstva

pošvedrane in blatne telovadne in se s kolesom zapeljala pesnit k

tastu, kjer mi je računalnik našel začasno čezoceansko zatočišče.

Tu se kisel vonj prav mojega od tebe in mene in dejavnega večera,

 

ki je minil brez ekscesov – duh po jabolčnem kisu pred zavretjem,

razvalja v plavutke. Ni mu do valjanja s komerkoli; o, kako belo!

Plahuta skoz moje nosnice v hecno in še novodobno svetlikanje in

mi preko volnenih pajkic iritira stegna. Spolovilo pa se ne kisa,

solinasto postaja od zvezdnih gazi nažganih. A jaz ščijem lilijo.

 

Ščij jo, ščij, lilija lilijo, nikoli se ne izvij iz svoje kiselkaste beline, razlij si jo po jezikovni gazi, pesniški draži, spomine zafoclaj v vozel, ki se ga še presekati ne more, in naj sleherne zore očetje v tvojem ksihtu zijajo sami sebe in obmolknejo, ljubemu in otročku se objemajoča izneveri edino in zgolj v poeziji, podrejo naj se zidovi, v katere se z betico naprej zabijajo blesavi in avtočudes polni lirski subjekti in naj se gnus nad seboj iz neuravnovešenosti končno prevesi v moč, da zruši in ogluši in presuši samozadovoljno onanijo, na vse izščij svoje lilijaste cvetove. Saj ne moreš ne. Iz Kril v kletki ne nehajo pršeti.

 

Nisem odločna od želja. V topli juhi omamljeno mrtvaka plavam

in gnusno je, ko tole pišem. Ta žele. Če ljubezen kapilare spenja,

jaz pa otrdevam kot kos lesa. Stoletnega, beneškega – piloti sem

metlasti pod katedralami kvišku razširjene misli. Trudna kura

na živem jajcu. Neodločna okolica krutosti. Blaznica v meni pa vene

 

vija vaja ven: …

 

In ne več izločena poletiš in letiš in tu in zdaj ostaneš najcentralnejša zverziranost, okoli katere krileč in vkletkano gravitira povnanjeno vse ostalo.