Kruti svet martinijev

Kruti svet martinijev

Oddaja
26. 3. 2017 - 20.00

Težko je dojeti, kako velik, obsesivno predan in otročje dogmatičen je fenklub P. G. Wodehousa. Enako presenetljiv je prestiž njegovega članstva. Prestižno je predvsem v smislu obrtniškega zastopstva. Pisateljev ali pisateljic, ki bi jih tako pogosto, tako vztrajno in s tako klečeplazno intenzivnostjo hvalilo toliko literarnih kolegov in kolegic namreč ni prav dosti.

P. G. Wodehousa je, enostavneje, velikokrat na velíko hvalilo veliko vélikih ljudi. Največkrat najverjetneje Evelyn Waugh, med drugim tudi avtor slavne platnične pohvale, ki jo je na Wodehousove knjige vsa leta tiskala založba Penguin. Glasi se: Mr Wodehouse's idyllic world can never stale. He will continue to release future generations from captivity that may be more irksome than our own. He has made a world for us to live in and delight in.

Waugh je Wodehousu svoje občudovanje javno izpovedal vsake nekaj let. V teh periodičnih panegirikih pa je mogoče, ne glede na to, kako lepi in artikulirani so, zaznati veliko nekonsistentnost. Ta bo predmet današnje oddaje.

V eseju iz leta 1939 Evelyn Waugh v odzivu na spremno besedo Hillaira Belloca k eni izmed Wodehousovih knjig piše:

Nihče ni bolje usposobljen za prepoznavo odličnosti pisanja kot g. Belloc. Nesramno bi bilo dodati k njegovi preudarni in premišljeni tehnični analizi. Vendar pa se mi zdi zadnji odstavek uvoda neupravičeno pesimističen. V njem obravnava možnost dolgotrajne slave g. Wodehousa. Razlogov za tako negotovost pri katerem koli humornem pisatelju je več. Humor je najbolj minljiva umetniška kvaliteta. Nikoli nisem našel kaj zares smešnega pri Aristofanu ali Shakespearu; smeh, kakršnega občinstvo nakloni klasikom, je nekaj povsem drugačnega kot spontani, nepremagljivi impulz, ki ga sproži tudi najbolj šibka sodobna šala; nadalje pa je humor g. Wodehousa pogosto aluziven na še posebej subtilen način; odvisen je od razlik med sodobno govorjeno angleščino in njegovo lastno različico le-te. Poznejša generacija bi lahko g. Wodehousa razumela dobesedno in predpostavila, da je bil njegov jezik preprosto jezik njegove dobe. Zdi se mi mogoče, da se iz teh razlogov enako opojno zadovoljstvo ne bo polastilo nobene generacije, ki bo sledila naši.

Dejstvo je, da je Wodehouse postal za generacije, ki ne poznajo jezika iz začetka 20. stoletja, težje berljiv. Waugh pa je idejo radikaliziral. Wodehousovih knjig po njegovo v prihodnosti, recimo da danes, ne bo težje le brati, ob uspešnem branju se bo težje smejati. Vsaj ne s primerljivo iskreno intenzivnostjo. Smešnost Wodehousovih stvaritev naj bi izhajala iz aluzivnosti na govorjeni jezik časa, v katerem so nastale. Na jezik, ki naj bi bil za ljudi, rojene praktično kadarkoli po drugi svetovni vojni, popolnoma nerazpoznaven in nerazumljiv. Waugh leta 1939 tako dodaja:

Morda bo čez sto let človek, ki P. G. Wodehousa bere za zabavo, postal sinonim za ekstravagantno izbirčen okus. In prav je tako.

Drznil bi si trditi, da čas, v katerem bi stvaritve P. G. Wodehousa postale stvar nekakšnega težko zadovoljivega izbranega okusa, še ni prišel. Ne zgolj zato, ker se mi zdi, da je govor o takem okusu, še posebej, kadar gre za humor, nesmiseln in, tej oznaki pripisujem veliko digniteto, dušbegističen, temveč zato, ker menim, da P. G. Wodehouse ostaja, niti ne na tako drugačen način kot nekoč, smešen tudi danes. Morda je star, a vsekakor ne zastarel. Naj pojasnim. Wodehouse je, po mojem mnenju, lahko malo manj kot sto let po izidu svojih najboljših del smešen zato, ker je uporabljal enake prijeme, kot jih, delno tudi zaradi njega, uporablja forma komedije, ki je za uspešno smešno obveljala v zadnjih nekaj desetletjih.

Zanimivo je, da je odgovor ali del odgovora na vprašanje, zakaj za vraga so te knjige tako velikemu številu ljudi še vedno tako všeč, v istem eseju, del katerega je bil prebran malo prej in ki zagovarja tezo o efemernosti Wodehousove komedije, podal kar sam Evelyn Waugh.

Prepričan sem, da bodo liki g. Wodehousa preživeli. Izginejo na pol resnični liki navadnega popularnega romanopisca. Literarni liki lahko preživijo bodisi zato, ker so tako resnični in zaokroženi, da ustrezajo kateri koli dobi ali družbi, bodisi zato, ker so tako stilizirani, da svoj svet nosijo s seboj. […] Liki g. Wodehousa sodijo v drugo skupino. Živijo v lastnem svetu, kakor liki iz pravljice. […] So neomadeževano in bistveno literarni liki. Ne ubadamo se z ekonomskimi implikacijami njihovega položaja; nismo skeptični do njihovega precej osupljivega celibata. Od njih ne pričakujemo, da se bodo postarali. Ne zanima nas, kako bi se »odzvali na spreminjajoče družbene razmere«. »Drones«, s svojim klavirjem, plavalnimi bazeni, metanjem sladkorja in izposojanjem petakov, nima nikakršne zamisljive podobnosti s kakšnim londonskim klubom; njegovi Beansi in Crumpetsi nosijo bleščeče arhaične kostume z gamašami […]; njihovega jezika ne bi našli na človeških ustnicah. Njihove obupane, prehodne, romantične strasti niso povezane z željo po prokreaciji ali strahom pred njo;  staranje v njihovem svetu je nergavo, skrajno mlado, objestno; vsi iz leta v leto živijo v svojih robustnih nekaj-in-dvajsetih; njihova edina bolezen je občasni maček. To je svet, ki ne more zastareti, saj nikoli ni obstajal.

Waugh je imel prav, ko je predlagal, da so svetovi Wodehousovih zgodb neumrljivi zato, ker so liki, ki v njih živijo, tako stilizirani, tako neresnični, da svojo resničnost nosijo s seboj. Svet Bertieja Woosterja in Jeevesa, svet Blandings Castla ali svet, v katerem se po zabavah klati Psmith, so vaje v eskapizmu. So svetovi v najbolj dobesednem, literarnem pomenu. Drugačni so od našega. Ne zgolj zato, ker so pač izmišljeni, izmišljena so pravila, ki jih določajo, izmišljeni sta njihova fizikalna in socialna fizika.

Priznanje radikalne drugačnosti svetov, v katerih se odvijajo Wodehousove zgodbe, delno podre tudi prvo izmed Waughovih tez. Tisto o minljivosti komičnega naboja, ki izhaja iz aluzivnosti na jezikovne navade stare britanske aristokracije. Precej jasno je namreč, da so Wodehousove zgodbe od vsakdanje dejanskosti takratne ali pač katerekoli družbe tako drugačne, da je teza, da je intenziven smeh, ki so ga in ga povzročajo, odvisen od poznavanja družbenih okoliščin, na katere naj bi te zgodbe spominjale, absurdna. Zmedenost ob predpostavki, da jih tujci berejo kot dokumentarno delo, ki bi natančno opisovalo ali vsaj konsistentno satiriziralo Veliko Britanijo zgodnjega 20. stoletja, v intervjuju iz leta 1960 izrazi tudi sam Wodehouse.

Oh, I shouldn't think that is possible. Is it? They must read them just as farces. I don't suppose they think they are sort of satirical stuff.

V drugem delu intervjuja celo izjavi, da enostavna tipskost njegovih likov najverjetneje izvira iz dejstva, da je velik del svojega življenja preživel v Franciji in ZDA, kar mu je omogočilo, da so mu možgani zaradi fragmentarnih spominov na Združeno kraljestvo takšne stereotipizacije sploh lahko dovolili.

Zakaj se Wodehousu torej še da iskreno smejati? Vprašanja smešnosti so zagonetna in, pomembneje, neproduktivna. Nevemkdo je nevemkdaj duhovito zapisal, da je analiza Wodehousa podobna maličenju souffleja z lopato. To najverjetneje drži za ves humor. Slabe analize dobrega humorja so pač slabe, dobre pa prepodrobne in pretežke, da bi ohranile vsaj del resničnosti občutka, zaradi katerega je komedija, menedžersko rečeno, rentabilna. Da bi dokazal, da se je Wodehousov humor postaral s presenetljivo elegantnostjo, v roko ne bom vzel lopate. Zadovoljil se bom z žlico. Ne bom, ne znam in nočem razložiti, zakaj je smešen, pokazal bi zgolj na to, da so stvari, ki so značilne zanj, značilne tudi za novejšo in bojda razumljivejšo komedijo. Za komedijo, za katero ni dvoma, da se ji danes smejijo praktično vsi, oziroma da se ji smeji dovolj ljudi, da je vprašanje aktualnosti njene smešnosti, če že ne neproduktivno, nepotrebno.

Leta 2012 sta se v okviru ene izmed radijskih oddaj na BBC 5 benigno sporekla komika David Mitchell in Lee Stewart. Slednji je v svojem stand up arzenalu dolgo uporabljal šalo, katere smešnost je temeljila na predpostavki, da je to, da je britanska javnost že nevemkatero leto zapored za najsmešnejši trenutek televizijskih prenosov nasploh izbrala sceno iz Only Fools and Horses, v kateri Del Boy pade skozi šank, ekstremno plehko in neumno. David Mitchell je ugovarjal, da Del Boyev padec ni zgolj enostaven in enoplasten slapstick vložek. Scena ni smešna zaradi samega padca, smešna je zaradi Del Boyeve domačnosti. Smešna je zaradi dejstva, da ga je sitcom gledalcem predstavljal več let in da ti poznajo njegove želje, kaprice in strahove. Del Boy ni samo nikogaršnji nekdo, ki se je nerodno zvrnil po tleh. Je nekdo vseh, ki je, preden je zgrmel na tla, prijatelju, ki ga naivno občuduje, pojasnjeval, kako izpasti kul. Bolj pomembno - je nekdo, ki si je v trenutku, ko je padel skozi šank, želel izpasti kul, z vedno bizarnejšemi strategijami, že približno pet sezon. Izbira tega trenutka za najsmešnejšo točko komičnih broadcastov je bila po besedah Mitchella počastitev sitcoma kot forme. In nikakor ne plehka ali neumna.

To je morda tudi prvi izmed vzrokov za vztrajnost P. G. Wodehousa. Jeevesova mentalna premoč nad Bertijem je zares smešna šele, ko bralci poznajo na desetine zgodb, v katerih se je Bertie nerodno lotil reševanja svojih problemov, ki jih je na koncu velikodušno razrešil Jeeves. Sitcomska enostavnost plotov in likov, ki jih je pisal Wodehouse, igra prav na takšno domačnost. Sitcomi ali v tem primeru Wodehousove zgodbe se zanašajo na občinstvo, da enostavnost šal, zapletov in slapsticka oplemenitijo s svojim poznavanjem sodelujočih v teh sicer samih po sebi zgolj delno smešnih situacijah.

Nekompleksnost Wodehousovih idilično tipskih likov je tako pomembna z dveh vidikov. Prvič, delno jih zaradi njihove imanentne neresničnosti reši komičnih omejitev časa, v katerem so bili napapirsko oživljeni, in drugič, zaradi njihove enostavnosti se jih dovolj hitro lahko spozna dovolj dobre, da njihove na prvi pogled enostavne in nesmešne frustracije postanejo kompleksno smešne komične mojstrovine.

Bolj kot sitcomska enostavnost je za govor o Wodehousu sicer upravičeno značilno občudovanje njegovega sloga. Občudujem ga tudi sam, vendar nasprotno od Evelyna Waugha trdim, da njegova genialnost ne izhaja iz kronološko neprevedljivih elementov. Vsa glavna orodja, s katerimi je in bo Wodehouse spravljal v smeh ali zaradi katerih je sploh mogoče njegovo prozno igračkanje označiti, kot se pogosto dogaja, za mojstrsko, se s pridom uporablja tudi v komediji, ki nastaja danes. Na primer. Med najizrazitejše elemente Wodehousovega sloga spadajo briljantno razvlečene pretiravajoče primere. Prevajati jih je mogoče, a morda nepotrebno in, bolj pomembno, za osnovni material uničujoče. Poslušajte.

Freddie experienced the sort of abysmal soul-sadness which afflicts one of Tolstoy's Russian peasants when, after putting in a heavy day's work strangling his father, beating his wife, and dropping the baby into the city's reservoir, he turns to the cupboards, only to find the vodka bottle empty.

She fitted into my biggest arm-chair as if it had been built round her by someone who knew they were wearing arm-chairs tight about the hips that season.        

She looked as if she had been poured into her clothes and had forgotten to say "when".

Bingo Little's child not has the aspect of a mass murderer, but that of a mass murderer suffering from an ingrown toenail.

Enak mehanizem sta v osemdesetih s pridom uporabljala Richard Curtis in Ben Elton pri pisanju Blackadderja. Oba sta, mimogrede, velika fanboya P. G. Wodehousa. Za pokušino, v nostalgičen užitek ali novoodkrito zabavnost poslušajte nekaj izmed Blackadderjevih primer, za katere se lahko na tej točki reče, da so ne samo kvazihomerske, ampak tudi, čisto zares, wodehousovske.

We have been sitting here since Christmas 1914, during which millions of men have died, but our troops have advanced no further than an asthmatic ant with some heavy shopping.

I find his films about as funny as getting an arrow through the neck and discovering there's a gas bill tied to it.

I'm as poor as a church mouse, that's just had an enormous tax bill on the very day his wife ran off with another mouse, taking all the cheese.

I couldn't be more petrified if a wild rhinoceros had come home from a hard day at the swamp and found me wearing his pyjamas, smoking his cigars and in bed with his wife!

Vztrajno smešnost Wodehousovega ustvarjanja lahko pomaga pojasniti tudi dilema ustvarjalcev televizijske nadaljevanke iz devetdesetih, osnovane na zgodbah o Bertieju Woosterju in Jeevesu. Vprašanje priredbe knjižnih predlog v televizijski jezik se je, kot ponavadi, vrtelo okrog stopnje zvestobe, ki bi jo serija izkazala tekstovnemu originalu. Agresivno prirejanje Wodehouseovega dobro odmerjenega zaporedja dobro izbranih besed se je vsem sodelujočim zdelo neumno. Iz prejšnjih primerov se morda da zaslutiti, zakaj. Ko bi bile te dobro izbrane v dobro odmerjena zaporedja postavljene besede prirejene in odigrane, bi lahko zvenele grobo in nerodno, izgubile bi vse, zaradi česar se je Wodehouse, nekdo, ki tolikšen del svoje komične kredibilnosti polaga v slog, televizijskim prirejevalcem zdel dober. Serija je smešna in ni je rešil samo komični talent Hugha Laurieja in Stephena Frya, rešila jo je sitcomskost Wodehousovih zgodb. Wodehouse je, ne glede na to, da uporablja baročno zabeljen jezik in da liki v njegovih zgodbah gobezljajo v nerealistično polni in domiselnim maniri, v svojem pisanju dosegel nekakšno televizijsko tekočnost. Njegovi liki so, kot že povedano, enostavni. Ženejo jih enostavne motivacije, ki se, ko jih med seboj soočijo, enostavno razrešijo. Ploti so domiselni, a ne kompleksni, njihovi nastavki klišejski, a ne patetični.

Še en izmed argumentov, zakaj Wodehouse danes ni dodeljiv zgolj ljudem, ki se jim pripisuje acquired taste in so, bolj pogosto kot ne, pozerji, je morda ta, da sledi osnovnemu imperativu, ki naj bi ga – ne edina, vsekakor pa najbolj elegantno – upoštevala britanska komedija. Britanci naj bi za razliko od Američanov v komediji preferirali poražence. Pesimizem namesto optimizma, spodleteli trud namesto nenapornega uspeha. Tranzicija Rags to riches se v britanskih sitcomih redko konča. Ostaja nekje med rags in riches; ne dovolj rags, da bi bilo tragično, ne dovolj riches, da bi dajali upanje. Tipičen primer je prej omenjeni Del Boy. Takšna sta Mark Corrigan in Jeremy Osbourne. Tak je Basil Fawlty. Vsi se velenačrtov samoizboljševanja ali izboljševanja svoje okolice lotevajo z naivno neutrudljivostjo, ki naj bi jo po klasični interpretaciji Britanci po letih življenja v umazani in cinični družbi izgubili.

Stephen Fry to klišejsko poanto o razliki med vrstama komičnosti, ki ju loči Atlantik, v nekem popularnem youtube videu pojasnjuje tako:

I think, I mean it strikes at the the heart of what is American optimism, it's a really important thing, not only optimism but a refusal to see oneself in a bad light or, you know, one could talk about this for far too long. If you go to an American book shop, by far the biggest section is self-help and improvement.

The idea that life is refinable and improvable and that you can learn a technique for anything, whether it’s lovemaking, being a businessmen, a marriage, cooking, losing weight, whatever it is, there is an NLP way of doing it, there’s an Anthony Robbins way of doing it, there’s a things they didn’t teach you at Harvard way of doing it. There’s an unbelievable sense that life is improvable, that you can be lectured at or, indeed, given a sermon at. That is the protestant base of America, that things are done by text and by works, as opposed to by submission and by, you know, doctrine in the way that the higher church, European, you know, rump that we still believe.

And there is a sense of original scene in Europe. I mean this is a bizarre theory, that I won’t push to its limit. But when it comes to comedy, it’s satisfactorily, I think, obvious, that the American comic hero is a wisecracker, who is above his material, and who is above the idiots around him. And the British comic, put it this way, the American comic here like John Belushi or someone like that. You know that scene in Animal House, it is a fellow playing folk music on a guitar, and John Belushi picks up the guitar and destroys it. I mean in the cinema, he just smashes it, and then waggles his eyebrows at the camera. Everyone says: God he is so great.

Well, the British comedian would want to play a folk singer. We want to play the failure. All the Great British comic heroes are people who want life to be better and on whom life craps from a terrible height and whose sense of dignity is constantly compromised by the world letting them down. They want to wear a tie. They’re not quite smart enough to wear an old school tie, because that's kind of lower middle class. They are often low in Dads army. They are Anthony Aloysius Hancock. They are Basil Fawlty. They are Del Boy. They are Blackadder. They’re not quite the upper echelons and they’ve tried to be decent and right. Everything tries to be proper. They’re even David Brent from The Office. And their lack of dignity is embarrassing. They are a failure. They are an utter failure. They’re brought up to expect Empire and respect and decency and being able to wear a blazer in public and everyone under realm just goes pfrfrfr. Whereas the American hero is the smart talking Jim Carrey and is Ben Stiller or whoever, they can wisecrack their way out of any situation. They win the girl. They’re smarter. They got the biggest knob in the room. The British guy arrives in the room and says: I left my knob behind. I haven’t even got one. In a sense comedy is the microcosm, that allow us to examine the entire difference between our two cultures.

Ob strani lahko pustimo elegantnost teorije o razlikah v tipih humorja. Zdi se mi, kar izpostavi tudi Fry, da se splača pri takšnemu igranju s stereotipi ostati previden. Pa vendar je dejstvo, da komedija pogosto užge, kadar protagoniste, kot pravi Mark Corrigan, usoda vabi na fisting. In dejstvo je, da je ogromno, če ne večina komedije, ki računa na takšno smešnost, nastalo prav v Veliki Britaniji. Trditev, da so vsi britanski komični heroji 20. stoletja butci, niti ni tako prenagljena.

Med Del Boye in Basile Fawltye pa spadajo tudi Wodehousovi junaki. Ne zato, ker bi bili, kot drugi, obtičali nekje med rags in riches, temveč zato, ker se samoizboljšave in izboljšave okolja lotevajo z enako naivno zaletavostjo.

Pri vsem skupaj gre za nekakšen oduren solipsizem. Njihov svet je bil ustvarjen okoli njih in za njih, vendar ne njim v prid. Ustvarjen je bil predvsem zato, da jih v rednih intervalih obrca. Smešni so zato, ker se tega ne zavedajo. Premočno si želijo, da bi bilo, kar ni, mi pa vemo, da vedno bo, kot je.

Karakterna enostavnost jih drži pred spustom v tista za nekaj odtenkov temnejša stanja telesa in duha, v katera bi jih, če bi ne imeli sitcomskih možganov, privedla njihova življenja. Scena, v kateri Basil Fawlty pretepa svoj avto, deluje, ker vemo, da je njegova frustracija zanj absolutno relevantna, resnično boleča in boleče resnična, vendar ne rušilna.

Gledalci komedije so namreč kruti. Fawlty brez volje, Baldrick s kronično depresijo ali Del Boy s četrtofaznim rakom na želodcu komično ne bi funkcionirali zgolj zato, ker vemo, da so ali pa bodo prisiljeni prenehati z neumornim in brezupnim reševanjem svojega sveta. Njihovo trpljenje je smešno, gledljivo ali berljivo zgolj ob predpostavki, da se ne konča.

Wodehousovi Bertie Wooster, Lord Bisckerton ali Psmith seveda ne trpijo v nobenem pomenljivem smislu. Borijo se, če uporabim najpompoznejšo besedo, še dostojno ustrezajočo značilnostim njihovega sovražnika, z nevšečnostmi. Pa vendar, njihov odnos do blago, a konstantno sovražnega sveta, kot že povedano, označuje enaka naivna in večna vztrajnost, ki je značilna za vse velike junake in junakinje britanske komedije.

Ljudje, ki govorijo o objektih svoje obsesivne strasti, če že ne gre za jihad ali zastrupljanje vodnjakov, so se mi vedno zdeli simpatični. In ravno takih, ki, naivno ali ne, ni važno, omenjajo svoje prvo srečanje z Wodehousom kot prelomno točko svojega življenja, je skoraj preveč. Prej omenjeni Ben Elton je izjavil, da je zaradi Wodehousa začel brati, Douglas Adams, da je začel pisati. Hugh Laurie je v slavnem članku, sicer z dostojno mero pretiravanja, a ne sarkazma, pisal, da mu je rešil življenje, Stephen Fry, da mu ga je uredil. Brad Leithauser priznava, da ga uporablja, da svetu uide, Robert Mccrum, da se s svetom sooči. Srečati se s pravim Wodehousom ob pravem času je, brez pretiravanj, privilegij.

P. G. Wodehouse je, poenostavljeno, mojster light-entartainmenta. Je idealnotipski predstavnik britanske komedije. Ne zgolj gostobesednih zapletenosti, prefinjenega bizariziranja vsakdanjosti in slogovne dovršenosti, ki bi jih našli pri Kingsleyu Amisu. Wodehouse združuje vse našteto z najlahkotnejšimi aspekti komedije, z bazično in čudovito resnico, da je prizor nekoga, ki pade v ribnik, smešen.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Hi

I had visited your store last week, and I saw very nice baby clothes.
But I have a question, today I wanted to order it, but can not find the clothes anymore in your store.
it looks like the first picture on this site http://bit.ly/Itembabyclothes7356
Mail me if you are going to sell it again.
I hope soon so that I can place an order.
I'll wait.

Yours sincerely

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness