Lucia Berlin

Lucia Berlin

Oddaja
27. 1. 2019 - 20.00

"Tla hiše so bila iz drobnega belega peska. Hiše, katere streha je bila narejena iz posušenih palminih listov. Tri strešne površine, kjer je bila visoka trikotna struktura, so se s koncem stikale v polkrog. Hiša je imela šarm starih viktorijanskih trajektov, ki so pluli po Misisipiju; tako je tudi dobila ime la barca de la ilusión. Ogromen strop je bil podprt z velikimi lesenimi stebri. Hiša je bila kot katedrala, še posebej ponoči, ko so skozi nočno nebo, tam, kjer so se stikale strehe, sijale zvezde in luna."

To je bil opis le enega izmed domovanj, v katerem je bivala Lucia Berlin, predmet današnjega Objekta meseca. Bila je ameriška pisateljica, ki je tamkajšnjo literarno sceno prevzela s posthumno izdajo kratke proze Priročnik za čistilke. Zbirka je v slovenskem prevodu Pie Prezelj pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki izšla lani. Leta 2015 v izvirniku izdana zbirka pa ni bila njena prva. Čeprav je začela pisati že pri 20 letih, je v času svojega življenja objavila 77 kratkih zgodb v treh posamičnih zbirkah. Poleg knjižnih izdaj je svoje zgodbe tu pa tam objavljala v publikacijah, kot sta Athlantic Monthly in New American Writing. Kljub temu je ostajala znana ožjemu literarnem krogu.

Nocojšnjo oddajo smo začeli z odlomkom ene izmed kratkih zgodb iz zbirke Evening in paradise. Skoraj identičen opis lahko najdemo v nedavno izdanih spominih Welcome Home, A Memoir with Selected Photoghraphs & Letters. To nedokončano pisateljičino delo za razliko od klasične spominske proze sestavljajo kratke spominske skice hiš, v katerih je Lucia prebivala med letoma 1936 in 1965. Sprehajamo se od enega do drugega preciznega opisa hiš, z njimi povezanih ljudi, krajev in dogodkov. Dokončala je seznam vseh hiš, ki jih je imenovala dom, in ga naslovila The Trouble with All the Houses I've Lived in. Selitve so tako izmed vidnejših plasti avtoričinega življenja in se stapljajo s preostalimi, ki jih bomo razprostrli v nocojšnji oddaji. Selitve so bile sprva pogojene z očetovim poklicem rudarskega inženirja, zaradi česar so potovali od enega do drugega ameriškega rudarskega mesta, kasneje pa jih je vzbujalo predvsem nestanovitno in razburkano pisateljičino življenje.

Posnetek

Lucia Berlin se je rodila 12. 11. 1936 na Aljaski. Z mamo, očetom in sestro so se selili skoraj vsako leto. Deerlodge, Monatana, Helena, Montana, Mullan, Idaho, Sunshine Mine, Idaho, El Paso v Teksasu, Patagonija, Arizona, Santiago, Čile. Lucia se je selila z novimi družinami: Albuquerque, Nova Mehika, Alameda, Nova Mehika, New York, Acapulco, Mehika, Puerto Vallarta, Mehika, Oaxaca, Mehika, Yelapa, Mehika itd., dokler se ni v začetku 70. let ustalila med mestoma Berkley in Oakland v zvezni državi Kalifornija.

Tako kot se je med mesti gibala Lucia, se med mesti gibajo njene kratke zgodbe, ki jih preplavlja atmosfera, potopljena v segregacijo in rasizem ameriškega juga, visoka družba zahodnih kapitalistov sredi čilskega Santiaga, iluzija raja, ki jo vzbuja mehiška obala. V teh prostorih pa se izrisuje podoba matere samohranilke, ženske, ki čaka, da se odpre prva špecerija, da dobi svoj prvi požirek Jim Beama, in ženske, ki predvsem opazuje. Podstat pisateljičine proze brez dvoma pripada avtobiografskim elementom, ki se iz zgodbe v zgodbo ponavljajo z različnih perspektiv, najsi bo to perspektiva pripovedne osebe, najsi bo to razčiščevanje s segmenti pisateljičinega življenja.

Zakaj so morale zgodbe Lucie Berlin čakati do leta 2015, da se je začelo govoriti o njih, da se je v njih uzrlo kvaliteto, ki jo danes primerjajo s kvaliteto Antona Čehova, Raymonda Carverja in Alice Munro? Gre tukaj vzroke za njen zakasneli prodor iskati v samem izvoru in slogu njenih kratkih zgodb, ki so ene bolj, druge spet manj povezane z njenimi lastnimi življenjskimi zgodbami? Gre tukaj za neposrednost njene pisave, ki se odkriva v pozornosti na detajle še tako vsakdanjih dogodkov, in ne moralističnega tona? V lahkotnosti njenega sloga, ki je neobremenjen in prežet s humorjem? Mogoče bi bilo razlog moč najti v tem, da naslavlja predvsem tematski mozaik ženske, ki se spopada z življenjskimi situacijami, ki se odmikajo od konvencionalnih vlog, kot jih je takratna družba pripisovala ženskemu spolu.

Kot smo že povedali, se Luciejina kratka proza giblje znotraj med sabo različnih si geografskih in družbenih prostorov, ki segajo od pretežno srednjega in visokega srednjega razreda vse tja do marginaliziranih odpadniških figur, ki se vzpostavljajo v priseljencih, staroselcih, alkoholikih, narkomanih oz. v tako imenovani obrobni populaciji družbenega sestava ZDA. Zgodbe se skozi dovršene in izpiljene, že skoraj da filmske dialoge, s posebno pozornostjo pripovedovalca na detajle nemalokrat posredno dotaknejo segregacije, gentrifikacije in rasizma.

Rasizem je bil pravzaprav globoko zakoličen v družini, predvsem po materini strani, in je posredno tematiziran v zgodbah, ki se dogajajo v teksaškem mestu El Paso. Tam je pri starih starših v času, ko se je oče bojeval na bojiščih druge svetovne vojne, preživela daljše obdobje otroštva. V El Pasu sta vladala splošna segregacija in rasizem, ki se odražata v njenem spominu na smrad po žveplu, mokrem in umazanem perilu, cigaretah, viskiju in pokvarjeni hrani. Patriota pri tem sta bila predvsem Luciejina dedek in mama.

Ta vidik pisanja ni eksplicitno izpostavljen in v zgodbah ostaja v ozadju, ravno zato v tem primeru ne gre za podajanje družbene kritike, temveč zgolj precizen opis zunanjega dogajanja zgodbe oz. umestitev zgodbe v zgodbovno realnost, ki ima podstat v določenem zgodovinskem trenutku.

"Na vseh oknih proti glavni ulici v El Pasu je napis iz velikanskih zlatih črk velel: »Dr. H. A. Moynihan. Črncev ne sprejemamo.« Odseval se je v ogledalih, ki so visela na preostalih treh stenah. Slogan je bil izpisan tudi na vratih predsobe."

Po El Pasu in življenju v majhnih rudarskih mestih po ZDA je sledilo popolnoma drugačno življenje v glavnem mestu južnoameriške države Čile, v Santiagu, kjer je smrad zamenjal prijeten vonj plesov in visoke družbe. Smrdečo hišo starih staršev je zamenjala dvonadstropna mestna hiša s služkinjami, vrtnarji, kuharji. To je bilo obdobje, ki ga je Lucia preživela v Čilu, v družbi izbranih ostankov angleškega imperializma in lovk ameriškega kapitalizma.

»Gospodična Dawson je verjela, da oblikuje dovzetne mlade ume, v resnici pa je predavala ameriški razvajenkam. Vsaka izmed nas je imela bogatega, čednega, vplivnega ameriškega očka.«

Razmerje med mamo in sestro je še eno izmed poglavij Luciejinega življenja, ki ga nenehno prepleta in razpeljuje v svoji prozi. Razpredanja in soočenja z odnosom s sorodnico so značilna predvsem za starejše pisateljičine zgodbe, ki se gibljejo v času konca 80. in 90. let. Kmalu po materinem domnevnem samomoru je za rakom umrla tudi mlajša sestra Molly. Kar je Lucio vezalo na svojo mater, je bilo neodobravanje, ki je izviralo iz njene samosvojosti, trme, svobodnjaškega življenja. Piko na i materinemu popolnemu razočaranju je med študijem predstavljalo pisateljičino razmerje s športnim novinarjem mehiških korenin. Čeravno Lucia in njena mami nista predstavljali vzorčnega primera zdravega odnosa med materjo in hčerjo, sta imeli skupno šibko točko. Alkohol.

Posnetek

Poslušali smo začetek zgodbe Neobvladljivo, ki ga je brala Lucia Berlin, ponovno odkrita ameriška pisateljica, katere življenje in pisanje razgrinjamo v današnjem Objektu meseca. Zgodba je le ena izmed mnogih, ki v Carverjevi maniri, brez odvečnih pojasnjevanj in olepšav vstopa v trenutek dneva protagonistke, ki se bojuje z odvisnostjo od alkohola. Odvisnostjo, s katero se je Lucia borila vrsto let in jo nazadnje premagala, kar jo je na koncu pripeljalo do plodnejših let pisanja in do mesta na Univerzi v Koloradu, kjer je od leta 1994 delovala kot gostujoča pisateljica in profesorica.

Posnetek

Preden se je ustalila za štirimi stenami univerze, je kot mati samohranilka morala preživeti štiri sinove. Opravljala je dela srednješolske učiteljice, čistilke, operaterke in asistentke zdravnika in prav vsa predstavljajo vir njenega pisanja. Čeprav se bomo v nadaljevanju oddaje ukvarjali predvsem z avtobiografskim aspektom, njenega pisanja ne določa zgolj to, temveč tudi sama izgradnja zgodb, ki se nemalokrat spogleduje z eksperimentiranjem in odlikami, ki se razkrivajo na ravni lahkotne, neobremenjene pripovedi. Vendar o tem nekoliko kasneje.

Zdi se, da Lucia Berlin v polju avtobiografske proze naredi nekaj korakov naprej od ustaljenih definicij modernističnega avtobiografizma, kot sta ga s svojimi vzorčnimi deli vzpostavila James Joyce in Marcel Proust. Na kratko: avtobiografsko prozo naj bi opredeljevala pripoved v prvi osebi, romaneskna obeleženja in znamenja avtobiografske vsebine. Kot v monografiji Avtobiografski diskurz zapiše Andrea Zlatar Violić, se danes namesto avtobiografskega romana uporablja termin avtofikcija, ki poudarja postopke transformiranja avtobiografskega gradiva in se že nagiba proti poststrukturalistični tezi o nezmožnosti samopredstavitve v besedilu. Avtofikcija med drugim opredeljuje besedilo, v katerem je neposredno poudarjena fikcionalnost ustvarjalnega jaza oz. dejstvo, da je tekstualno sebstvo fikcijsko bitje, hkrati pa poudarja problematiko mimetičnega statusa avtobiografije.

Pia Prezelj v spremni besedi k slovenskemu prevodu zbranih zgodb Priročnik za čistilke uporabi nekoliko drugačno skovanko avtobiografske proze – avtobiografikcija. Termin povzema po istoimenskem eseju angleškega pisatelja Stephena Reynoldsa iz leta 1906. Pravzaprav se termin avtobiografikcija sklada z že prej opredeljenim pojmom avtofikcije in prav tako opredeljuje preoblikovanje in eksperimentiranje z avtobiografskimi in fikcijskimi elementi.

Kakšno je razmerje med avtobiografskimi elementi in fikcijo v knjigi Self–Impression: Life – Writing, Avtobiograficiton & the Forms of Modern Literature, razpravlja Max Saunders. Z naslonom na De Mana, ki predpostavlja, da avtobiografsko nastavljeno besedilo ne predstavlja žanra, temveč samo način branja in razumevanja določenega, predpostavi možnost, da dela ne beremo zgolj skozi avtobiografsko lupo, temveč da na preplet avtobiografskih in fikcijskih elementov gledamo kot na formalno in strukturno prakso dela. Skozi takšno dojemanje del, ki imajo bolj ali manj očitne avtobiografske nastavke, lahko pišoči subjekt – avtorja razumemo v kontekstu procesa odvijanja od samega sebe, ki je zajet v dejanju pisanja.

Kako sebstvo v prepletu s fikcijo pozicionira Lucia in kako se na kratko opredeljene značilnosti avtobiografskega pisanja odražajo v njeni kratki prozi? Pomenljiva je ena izmed njenih osebnih razlag vzgiba pisanja, za katerega je dejala, da izhaja iz domotožja, iz želje, da bi se lahko vrnila domov. Lucia je začela pisati na prelomu svojih dvajsetih let, ko je za sabo že imela en propadel zakon in dva otroka. Pisala je, da je lahko popravila realnost, kasneje, da si je razjasnila odnos in čustva do stvari, dogodkov, ljudi. Šele takrat je lahko sprejela realnost, ki jo je živela. V njenem pisanju gre za golo afirmacijo realnosti na eni strani in fikcijsko sprevračanje na drugi.

S fikcijo se je lahko maščevala večkrat žalostni usodi, ob poustvarjanju dogodkov s sicer avtobiografsko osnovo je lahko prišla do želenega zadoščenja, do zaključka, s katerim gre življenje zares naprej. S tem se ponovno vračamo na peščena tla hiše, imenovane la barca de la ilusión. Mehiški raj, ki za svojo zaveso iluzije zakriva konec tretjega in zadnjega zakonskega življenja Lucie Berlin.

Buddy Berlin je njen tretji mož, čigar priimek je očitno obdržala. Njuno skupno življenje je poleg rojstva še dveh otrok zaznamovala Buddyjeva odvisnost, odvajanja, odvisnost in ponovna odvajanja od heroina. »Z bolečo gotovostjo sem vedela, da bi, če bi moral izbirati med mano in fantoma ali drogo, vselej brez pomisleka izbral drogo.« Tako pravi protagonistka v zgodbi Carmen, ki zaradi moževih potreb izgubi še nerojenega otroka. Še preden ga rodi, pa možu požene zlati šus skozi žilo. Ob koncu že večkrat omenjeni zgodi la barca de la ilusión se protagonistki ob umoru dilerja, ki zasleduje njenega moža, odvije kamen od srca.

Ljubezen ni stvar, o kateri bi Lucia pisala z vnemo romantičnega idealizma. Osrednji moški njenega življenja so se, milo rečeno, lahko znašli tam, dovolj zanimivi z vsemi svojimi hibami, ki so bile pravzaprav še ene izmed pasti, v katere se je ujela. Po desetih letih, ko so se zvrstili vsi njeni trije zakoni, se je našla v družbi pesnika Edwarda Dorna, ki je v njeni nadaljnji pisateljski poti predstavljal ključno figuro, in jazzovskih glasbenikov, ki so se mešali s takratno beatniško generacijo. Referenčno polje avtoričine proze se tako vzorčno-posledično širi od takratnih reprezentativnih jazzovskihklubov in izvajalcev, ki jih poslušamo v ozadju.

V njeno življenje je tako sprva vstopil molčeči jazzovski pianist Race Newton, ki se je po tem, ko jo je zapustil prvi mož, ponudil, da poskrbi zanjo in njena dva otroka. Odpeljal jih je v New York, kjer je bolj kot skrbel zanje motril svojo kariero. V New Yorku je med drugim Lucia dobila prvo ponudbo za roman, ki jo je kasneje zaradi zahtev pogodbe, lastnega strahu in neodločnosti zavrnila. Impulzivnost Luciejinih odločitev je nekoliko kasneje prižgal tudi že predstavljeni Buddy.

Lucia se v svoji prozi reprezentira skozi več žensk, vsakič z drugega zornega kota, pri čemer secira svoje lastno življenje. Prav tako se ponavljajo situacije, a vsakič z drugega gledišča. Poigrava se s pripovedovalci. Večinoma prvoosebnega pripovedovalca v nekaterih zgodbah nadomesti tretjeosebni pripovedovalec, ki omogoča še več distance, spet v drugih zgodbah se igra z menjavo pripovednih oseb. Ena izmed takšnih je zgodba Daj nasmehni se, ki tematizira navidezno srečo in brezskrbnost boemskega življenja, potopljenega v alkoholno odvisnost in iluzijo privlačnosti, ki ga ta oddaja.

Posnetek

Razčiščevanje z lastnim sebstvom in realnostjo se kaže v transformativnih pristopih do avtobiografskega materiala, ki se odraža v tem, da se ta v zgodbah večkrat, a vsakič z drugačnega zornega kota prepleta s fikcijskimi elementi in se hkrati naslanja na drug detajl, ki ga opredeljuje situacija. Avtoričina avtobiografska zasnova zgodb se med drugim kaže v samih osrednjih protagonistkah, ki so pravzaprav njen fiktivni jaz. Na to namiguje že sama uporaba imen, ki zvenijo ali vsaj nekoliko spominjajo na pisateljičino ime. Ne nazadnje nekatere zgodbe v izpovedni maniri delujejo kot samoterapija za njeno razburkano življenje, spet druge nam pred očmi izrisujejo pozornega opazovalca z občutkom za na prvi pogled nepomembne in vsakdanje detajle, za katere se na koncu izkaže, da so vse prej kot zgolj to.

V današnjem Objektu meseca smo se podali med valove življenja in dela ameriške pisateljice Lucie Berlin. Posvetli smo se predvsem razmerju med avtobiografskim in fikcijskim in kako se vzpostavljata v celovitosti njene kratke proze. Življenjska pot je pisateljico vodila vse od majhnih rudarskih mest ZDA, visoke čilske družbe, nestanovitnih in viharniških dvajsetih let, odvisnosti, materinstva, od dela čistilke do učiteljice in ne nazadnje do polnokrvne pisateljice, za kar je že od nekdaj vedela in verjela, da je. Vse njene izkušnje, ki jih je težko zajeti v eni sapi, so naredile njeno pisanje dostopno, prezračeno in nevsiljivo, predvsem nepretenciozno in človeško.

Zgodbe nas popeljejo v njeno eksistencialno bistvo, ki se nam vedno bolj odkriva, a hkrati ostaja zatrto s tančico skrivnosti. In na koncu se še vedno sprašujemo: Kdo je bila Lucia Berlin?

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.