Na koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja je živel ta ali oni pomembni mož. Eden ali drugi je napisal pomembno politično študijo ali psihiatrični zbornik. Morda je bil celo kralj, ki je to ali ono državo popeljal v vojno. Ampak, eee, danes ne bi o tem. Oli, lahko prosim od začetka? 

A si lahko, če zatisneš oči in se močno potrudiš, predstavljaš, da bi se vse feministke, pisateljice, igralke, pevke, socialistke in slikarke nekega obdobja srečale? Ne vse naenkrat, ampak da bi resnično živele neposredno prepletena življenja? Ena bi srečala drugo, šli bi na kavo, pridružila bi se jima tretja, ki je ravno poslala pismo čez ocean četrti, ki okreva, ker ji je peta zlomila srce? Seveda bi napisala o tem pesem. Šesta bi potem naslikala peto, ki bi poslušala sedmo pri petju. 

Mmm nič se mi ni treba potruditi. Sploh pa ta zamisel ni tako radikalno nova. Ena njenih sodobnejših manifestacij je roman Sledeč Sapfo, prvenec izpod peresa Selby Wynn Schwartz, ki je v izvirniku izšel leta 2022. Zdaj ga lahko v prevodu Nataše Velikonja bereš tudi v slovenščini. V njem se približno od leta 1880 do leta 1928 prepletejo življenja mnogih. Ja? Natalie Barney, Nancy Cunard, Anna Kuliscioff, Romaine Brooks, Djuna Barnes, Sarah Bernhardt, Lina Poletti, Eileen Gray,  Isadora Duncan, Virginia Woolf, Sibilla Aleramo, Gertrude Stein in Radclyffe Hall, vse na dobrih dvesto straneh. 

Malo smo se prenaglile, Sledeč Sapfo namreč ni zares roman, niti ni biografija. A hkrati je oboje. Je nekakšen hibrid biografsko preverljivih podatkov in avtoričine domišljije, ki bodisi dopolni vrzeli posameznih biografij bodisi jih prikroji skladno z lastnim imaginarijem. Vseskozi pa ostaja zvest osnovni zamisli dela – ozvočiti glasove feministk in lezbijk, ki so živele in ustvarjale ob koncu devetnajstega ali v začetku dvajsetega stoletja. 

Nekatere od njih že poznamo, za druge smo slišale prvič. Natalie Barney se je v zgodovino vpisala kot pomembna gostiteljica, ki je okoli sebe vzpostavila močno mrežo umetnic. Romaine Brooks se spominjamo po njenih sivkastih portretih androgenih podob. Sibilla Aleramo je napisala roman Una Donna, prvo eksplicitno feministično literarno delo v italijanski književnosti. Ah, ko bi le imele dovolj časa predstaviti še vse ostale. O Lini Poletti pa ne vemo pravzaprav ničesar. Zgodovinarji v svojih knjigah niso opevali niti njene lepote. Še manj pa so opazili njeno poezijo ali angažma. Leta 1908 se je skupaj z Anno Kuliscioff udeležila prvega ženskega kongresa v Italiji. Takrat se je v italijanskem feminizmu zgodil premik s pretežne dobrodelnosti in skrbi za sirotišnice na bolj sistemizirana vprašanja civilnih pravic žensk. In me kljub temu nismo vedele zanjo. 

Sledeč Sapfo v kratkih vinjetah spne več kot deset življenj v nelinearno celoto. V ospredju sta vprašanji srečanja in skupnosti kot osnove ne le preživetja, temveč izstopa iz heteronormativnih okov družbe. No, če ni to eno in isto. Zamišlja si srečanja tudi, ko se niso zgodila. Kako bi živela Rina Aleramo, če bi bila povabljena k Natalie Barney? Morda ne bi postala fašistka, kdo ve. Ali bi Djuna Barnes kadarkoli napisala Nočni gozd ali Damski Almanah, če ne bi prav takrat bila v Parizu? Najbrž ne. Si predstavljaš to siromaštvo? Niti najmanj.  

Tako se lahko sprašujemo v nedogled: kaj bi bil Orlando, če Virginia nikoli ne bi spoznala Vite? Bi se Renée Vivien kadarkoli Prikazala ženska, če ne bi srečala Natalie Barney? Odgovor, ki ga ponuja roman in s katerim se strinjamo, pa je sila preprost: ne. 

»Začele smo se srečevati, na začetku polagoma, saj smo bile tako nove. Uzrle smo nekoga na ulici, nekoga kot je X, in se vprašale in hkrati vedele. Ali pa je tam bil pogled, kot je R-jin, vprašujoč in obenem vedoč, ki se je dvigal, da bi se srečal s tvojim, na balkonu, kjer si stala ti, kajti to je bila najbolj oddaljena točka hiše tvojega očeta. Potem smo druga drugi napisale prva negotova pisma, se obotavljale vprašati, povedati, izbirale smo besede, razpotegnjene čez tišine, spustile vase čisto malo varljivega poguma, ko smo videle naše natrgane verze, koprneče na straneh, kot bi bili Sapfini: upati na moment /… k/ … iz nepričakovanega.«  

Zakaj Sapfo? Je njihova edina referenčna točka, lepilo njihovih vezi in predvsem ogledalo, četudi zlomljeno na fragmente. Včasih pozabimo, čeprav smo to povedale že neštetokrat: lezbijka postaneš šele ob drugi lezbijki. Če je zgodovina do neke točke uspešno zamolčala vse razen Sapfo, so njeni Fragmenti dovolj, da lezbično bralko vsaj malo razbremenijo moških narativov. Da omogočijo prepoznanje, ki je prvi korak postajanja – lezbijke, Sapfo.

Ne postajajo zgolj one. Schwartz piše v prvi osebi množine, kot da je bila resnično tam. Kot da je videla, kako Natalie gleda Renée, opazovala Romaine pri mešanju barv, se z Djuno posmehovala pomembnim možem literature in z Lino strmela v valove na obali Caprija. Tako smo z njo tudi bralke, ki brezsramno pozabimo, da beremo roman, kajti naše sobe postanejo salon Natalie Barney, grška obala ali kar cel Pariz. Vsakič, ko se katera od njih zaljubi, se zaljubimo tudi me. 

Ne vem, kako lahko nekdo piše denimo o posilstvu s toliko spoštovanja do žrtve in hkrati grozovitosti samega dejanja ne prenese v jezik. Ta venomer ostaja mehek in nežen. Brutalnosti razmer, o katerih piše, ne zrcali ali posnema, do njih zavzame posmehljivo in včasih malo sarkastično držo. Na videz preprost prijem, ki je hkrati zelo učinkovit. Ne glede na to, kaj se kateri od protagonistk zgodi, nikoli niso predstavljene kot preproste žrtve. Namesto tega jasno obsodi storilca. Pa naj bo to oče, mož, nek naključen tip ali država. 

»Okrog nje se je v krogih vrtel moški, ki je delal v tovarni. Imel je grobe dlani, ki so zategovale ventile, in dah, ki je polzel zdaj po njenem vratu. Videla ga je šele takrat, ko so krogi postali zelo tesni, toda takrat je bilo že prepozno. Njena obleka je bila privzdignjena. Vpila je, a slišale so jo le njegove grobe dlani.« 

Branje nam vzbudi toliko čustev hkrati, da bi konzervativci rekli, da je to pač samo še en ženski roman. 

Še dobro, da to ni ženski roman. Vsekakor ne takšen, kot so ga razumeli  pomembni možje literarne zgodovine tistega časa. No, resnici na ljubo, takšni možje še danes v kabinetih filozofskih fakultet in komisijah te ali one literarne nagrade poslušajo Kose čivkat. Sledeč Sapfo je ženski roman toliko, kolikor to tudi ni, kajti ženska je takrat pomenilo biti žena ali hči – v Italiji je tako veleval tudi zakon. Saj po Monique Wittig lezbijka itak ni ženska, kajti kategorija ženske se vzpostavi šele v relaciji z moškim. One pa so bile ljubimke, sestre, pisateljice, slikarke. Bile so vse, kar presega borno domišljijo patriarhalnih očetov. 

Bilo bi naravnost čudovito, če bi se v enem samem romanu lahko v celoti znebile nekih modelov, ki težijo vsepovprek in še najbolj ženskam, lezbijkam. Se ti ne zdi? Ja, ampak to bi pomenilo pisati izven zgodovine. Schwartz se tega dobro zaveda, zato jim je pustila nekaj malo, čisto malo prostora. Ravno toliko, da je orisala okoliščine tistega časa. Izpostavi recimo tistega debila, ki je napisal neko knjigo z naslovom Sapfismo, tribadismo … eem … idiotismo? al’ kako že. Neko knjigo pač o nevarnosti izključno ženske družbe, ki je bila skoraj ista vsem ostalim te sorte. 

»Romani, šepetanja, nepodpisane pesmi, splošna izobrazba, skupne spalnice: takoj ko dekleta berejo v postelji, berejo v postelji skupaj. Kar morda izgleda kot sestrska ali sošolkina naklonjenost, je treba diagnosticirati kot zločesto predhodnico histeričnih paroksizmov. V njihovih krempljih postanejo močno kužne in lahko pahnejo v nered celotne družine.«

Pa dobro, a se kdaj konča s temi pradedi Primcev in Vodebov? Mislim, da ne. Saj se jih bomo kmalu znebile, a kaj ko so pisali tako zabavno neumne stvari, da se kar ne moremo nehati posmehovati! 

»Kaj je klitoris?, so želeli vedeti časopisi. Je to tresavica rok? Je to drhtenje v ustih? Je to organ, čezmerno vzdražen oziroma preveč razvit? Nekega lorda je bilo slišati, kako pravi kolegu v klubu: še nikdar nisem slišal za tega grškega poba Klitorisa, o katerem dandanes vsi govorijo!«

Res so poskusili vse, da bi preprečili postajanje Sapfo. Tudi če je to pomenilo v prazno zastavljati neumna vprašanja, ko pa so obstajale one, ki so poznale odgovore. 

Tudi ko so na vso silo želeli utišati njihove glasove, so jih kvečjemu ošibili. Zanje srečanja, četudi zasebna, niso bila zgolj način okrevanja ali zaščite. Niti niso omogočila zgolj individualne uresničitve. Če so se počasi prepoznale preko Sapfo, potem druga v drugi, so kmalu zatem prijele za čopiče ali penkala in začele beležiti svoja življenja. Kako lepo si opisala lezbični flirt! S tem so se nakopičile priče o ljubezni med ženskami in prve feministične misli. Kar naenkrat to ni bila več zgolj Sapfo, ki je živela dolgo dolgo pred njihovim časom in daleč stran. To niso bili več daktilski verzi, ki jih je bilo treba najprej prevesti, ali jasnovidna Kasandra, ki ji nihče ne verjame. To so bile priče sodobnic, ki so motrile svoje okoliščine v danem času in prostoru. Bila je Kasandra, osvobojena svojega uroka. 

Okej, okej, malo smo se idealistično zasanjale. Najprej poudarimo, da niso bile vse dobro preskrbljene – na primer Djuna je prišla v Pariz skoraj praznih žepov. Tako se je preživljala z novinarskim delom in občasnimi donacijami prijateljev. Kako je mrzila to. Tudi stopnja njihove razkritosti ni bila tako visoka. Ne smemo pozabiti, da so se družile zgolj v zasebnih prostorih premožnejših. Virginia Woolf nikakor ni želela biti lezbijka, zanjo so to bile pretirano možačaste ženske. Radclyffe Hall pa je pisala pod vplivom psihiatrične misli, ki je patologizirala homoseksualnost še dolgo po njeni smrti. Kljub vsemu temu se njihove zgodbe niso pretrgale ravno takrat, ko so se zaljubile. 

Njihovega postajanja pa niso ogrožali zgolj  posamezni pomembni možje in očetje. Ko je junija 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je to natrgalo tudi njihove vezi. Redno so prebirale družinska pisma o smrti bratov, ponoči so se zvijale ob cviljenju letal in bile so primorane zapreti svoje knjižnice. Med tem sta Romaine Brooks in Ida Rubinstein na fronti vozili rešilno vozilo. Vedele so, da se svet, kot ga poznajo, ruši. Nihče pa ni vedel, kaj sledi. 

»Me, ki smo prišle za Sapfo, bi sedaj šle naprej. 

Iz njenih fragmentov bodo nastale naše nove in moderne oblike. 

Modus, v katerem smo živele, ima prihodnost. 

Nič več ne bomo sledile v slogu, hrepeneče in optativne.

Sapfo bo zdaj postala me. 

Zgodile se bomo Sapfo. 

In Sapfo nikdar več ne bo ista.« 

In Sapfo ni bila več ista. Po vojni je vsak pogled nazaj nujno pomenil priznanje, da je v preteklosti nekaj šlo narobe. Tako so se morale spremeniti tudi one. 

»Zavrgle smo klasične slovnice, draperije iz svile in bršljana, knjige Renée Vivien. Natalie Barney smo povedale, da bo Sapfo odslej nosila naša oblačila z gumbi in ovratniki. Sapfo bo vozila naše avtomobile in pisala naše romane.« 

V prihodnost so šle skupaj. Kolektivnost pa je omogočila razširitev normativnega pogleda in aktivizem, ki je presegel njihove kroge. Vse do zadnje v roman vključene ženske so bile po svoje vpete v aktualne politične ali umetniške razprave. Nekatere med njimi, denimo Lino Poletti, je kanon zamolčal, spet druge – na primer Virginio Woolf – je vsaj deloma pripustil. Njihove usode, stkane v eno pripoved, ki z obilico ljubezni senzibilno gleda v preteklost, pa vseeno pripravijo teren za vsaj malo poveličevanja. Če smo povsem iskrene, se temu niti me nismo zares ognile. To priznamo le vam na ljubo, drage poslušalke. Če bi lahko zdaj takoj odpotovala v Pariz dvajsetih let prejšnjega stoletja in plesala na vrtu Natalie Barney, se ne bi niti najmanj upirala. 

Pogled v preteklost je vendarle več kot poklon zgodovini odpora. Schwartz ne poda neposrednega odgovora, kako naj bi se angažirale danes, lahko pa izluščimo namig. Zdaj imamo knjige, ki jih zaenkrat še ne sežigajo, imamo svoje knjižnice. Stojimo torej na stoletju, ki so ga zgradile naše predhodnice. Nič od tega ni uspelo eni posameznici, temveč skupnostim. Ideja po združevanju ni nov predlog. Je pa v svetu, ki se na vse pretege trudi rezati vezi, pahniti ljudi v bedo in jih individualizirati, prav toliko aktualen kot pred stotimi leti. Fašisti čisto nič ne počivajo, naše zastave še zmeraj gorijo, me pa smo v poplavi preprostih reprezentacij in navideznega miru malo zaspale. Če se zbudimo, lahko postanemo Lina Poletti. 

»Moderni svet je bil včasih strahoten, a Lina Poletti je živela stoletje, ne da bi ga zažgala. Naučila se je novih besed. Pomagala je potegniti stare kipe s podstavkov. Borila se je proti zakonu krvi, borila se je proti uri virilnosti, borila se je za pravice, ki jih Anna Kuliscioff ni dočakala. Vsakič ko so prišli fašisti, je Lina napisala manifest: vedno bo obstajala sveča, ki ne bo ugasnila. Povezala se je z ljudmi, za katere so ji rekli, da so grozni, divjaški, omejeni, manjvredni, zločinski in tujski. Korakali so po ulicah in peli, Insieme siamo partiti, insieme torneremo: Skupaj smo šli na pot, skupaj se bomo vrnili. Fragment še ni končan, naprej bomo šle le skupaj. Njen glas je z leti postal raskav. Spremenila je imena. Spremenila je žanre. S sijočimi očmi je opazovala, kako smo prispele v sedanji čas.« 

Slovnične napake je zgladila Zarja. Za reglerji je sedel Oli. Brali sta Špela in Schwa. 

Fotografija: ples na vrtu Natalie Barney, © Bibliothèque littéraire Jacques Doucet