"Pripravi se, da boš zajahal metaforo velikosti Velikega voza, potunkal svoje roke v vrečo sreče, priklical nevihtne oblake fantazije in krstil svoj genij. Samo s sledenjem jasnim navodilom, ki bodo tu navedena, lahko realiziraš svoje otroške sanje imet hit komad na prvem mestu britanske top 40 lestvice in se za vedno vpisat v anale pop zgodovine. Razen vrha lestvice ne ponujava nič drugega. Ne bo neskončnega bogatstva, slava bo zašla in seks bo še vedno problem. Kar je bilo nekoč tvoje za par dni, bo postalo javna dobrina. V nekaterih delih priročnika ti bova pametovala. Drugje te bova skušala nategnit. Lagala ti bova, ampak lagala bova tudi sebi. Videl boš skozi najine laži in dojel bleščečo resnico za njimi. Ujela se bova v lastne pretenzije. Če bodo kakšni deli preveč dolgcajt, prevrti naprej, lahko tudi do konca." 

*****

Slišali ste besede knjige The Manual (How to Have a Number One the Easy Way) iz leta 1988. Podpisana sta The JAMS ali The Justified Ancients of Mu Mu, poznana tudi kot The KLF ali The Kopyright Liberation Front, poznana tudi kot The Timelords, poznana tudi kot Rockman Rock in King Boy D. Oziroma: Jimmy Cauty in Bill Drummond. Zgodba se prične sredi 70. let prejšnjega stoletja v Liverpoolu, kjer je Drummond študiral slikarstvo. Kot scenograf se je znašel v deveturni eksperimentalni gledališki priredbi knjig The Illuminatus! Trilogy v režiji Kena Campbella. Iz predstave je Drummond pobral idejo tajnega reda agentov kaosa iz pradavne Lemurije, v večnem boju z Iluminati, nosilci reda in globalne nadvlade. The Justified Ancients of Mu Mu, oziroma Starodavni opravičeni Lemurijci. 

Naslednja Drummondova postaja je igranje kitare v bendu Big in Japan, ki kot mnogo drugih skupin poznih sedemdesetih vzklije iz pankovskega gibanja. Bend razpade, Drummond skupaj z basistom Davidom Balfom ustanovi neodvisno založbo Zoo Records. Male DIY založbe so poganjale po celotni Britaniji, spodbujene z uspehom plate Spiral Scratch, ki jo je skupina The Buzzcocks izdala v samozaložbi, kar je bilo prej nezamisljivo. Zoo Records podpiše pogodbi z Echo and the Bunnymen in The Teardrop Explodes. Pevec slednje, Julian Cope, postane za menedžerja Drummonda nerazrešljiv problem, ko se navleče na LSD, ki ga je v Liverpool prinesla ameriška najstnica Courtney Love. Drummonda presenti bratska založba Factory Records is Manchestra, ker v času neodvisnih singlov izda pravi album – Unknown Pleasures Joy Division – in ker skupina postane čez noč slavna po samomoru pevca Iana Curtisa. 

Ker celotna scena deluje na prostovoljnem delu in socialni podpori, Drummond in Balfe prodata založbo Warner Music Group in se zaposlita v multinacionalki. Sredi osemdesetih je Drummond človek korporacije, del A&R divizije, zadolžene za iskanje novih glasbenih talentov. Po njegovih napotkih zmeče Warner pol milijona funtov v skupino Brilliant, katere album na tržišču pogori. Drummond ima vsega poln kurac in pusti službo. V petih dneh posname country album The Man, kjer v enem od komadov opisuje, kako kot manager ubije Juliana Copea, da bi povečal prodajo. Leto kasneje, 1987, se odloči posneti hip hop album. Pokliče Jimmya Cautyja – kitarista prej omenjene skupine Brilliant. Nastaneta Justified Ancients of Mu Mu. 

*****

Moraš bit brez denarja in na socialni. Kdor ima službo ali hodi na faks, ne bo imel ne časa ne energije tega izpeljat. Biti na socialni ti da jasno sliko o tem, kako družba deluje. Naostri ti misli. Prisili te, da ne delaš napačnih korakov. Če padeš, te nihče ne bo ujel. Če si glasbenik, nehaj igrat inštrument. Še bolje, prodaj to šaro. Komplicira stvari in odvrača od glavnega cilja. Edino hujše kot biti glasbenik je biti v bendu. Pravi bendi ne pridejo do vrha lestvic. V bendih se razvijejo nesmiselni prepiri in kurčenja, ki rastejo skupaj s slavo. Bendi se končajo s histeričnimi izpadi, jokom in slabim priokusom. Če si v bendu, pejt ven. Takoj. Pomaga pa, če imaš partnerja, nekoga s komer lahko pregovarjaš ideje. Ampak več kot dva in so že frakcije in pol pejd raje v politiko. Tu ni prostora za nostalgijo štirih frendov, ki so si rekli, da bodo svet spremenil, ga poseksal al pa razfukal. To so miti.” 

*****

Priročnik našteje produkcijska sredstva, potrebna za snemanje hit skladbe – kasetar, telefon, nekaj plesnih kompilacij, par hit singlov, ki jih imaš v hiši, blokec, kemični svinčnik – ter potrebno infrastrukturo. Britanija je konec osemdesetih posejana z nekaj sto privat glasbenimi studiji, ki med sabo tekmujejo za stranke in so posledično opremljeni z najsodobnejšo opremo. Iščeš enega z zmerno ceno, okej opremo, petimi zaporednimi prostimi dnevi, dobrim glasbenim inženirjem in ambicioznim osebjem. Financiranje podviga bo omogočila Thatcherjina Britanija z bankami, ki ciljajo na posojanje kreditov mladini. Si mlad podjetnik z neodvisno založbo, ki si želi izdati singl in rabi 20.000 funtov. Rabiš ime glasbene založbe. Nič prepametnega. Nekaj solidnega, kar ne bo šlo nikomur na živce in s čimer bodo ljudje z veseljem sklepali posle. Ne rabiš vizitke. Rabiš telefon. V času, ko sta The KLF imela top hite po britanskih, evropskih in ameriških lestvicah, sta bila brez pisarne, imela sta le studio Transcentral v Cautyjevem skvotu, telefonsko linijo in omaro, v kateri so bili kostumi za televizijske nastope.

*****

“Ne poskušaj priti z napisanim komadom v studio, to zmorejo le redki geniji. Komad bo nastal med kreativnim in fluidinim delom v studiju. Zlata pravila mu bodo dala ogrodje, na katerega boš dal posamezne komponente. Prvič, rabiš plesen groove, ki bo nosil celotni komad in se mu trenutna generacija ne bo znala upret. Drugič, ne it čez 3 minute in 20 sekund. Če bo dlje, ti bodo na radiu porezal konec, s tem pa poanto. Tretjič, rabiš: uvod, kitico, refren, drugo kitico, drug refren, breakdown sekvenco, nazaj na dvojni refren in zaključek. Četrič, besedilo. Potrebuješ nekaj teksta, a ne veliko.” 

*****

Kontekst Priročnika je kontekst neodvisne britanske glasbene industrije v osemdesetih. Mnogo založb, ki so nastale v poznih sedemdesetih, je propadlo, nekaj se jih prodalo, nekaj ohranilo. Rough Trade Records je nastala iz skvota, najprej kot trgovina, nato mreža trgovin, nato založba, katere ključni produkt je bila skupina The Smiths. Uspeh The Smiths ali New Order iz Factory Records je temeljil na umetniški svobodi in predanih fenih. Razumelo se je, da imajo le velike založbe na voljo sredstva in infrastrukturo, ki lahko pripeljejo komad do vrha lestvice. Neodvisna scena je razvila svojo neodvisno mrežo s storitvami, ki so jih prej imele le velike založbe – pluggerji, piarovci, prodajniki in predvsem zanesljivo in razvejano distribucijo. Kljub učinkovitosti mreže ta ni imela hita, dokler ni prišel komad, ki je nagovoril več kot le ozko indie občinstvo: Pump Up the Volume skupine M|A|R|R|S. Naenkrat je bilo vse mogoče. DJ kultura je omogočila, da neznan tip z mešalkama, semplerjem, beat boxom in škatlo plošč lahko naredi hit. Brez hajpa. Brez naslovk v glasbenih revijah. Brez fenov, ki bi se nabrali v mesecih turnej. 

*****

“Če že misliš, da je to recept za neko grozljivo pokveko, naj te pomiriva, da je vsa glasba samo neka verzija tega, kar se je že zgodilo. Vsak hit na vrhu lestvice je sestavljen iz drugih pesmi. Ni še nenajdenega akorda. Ni deviških not ali skritih ritmov. Brezveze se je podati na lov za originalnostjo in na vajah v neskončnost brenkati kitaro, dokler slučajno ne naletiš na nekaj, kar je že preizkušeno. Celotna zgodovina bluza temelji na strukturi enega akorda. Rabiš se povezat s svojim notranjim frankenštajnom. Instinkti srake morajo priti na plano. Midva sva vzela tri znane komade in jih copy-pastala skupaj, ne da bi odigrala eno samo noto. Pa vendar končni izdelek vsebuje toliko naju, kot če bi tri mesece v neki kleti bogu iza nogu ustvarjala mojstrovino. Ljudi, ki so kupil plato, je pol kurca brigalo za notranji svet Rockman Rocka in King Boy D-ja, a so vedeli, da so dobili izdelek vrhunske izvirnosti.”

*****

Cauty in Drummond sta se načina dela s semplerji in snemalno opremo naučila od producentskega tria Stock, Aitken in Waterman ob snemanju neslavne plošče skupine Brilliant. Z denarjem, ki ga je Warner vrgel v Brillant, so si producenti vzpostavili studio in štancali hite, v katerih so na plesne ritme ameriške glasbe nalepili lepe obraze, recimo Kylie Minogue, Jasona Donovana in Ricka Astleyja. 

*****

“Gruv je seksualna podstat komada: ritem, basi, bobni, vsi zvoki, ki se jih ne da prepevat ali žvižgat. Gruv najdeš, če greš v najbolj kul diskač v bližini, ki rola uvoženo ameriško črnsko glasbo – ta je bila vedno najbolj zanesljiv vir gruva, a ker ni sledila zlatim pravilom, je le redko prišla v top 10. Iščeš neznan komad, ki razpleše obiskovalce. Če ni primernega diskača v bližini, vzemi glasbene kompilacije. Dej zvočnike do fula in se izgubi v gruvu. Pusti možgane na knjižni polici, kamor spadajo. Šlataj se, če je že treba. Ampak vztrajaj. Dokler ni edini odgovor, ki ga lahko daš na »Can you feel it?«, »Jaaaa!« Ko to piševa, poteka Summer of Love 1988, zato priporočava obisk acid house dogodka. Ne ga preveč pit, pusti, da se ti zmeša na plesišču in mešaj z rokami po zraku, dokler ne feelaš. Ne smeva reklamirat drog, ampak obstaja specifičen drag narkotik, ki naredi vse to, o čemer piševa, dosti bolj razumljivo. »Can you feel it?« Valjda, da ja.”

“Refren je ključen, ker ga nosijo ljudje v glavah tam, kjer ni radia, ni teveja in so daleč od plesišča. Besedilo refrena se ne sme ukvarjati z ničimer razen z najbolj osnovnimi človeškimi čustvi. Nobena plata se ne proda v ogromnih količinah, ker bi bili verzi intelektualno presunljivi ali ker bi tematika nudila razodetje. Lahko so besede dobesedno krneki, pa imajo vendar čustveno gravitacijo. Recimo »I should be so lucky lucky, lucky, lucky, I should be so lucky in love«. Čisti nonsense, za poslušalke pa so te besede imele več smisla kot zbrana dela Morrisseyja. Ne poskušaj napisati refrena o temah obupa, ljubosumja, jeze ali drugih negativnih čustev. Ta zahtevajo vokalista z osebno globino – recimo country pevca ali Johnnya Rottena. Drži se lahkotnih tem, recimo žuranja, a nič preveč seksualnega, to spet zahteva dobrega vokalista.”

*****

Priročnikov recept je kombinirati odpeti refren z inštrumentalnimi kiticami. Pevec ni potreben, oziroma lahko spremljevalne vokaliste najame studio. Če si misliš, da znaš peti, je to problem, saj po Priročniku fokus pevca na lasten nastop ne ustreza široki perspektivi avtorja med snemanjem. Najameš še programerja. Prvi dan snemanja, v ponedeljek, njemu in inženirju ob čaju razložiš, da je plan naredit hit komad. Da bi posemplal te in te plošče. Da bi imel refren, ki ga zapoješ. Da naj iz tvoje skice za sedeminčni singl onadva raztegneta komad na šest minut za dvanajstinčni singl. 

*****

“Drugi dan bodo privreli na plano vsi dvomi in na to ne moreš vplivat. Kar je bilo včeraj narejeno, bo slišat kot sranje. Ni tvoja paranoja, ki ti pravi, da je sranje. Je sranje. Tukaj se, poslušalec, začneš spraševat o najinem nakladanju – rekla sta nam, naj najamemo studio, sedimo na riti in pustimo inženirju in programerju delat svoje. Če bi bilo res tako izi, bi vsi štancali hite. To je en jeben nateg. Težko podava jasne protiagrumente, razen da se bo nekje med torkom zvečer in sredo popoldne nekaj zgodilo. Komad se bo začel sestavljat. V sredo zvečer boš vedel, da si na konju. Tudi če bi bila s tabo v studiu, ti ne bi mogla več povedat. Drž se svoje fantazije. Valjaj se po tleh in se deri, če je treba, ker je itak prepozno, da si premisliš. Ideje, za katere nisi vedel, da jih imaš, bodo vrele ven iz tebe, samo pusti jim. Ne daj, da te odnese, ne si mislit, da boš s svojo plato spremenil pop glasbo. Pristavi še en vrč čaja za ekipo. Opazuj, kako poskusi iz obupa obrodijo sadove. Vsaka sekunda komada mora zagrabit tvojo pozornost in je ne spustit. Išči najbolj keči fore, ta najnižje skupne imenovalce, stvari, za katere ne moreš verjet, da jih dejansko uporabljaš. Vzemi jih, obrni okrog in bodi presunjen, ko jih slišiš. Nekdo reče »To bo faking Godzila!« Mogoče si bil to ti, kdorkoli je bil, veš, da je res. En teden nazaj ni bilo ničesar – ti, socialna podpora in najemnina, ki jo dolguješ. Zdaj pa tole.” 

*****

Naslednji teden: London. Iščeš računovodjo in pravnika, ki se spozna na glasbeno industrijo, da te včlani, v kar se je treba včlanit. Iščeš neodvisnega distributerja, ki lahko prevzame tudi tisk plošč. V času pisanja Priročnika so to bili Pinnacle, Sparta in Cartel. Cartel je bila skupina neodvisnih založb, med drugim Rough Trade Records, ki so bile druga drugi dolžne distribuirati plošče – tudi The KLF sta sodelovala z njimi. Distributer naj priporoči grafične oblikovalce za ovitke. Naslednji člen verige je plugger – oseba, ki teži radiem, naj vrtijo tvoj komad. Nato piarovec, ki komunicira z mediji. Za enkratni singl, ki ne temelji na dolgoročni karieri, bodo dovolj fotografije za tabloide in najstniške revije. Teden kasneje snemaš miks. Dvanajstinčni miks za na plesišče s poudarjenim gruvom in basi. Sedeminčni miks za radio, ki se mora prisesat na poslušalčeva ušesa in dobro zvenet na malih zvočnikih. 

Zadnja člena v verigi sta klubska promocija in prodajniki. Promotorji pošiljajo plošče v diskače zastonj, ti pa jim poročajo o odzivu na plesišču. Štiri tedne pred izidom dobijo izbrani klubi komad brez nalepke – white label – dva tedna pred izidom pa še ostali klubi in specializirane trgovine s plesno glasbo. Tako se lahko na dan izida plošča od nikoder znajde v top 40. 

Da bi razumeli prodajnike, je potrebno razumeti britanski sistem kalkulacije top lestvic. Po državi je bilo razpršenih 600 trgovin z malimi računalniki, ki so prodajo singla zabeležili v nacionalno bazo podatkov. Vsako nedeljo se iz naključno nabranih 200 trgovin izračuna lestvica. Na teh 600 trgovin ciljajo vse založbe. Zato imajo posebne izdaje, remikse in ostalo šaro, ki visi s stropa in bolšči z nagnetenih polic. Prodajniki v skupinah po ducat ali več obiščejo vsako od teh trgovin na listi enkrat na teden, kupujejo vidna mesta na policah, razdelijo dobrote, delajo kupčije in pustijo par zastonjskih plošč na pultu. To je pehota, ki vsak teden čaka na rezultate – vmesne rezultate v četrtek, napovedi v petek ter javni rezultat kontrolke v nedeljo. Brez njih ne prodaš nič. Lahko potisnejo komad z 41. mesta v petkovih napovedih do 39. mesta znotraj lestvice v nedeljo.  

*****

“Ko boš videl ovitek svoje plate, boš skoraj fasal žičnega, ker boš ugotovil, da je čisto sranje. »Noben ne bo kupu plate, k tko zgleda,« se boš slišal jokat. »Sam smejal se bodo in pustil na polici,« boš hlipal. In: »Zakva rab svet še eno plato?« Ne veva. »Miks je za en drek, rabim remiks, pa vse plate zakurt, pa še enkrat zapečt.« Tvoj plugger zahteva od tebe video. Hočeš nazaj v maternico. Tri. Dva. Ena. O, fak. Nič. Pondelk zjutri. Ura pol enajst, ti pa še v postli. Prižgeš radio, skoraj padeš dol, igrajo tvoj komad! »Omojbogomojbogzakajzakaj,« se ti dere glas glavi. En trenutek se pesem sliši kot čisto sranje, drugi trenutek briljantno. Treseš se. Telefon zvoni. Skriješ se pod kovter. Telefon neha zvonit. Kaj prav una pizda od špikerja? Všeč mu je komad! Pravi, da ga bo še kdaj zarolal. Spet telefon. Tvoj plugger sprašuje, če si slišal, njemu se je zdelo d best. Pravi, da so že povpraševanja za oddaje in da je plata zdaj na C listi.” 

*****

Kažejo se znaki, da bo tvoj komad Godzilla. Kliče plugger, pravi: »Rabimo video, sicer ne morem spravit komada višje od 28. mesta.« Seveda nimaš denarja. Pokličeš distributerje, da rabiš 20.000 funtov, dali ti bodo, ker želijo da se komad povzpne više. Pokliči bančnega svetovalca. Dvigni 200 funtov, jih daj v žep, za boljše počutje. Pokliči računovodjo, naj plača račune.

Ukvarjaš se s stvarmi, s katerimi se nočeš ukvarjat. Najameš nekoga, da posname video. Kakšen nastop boš imel na Top of the Pops? Kakšne fotke boš dal za Smash Hits? Bolj ko boš skušal bit pameten, bolj boš šel vsem na jetra. The Timelords sta skušala Cautyjev* Ford Galaxy predstaviti kot frontmana, ki naj bi kot Ford Timelord poziral na fotkah in dajal intervjuje. Novinarjem in tabloidom je šlo na kurac. Imela sta idejo, da bi na televiziji nastopala z Daleki. Da bi avto dvignili na dva stebra Stonehengea brez horizontalnega kamna. Da bi ga napol zakopala v hrib, da bi izgledal, kot da je padel iz vesolja.   

*****

“Kaj ima to z najinimi kao natančnimi navodili, kako spravit komad čisto na vrh lestvice? Vse. Za zadnji skok moraš obvladat umetnost bit v popolni kontroli, ko je vse izven kontrole. Držat vajeti bolj tesno kot kadarkoli in pustit vozu, da skoči čez rob prepada. Brezno kliče. Hodi po robu. Gradi gradove na mivki. Naj ti živi pesek šepeta laži. Pojdi po daljši poti z razgledom. Bodi točen. Uporabi dva bobnarja, če je treba. Izpolni obrazce. Sekunde. Minute. Dnevi. Sreditedenske napovedi. Padi. Obrni se. Skoči. Podpiši čeke. Podpiši pogodbe s »Hits« in »Now«. Spi ponoči. Najviše uvrščen nov komad na lestvici. Fast forward. Top of the Pops. Še enkrat preberi to knjigo, če je treba. Ni treba, saj že vse veš. Hitreje. Hitreje. Hitreje. Daj vse. Samo daj vse. To je prelep konec. Nedelja zvečer. Pet do sedmih. Zdaj si na vrhu lestvice. Number One. To je za vedno. To je popolnoma izven tvoje kontrole. Tvoje telo izgleda enako, a vse v njem je milijon kilometrov narazen. In zdaj? Kaj si se naučil? Če imaš lahko Number One hit, je vse možno.” 

*****

Priročnik je komentar na britansko glasbeno industrijo svojega časa. Je postmodernistični pogled na ustvarjanje glasbe. Je bolj fantazma kot realnost. Doctorin’ the Tardis ni bil načrtovan kot  hit, ampak kot plesni štiklc. The KLF sta nato poskušala slediti lastnim navodilom, a komad v stilu Pet Shop Boysov Kylie Said to Jason je neslavno propadel. S Stadium house trilogijo sta se vrnila k plesni šabloni. Tokrat sta posemplala svoje trance instrumentale, najela reperje in spremljevalne vokaliste in osvojila lestvice. Recept, ki ga je eurodance repetiral do onemoglosti. Z albumom Chill Out sta izumila žanr chill out. Nato jima je dokurčilo. Na Brit Awards sta 3 a.m. Eternal izvedla s crust pank skupino Extreme Noise Teror in z brzostrelko iztrelila prazne metke v občinstvo. Na zabavo po nastopu sta vrgla mrtvo ovco z napisom »umrla sem za vas, dober tek«. Razpustila sta bend. Izbrisala svoj katalog. Zažgala milijon funtov. Ker se jima je to zdel dober odgovor na večno otroško vprašanje – kaj bi naredil, če bi imel milijon funtov? 

“P.S.: Vso srečo.”

-----------------------------

Naslovna slika / cover image - fair use, source WIkipedia

Dodatni kurz:

The Timelords: Doctorin' The Tardis. Hit, ki je bil povod za nastanek Priročnika. 

The KLF intervju iz 1989 

Odlomka iz BBCjeve serije treh dokumentarcev o Britanski neodvisni glasbeni sceni od poznih 70ih do sredine 90ih let 20. stoletja: Music for Misfits: The Story of Indie.

Nastop The KLF na The BRIT Awards s skupino Extreme Noise Terror leta 1992.

The KLF: Stadium house trilogy - 3 a.m. Eternal, Last Train to Transcentral, What Time is Love?