TELESA BREZ DUŠ

TELESA BREZ DUŠ

Oddaja
2. 12. 2012 - 20.00

TELESA BREZ DUŠ

 

Pozdravljeni v šesti ediciji oddaje Objekt meseca, oddaje, ki si enkrat mesečno iz novega gledišča ogleduje in preizprašuje posamezen objekt. Sledeč prejšnjim oddajam bomo tudi tokrat prekršili njeno poslanstvo – poglobljeno obravnavati en sam objekt. Zvesti bomo ostali vsaj eni temi, truplu. V naslednje pol ure bomo poskušali opredeliti pojem in pomen trupla v sodobni družbi in umetnosti. Vabljeni torej na sprehod skozi umetnostne galerije, kjer so bili razstavljeni človeški posmrtni ostanki. Iz množice umetnin smo izbrali nekaj umetniških del, ki so bile nekoč človek, bile so subjekt, ki je postal objekt, objekt meseca.

 

Fizično ločevanje živih in mrtvih je ena najstarejših družbenih manifestacij. Kljub temu so ljudje v mnogih kulturah trupla pokojnikov ohranjali skozi vso človeško zgodovino. V imenu znanosti so jih raziskovali prvi anatomisti in znanstveniki, bila so del umetnosti, primerno preparirana tudi del bivalnega okolja. Toda s kakšnim namenom jih ohranjamo in razstavljamo danes? Gre pri konserviranju trupel še vedno le za staro vprašanje bitke s časom in smrtjo? Kako daleč gredo umetniki, ko iz mrtve materije izdelujejo galerijske eksponate? Na kakšen način lahko človeška materija sploh vstopi v galerijo? Kot nekaj grotesknega, nagnusnega, nekaj, kar šokira, ali pa tudi kot nekaj lepega in čutnega?

 

Človek se je v strahu pred popolnim izginotjem pogosto trudil premagati čas tako, da je skušal ohraniti človeško telo tudi po smrti. To je ponavadi delal iz verskih prepričanj, da bi imela duša pokojnika po smrti kje bivati. Ostanki mrtvih so tako skoraj vedno sodili v "mesta mrtvih", najsi gre za grobnice, pokopališča, previse ali votline. Z izjemo relikvij ter renesančnih zbirk kuriozitet in študijskih sob v moderni dobi posmrtnih ostankov praviloma niso shranjevali v muzejem podobnih ustanovah, prav tako niso bili vidni širši javnosti. Posebnost so bila le "anatomska gledališča", kjer so opravljali javno seciranje trupel.

Truplo se je v umetnosti pojavilo že zelo zgodaj, v zavesti ljudi pa se je dodobra udomačilo šele z nastopom krščanstva. Ljudje so stoletja zrli v podobo krvavečega moža na križu in ta je postal močan simbol smrti in vstajenja. Ni zanemarljiv podatek, da so umetniki, ki razstavljajo trupla, povečini kristjani ali pa so bili vsaj deležni krščanske vzgoje. Tako je kitajski umetnik in performer Zhu Yu prepričan, da okrvavljena telesa v njegovih delih zaradi ran spominjajo na Kristusa.

 

V evropski družbi, ki je prežeta z vrsto dualizmov, so bile vedno prisotne težnje po ločevanju življenja in smrti. Ločitev obeh je postala osrednje vodilo zahodne kulture, pri čemer dobimo občutek, kot da bi šlo za dve fazi obstoja, ki sta vsaka zase povsem avtonomni. Tudi sodobna družba smrt načeloma še vedno povezuje z odsotnostjo, izginotjem in oddaljenostjo. Ne tolerira podob starosti in bolezni, torej podob, ki nakazujejo bližajočo se smrt. Videti mrtvo telo je bilo nekoč veliko bolj vsakdanje, pravzaprav nič nenavadnega. Danes sicer izvemo za sleherno smrt, mediji nam s svojo politiko ustrahovanja poročajo o preminulih zvezdnikih, žrtvah naravnih katastrof, umrlih v prometnih in letalskih nesrečah, redkokdaj pa se dejansko srečamo s trupli.

 

Truplo v umetnosti je torej le vrh ledene gore vsakodnevnega "srečevanja" s trupli. Ne smemo pozabiti na literaturo niti na filme. Minulo stoletje so namreč preplavili filmi, kjer trupla ne le hodijo naokrog, temveč tudi morijo in ogrožajo ljudi. Da bi bili umorjeni, ni treba v spalni srajci tekati po oddaljenih gotskih gradovih, saj so zombiji že v domačih ulicah in celo v vašem lastnem domu. Najnevarnejši so filmski psihopati z ročnimi spretnostmi, ki si iz ljudi izdelujejo obrazne maske, šivajo rokavice in obleke. Zgledujejo se po samooklicanem obrtniku izdelkov iz človeških teles, Edu Geinu. Ta ameriški plenilec grobov je nedavno pokopana trupla pridobival na pokopališčih v bližini domačega kraja. S človeškimi posmrtnimi ostanki si je opremil malodane vso stanovanje, nekaj predmetov pa se je izmuznilo policijski zaplembi in v dražbenih hišah doseglo vrtoglave cene.

Po tovrstni usnjarski obrti slovi tudi Američan Andrew Krasnow, ki je danes eden najbolj znanih umetnikov, ustvarjalcev umetnin iz človeške kože. Krasnow uporablja kože ljudi, ki so svoja telesa podarili znanosti; iz njih dela bizarne različice vsakdanjih predmetov, denimo zastave, škornje, hamburgerje, zemljevide in bankovce. Uporablja izključno kožo belcev, ker so ti krivi za večino trpljenja v Severni in Južni Ameriki, da doseže dvobarvnost, pa uporablja podobne metode kot pri barvanju usnja. Umetnik je prve umetnine ustvaril že v osemdesetih letih minulega stoletja, vendar jih takrat zaradi političnih sporočil ni mogel razstaviti. Največ prahu je dvignila svetilka s senčnikom iz kože, replika svetilk, ki so jih izdelovali čuvaji v koncentracijskem taborišču Buchenwald.

Kljub temu da je naravni odziv človeka na razstavljeno truplo odpor, gnus, se ponavadi zgražamo predvsem ob sodobnih umetniških delih iz človeških ostankov; da je razstavljanje trupel nemoralno, meni ob egipčanskih mumijah zelo malo ljudi. Čeprav je posmrtna materija v sodobni umetnosti največkrat razstavljena z dovoljenjem pokojnika ali celo po njegovi želji, po drugi strani nimamo nobene pravice, da odpiramo, razgaljamo in razstavljamo trupla zdavnaj preminulih.

 

Pri obravnavi trupla sta za umetnike poglavitna predvsem dva vidika: odrabljena materija, smet, odpadek na eni, in mistifikacija na drugi strani. Z mistificiranjem telesa to, ko postane brezdušno, ni le prazna posoda, ampak na neki način postane uravnotežena polovica duše. Umetniki, ki se trudijo narediti telo večno, so po naravi narcisi in menijo, da je truplo prelepo, da bi ga zavrgli. Nemalokrat tudi menijo, da so s konserviranjem telesa premagali smrt.

 

O konserviranju podobno razmišlja Boris Groys, ko govori o modernem pojmovanju umetnosti. Ta je po njegovem proizvod splošne sekularizacije, ki nekdanji cilj, da bi dosegli nesmrtnost duše, nadomesti s poskusom ohranjanja telesa. Sakralni predmet je imel nekoč točno določeno vlogo v liturgiji – ko so ga nadomestili, je njegovo vlogo prevzel drug, nov  predmet, ki je opravljal isto funkcijo, in "duša" predmeta je tako živela naprej. Položaj se je spremenil, ko je razpadel tradicionalni, sakralni sklop funkcij, ki je nekoč "dušam" predmetov zagotavljal nadaljnji obstoj. Skratka: ko ladjo dvigneš z morja in jo postaviš v muzej, ladja ni več ladja, ampak muzealija. Podobno je s trupli, ki – ko so enkrat postavljena v galerijo – prenehajo biti ljudje s svojimi zgodbami in lastno zgodovino. Muzej je sakralnemu predmetu nadomestil cerkev, galerija pa sintetično podaljšuje "življenje" telesa.

 

Denis Diderot je bil prepričan, da telo ve samo o sebi več, kot ve o njem duh. Zato telo samo po sebi ob gnili materiji občuti gnus in jo zavrača, "sprevržen" duh pa jo nato umešča nazaj med žive. V gnusu se tako stikajo telesni, filozofski, moralni in estetski problemi. S postavljanjem trupel v galerije pozabljamo na moralni vidik in razmišljamo zgolj o estetskem. Vprašljiv pa je tudi ta. Truplo je odrabljena materija, ki se začenja razkrajati, kot tako pa je nasprotje živega in lepega, zato že v izhodišču obvelja za grdo. Truplo načeloma ne more in ne sme biti lepo.

 

Trditvi, da truplo ne more biti lepo, oporeka film Taksidermija Györgyja Palfija. Film pripoveduje zgodbo nagačevalca živali, ki je živel na robu družbe in bil zaradi svojega neprivlačnega videza preziran. Da so grški ideali še kako živi, je dokazal na koncu, ko se je odločil nagačiti samega sebe. Iz svojega zanikrnega telesa je tako napravil kip klasične lepote, ki ga v zadnjem prizoru v galeriji občudujejo navdušeni umetnostni kritiki. Človeško telo je v tem primeru postalo lepo in vredno lastnega obstoja šele takrat, ko je postalo neuporabno.

Da je telo krhko in neuporabno ter zato z vidika družbe in biološke funkcionalnosti "preseženo", je prepričan tudi umetnik Stelarc. O krhkosti mrtve materije na nemoralizirajoč način govorita kitajska umetnika Sún Yuán in Péng Yú, ki za svoje instalacije uporabljata trupla ljudi, predvsem dojenčkov. V instalaciji Med sta na veliko posteljo iz ledu postavila izrezan obraz starejšega moškega, na katerem počiva truplo dojenčka v položaju zarodka. Kljub morbidnosti instalacija deluje čustveno ter pomirjujoče in ne vzbuja gnusa, ki ga porajajo trupla v sorodnih postavitvah. S svojimi deli se umetnika ne trudita vedno šokirati, ampak predstaviti telesno lepoto, ki se ne konča s smrtjo.

Med najbolj ekstremne performanse zagotovo sodi zaužitje trupla. V tem kontekstu je najodmevnejši performans Zhu Yuja, kitajskega umetnika, ki je šokiral svet, ko je v dokumentarcu za britansko galerijo leta 2003 zaužil truplo dojenčka. Med performansom je bruhal, vendar je z njim nadaljeval, saj je želel potrditi svoje prepričanje, da bomo šele potem, ko bomo premagali strah pred smrtjo, zreli za nov korak v razvoju družbe. Umetnik meni, da njegovi performansi odražajo človeško naravo, naravo Boga, strah pred smrtjo in hrepenenje po nesmrtnosti.

Spoznali smo, da lahko trupla v svet umetnosti vstopajo na več načinov. Posredno s fotografijo, neposredno pa kot konservirana materija, ohranjena s plastinacijo, sušenjem ali silikonskimi premazi, tudi z umetniškim performansom. Ta zajema vsa področja in izkustva, ki se dotikajo človeškega telesa. Zato je fascinacija z ultimativno mejo – smrtjo – samoumevna in pogosto prisotna. John Duncan je leta 1980 v Mehiki domnevno izvedel performans Zmenek na slepo, kjer je seksualno občeval s truplom dekleta. Končal ga je z lastno vazektomijo v Los Angelesu. Najspornejše pri performansu je, da ni nikoli pojasnil, kje se je dokopal do trupla. Po njegovih besedah naj bi ga kupil v Mehiki.

 

Odločitvi za tovrstno umetniško prakso botrujejo hujše travme, ki so jih umetniki doživeli že v otroštvu. Srečali so se s smrtjo bližnjega ali sami izkusili bližnje srečanje s smrtjo. »Fotografu trupel« Joel-Petru Witkinu je na primer, ko je imel šest let, med igro k nogam priletela odsekana otroška glava. Drugi so bili žrtve spolnih zlorab, bili v zaporu ali so bili deležni represivne krščanske vzgoje. Posiljevalec trupla John Duncan je bil kot otrok žrtev spolne zlorabe in ker se je bal, da bi nekoč tudi sam postal posiljevalec, se je po njegovih besedah odločil »potisniti zadnje plodno seme v telo mrtvega dekleta«. S tem je izničil možnost, da bi kadarkoli postal oče.

 

Velikokrat gre za psihološko razrvane in čustveno nestabilne ljudi, ki so tako dolgo živeli s smrtjo, da jim je postala domača. Zato se jim uporaba trupla v umetnosti ne zdi moralno niti malo sporna. Še več, pogosto je to edini način, da izrazijo višje ideje, nemalokrat pa svojo umetnost dojemajo tudi kot samoterapijo ob soočanju z grozo iz osebne zgodovine.

 

Transmutacija groze je pojav, ki je v umetnosti in kulturi vzniknil v osemdesetih letih minulega stoletja. Ta groza je bila dober nastavek za umetnost devetdesetih, ki so obsesivno prikazovala človeško telo v spopadu z dematerializacijo. Obsesija je prisotna tudi v novem tisočletju, čeprav se je kanon lepote človeškega telesa, ki izhaja iz Kristusovega telesa ali, če hočemo, iz grških idealov, delno umaknil artificielnemu telesu. Truplom so se tako pridružila sprevržena, mutirana telesa, kar je pripeljalo do povsem novega dojemanja telesa, vzniknila so različna gibanja "Post".

 

Kulturni in ekonomski pesimizem prekinja eden vodilnih ruskih umetnikov, Andrei Molódkin. Ta namreč zatrjuje, da je iznašel metodo, s katero človeško telo spremeni v olje, ki se lahko uporablja za pogon motornih vozil, strjenega pa je mogoče oblikovati v obstojne kipe. Ideja se je porodila, ko je doumel, da olje izvira iz organske materije. Molódkin že zbira prostovoljce in zagotavlja, da stapljanje trupel v olje morda pomeni konec energetske krize. Ustvaril je vrsto prosojnih kipov, po katerih črpalke potiskajo kri in olje. Človeška materija je na ta način vstopila v kipe klasične lepote in postala del ideala, ki ga ni bila sposobna doseči za časa življenja.

Molódkin je prepričan, da bi ljudje želeli, da njihovo truplo služi za pogon avtomobila, za javno razsvetljavo ali za spominsko plastiko, če bi jim bila dana možnost izbire. Kaj darovalce teles sploh napelje k darovanju? Narcizem, želja, da bi bili "prisotni" tudi po svoji smrti? Vsekakor jih je pridobiti veliko lažje, kot se zdi na prvi pogled. Če bi po smrti hoteli postati plastinat Sveta teles, izpolnite zgolj preprost obrazec na uradni spletni strani in kmalu vas bodo potapljali v aceton in umetne mase.

 

Ne nazadnje bi se bilo verjetno tudi potrebno vprašati, kaj se bo s tovrstnimi umetninami zgodilo v prihodnosti. Vsa umetnost pač ni večna, niti vredna, da bi jo deponirali. Se bodo konservirani posmrtni ostanki čez nekaj let naposled le napotili proti pokopališču oziroma krematoriju? Komu razstavljena trupla sploh pripadajo? Galeristom ali obiskovalcem – živim gospodarjem nad mrtvimi –, ki si v galeriji ogledujejo trupla, ki nimajo več nobene besede.

 

Zakaj je človeško materijo, ne meneč se za moralne predsodke, tako težko doumeti kot povsem običajem kiparski material? Na truplih se namreč bijejo velike ideološke bitke, ki gradijo našo družbo, družbo živih. Trupla nam po mnenju umetnikov na videz pomagajo dosegati našo nepotešljivo željo po večnem življenju, če ne drugo, se nam z odsotnostjo vsakršne transcendence pomagajo vsaj soočati z lastno minljivostjo.

 

Svoboda umetniškega ustvarjanja in luknje v zakonodaji umetnikom dopuščajo, da razstavljajo kar koli in se ne ozirajo ne na moralna ne na etična vprašanja. Umetnik Gregor Schneider je nedavno iskal prostovoljca, ki bi bil v galeriji pripravljen umreti. Kako dolgo bodo galerije še varne pred takšnim ekstremizmom? Pa vendar vsi umetniki ne uporabljajo trupel, da bi z njimi šokirali, prav nasprotno, nekateri hočejo s truplom prikazati vsakdanjost in celo lepoto smrti.

 

Smrt in truplo, ki sta bila nekoč del vsakdana, sta se v neki določeni točki zgodovine oddaljila od življenja. Ker nas je družba predolgo ščitila pred "smrtjo", je ta postala tabu. Da bi nas obranili razmišljanja o smrti, so nas nekoč zaprli v inkubator, ko pa je napočil čas, da jo znova sprejmemo kot del nas, pa nas je ujela nepripravljene. Preplavila so nas poročila, ki nas z ustrahovanjem prepričujejo, da se je moramo bati, posneli so filme, ki odražajo naše najgloblje strahove, zdaj pa je prisotna še v galerijah. Najsi gre za takšne ali drugačne vzgibe, umetnine iz mrtve človeške materije predstavljajo po eni strani nekaj najbolj vsakdanjega, po drugi strani pa so največji tabu v umetnosti in družbi.

 

Toliko za nocoj v oddaji Objekt meseca. Tokrat ne bomo končali s »Prah si, v prah se povrneš«, kajti prah smo bili, prah pa ne bomo, ko bodo naši kadavri nekoč navduševali obiskovalce galerij ali poganjali kak avtomobil. Z vami smo se med trupli sprehajali Miha Kelemina, za tehnično izvedbo je poskrbel Rok, brala sta Valentina in Maco.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Clovek je zmozen narediti dobre in slabe stvari. V obeh primerih se kaze njegova zmoznost ustvarjanja na podlagi svobodne odlocitve. Zmoznost ni pa zadostni temelj, da se tudi stvar naredi.
Umetnik Zhu Yu, ki je skuhal in poledel truplo dojencka, vsaj upam da je ustvarjal po nacelu: Delaj drugim, kar zelis, da drugi delajo tebi.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness