Ugani, kdo je danes skuhal kosilo
Kako si predstavljamo moške, ki kuhajo? Prizor bi lahko vključeval par osebkov v srednjih letih, opremljenih s pločevinkami piva in letom primerno plešo, ki pretežno prisotni bdijo nad žarom, na katerem se cmarijo čevapčiči in morda kak klavrn kos sira ali zelenjave. Je pri mladih predstava kaj drugačna? Seveda je vsak od njih že videl kak posnetek Gordona Ramsaya, ki vzhičeno kriči na svoje podrejene glede zažganega lososa ali tej podobne tragedije. Jih je morda njegova brbotajoča strast do kuhanja navdihnila, da kdaj tudi sami zažgejo kak kos lososa?
Statistično gledano večino obrokov na zemlji skuhajo ženske. Po drugi strani pa je večina profesionalnih kuharjev moških, ki se že od prejšnjega stoletja pojavljajo v kuharskih resničnostnih šovih in knjigah, trenutno pa najpogosteje v internetnih receptih. Lahko bi rekli, da se je kuhanje tekom zadnjih desetletij vzpostavilo kot še ena od dejavnosti, ki je v očeh večine postala glamurozna šele, ko so se je lotili moški. Takrat se je kuhanju iz nevidne reproduktivne dejavnosti v konservativnem pogledu na svet začelo pripisovati kulturno komponento. Pa je sodobni moški drugačen? So se gospodinjske vloge dejansko spremenile v kontekstu mladih heteroseksualnih parov? Trditi, da bomo danes prišli do dna tema vprašanjema, je pretenciozno. Lahko pa se odpravimo v kuhinje nekaj mladih moških in pokukamo, kaj se skriva v pečicah in za obešalnikom za litoželezne ponve. V nocojšnjem Objektu meseca smo se v duhu raziskovalnega novinarstva povabili na kosilo k petim mladim moškim, ki radi kuhajo, da bi bolje razumeli obsesije z japonskimi noži in tehnikami sekljanja čebule ter končno prišli do dna vprašanju, ali je Jamie Oliver zares beden kuhar.
Vsi sogovorniki so s kuhanjem začeli zaradi bližnjih. Za to so krive dobre ali slabe izkušnje z gastronomijo. Pri vseh pa je vlogo none ali mame kot posrednice receptov v nekem obdobju zamenjal eden od uveljavljenih zvezdniških kuharjev, čigar kuharske sposobnosti vsaj na papirju presežejo tiste, ki jih premore domača kuharica. Bržkone je vsak že naletel na goro receptov, razkropljeno po vseh mogočih socialnih omrežjih, ki izgledajo nadvse mikavno, skoraj kot v restavracijah. Po besedah sogovornikov je to točka, na kateri so od špagetov z Barillinim pestom prešli na izdelavo svežih testenin in gojenja lastne bazilike.
Nekateri jedo, da živijo, drugi živijo, da jedo, a dobrih jedi se redkokdo brani. Je pa dobra hrana za vsakega popolnoma drugačen pojem, ki zahteva povsem drug pristop h kuhanju. Tako kot vse kulturne dejavnosti ima tudi kuhanje svoje leglo puristov, ki prisegajo na en pravilen način priprave specifičnih jedi. Kot bi rekli puristi: če vaša bolonjska omaka ne vsebuje kombinacije korenja, zelene in čebule, po domače soffritto, potem imate dve možnosti: ali se pokesate svojega greha in jih dodate, ali pa svojemu heretičnemu zvarku ne pravite bolonjska omaka. Človek mora za določeno jed namreč uporabljati njej primerne kuhinjske pripomočke in paziti, da v receptu slučajno ne uporabi tradicionalni podobne sestavine, ki jo že ima v hladilniku.
Purističen pristop h kuhanju se zdi vse prej kot vzdržen za vsakdanjo kuho, nemogoče je dnevno tekati po vseh možnih trgovinah za specifične sestavine, ki jih tovrstna priprava hrane veli. Ko pridemo iz službe in delujeta le še zadnji možganski celici, morajo biti obroki praktični. Po Levi-Straussu o hrani lahko razmišljamo na dva načina: bodisi kot biološko zadevo, ki nam praktično omogoča živeti, bodisi kot intelektualno in kulturno. Purizem bi zlahka umestili v drugo kategorijo, počeno hrenovko v suhi stari žemlji pa v prvo. Če bi se mladi moški zgledovali po purističnih kuharjih, bi njihov pristop do obrti lahko hitro postal nepraktičen v vsakodnevnem življenju. A realnost je še kompleksnejša. Mladi moški so namreč tudi leni in posledično inovativni. Če smo določen tip kuharja okronali za purista, potem bi najbolj inovativnega morda lahko imenovali lenuh.
Lenuh je najbolj delaven tip kuharja. Kuhati mora vsak dan, ker bi v nasprotnem primeru nehal obstajati, saj nima na voljo mame ali punce, da bi mu dnevno pripravljala obroke. Revež. Še vedno pa spada med mlade moške, ki radi kuhajo, zato ta vrsta kuharja za razliko od povprečnega moškega aktivnosti za štedilnikom ne dojema kot nezaželeno gospodinjsko opravilo. Človek si mora vsakodnevno kuharsko rutino pač popestriti.
Ali 24-letni moški iz centra Ljubljane v povprečju kuhanje dojema podobno kot 24-letnik s kmetije v Mokronogu? Če pa se oddaljimo od mladega moškega, ki mu je kuhanje hobi, in pomislimo na povprečno kuharsko pot moškega nekje v študijskih letih, se nam morda porodi drugačno vprašanje. Ali dejansko kuhajo – tako kot se morda zdi – več kot študenti pred petdesetimi leti?
Če večino obrokov po svetu pripravijo ženske, kaj potem delajo mladi moški, ki niso v dolgotrajnem razmerju in živijo na samem? Logika sklepanja veli, da si najverjetneje kuhajo sami. Kljub temu pa je v kontekstu heteroseksualnih razmerij to obdobje med ustaljenim domom s partnerko in življenjem s starši v moderni družbi precej daljše kot pred leti. Danes traja nekje od pet do deset let, pred petdesetimi leti pa je obdobje obsegalo le dve do štiri leta. Glede na daljše obdobje na samem je edino logično, da moderni moški povprečno pozna več različnih načinov priprave instant nudlov kot njegovi predniki.
Točnih številk žal nimamo, vendar na podlagi raziskave verjamemo, da je moderni moški sposoben skuhati več vsakodnevnih toplih obrokov kot njegov zgodovinski ustreznik. Te sposobnosti se prenesejo tudi na večje kuharske projekte. Določene lastnosti kuharja, ki kuha puristično, in tistega, ki kuha vsakodnevne obroke, lahko soobstajata v povprečnem človeku. Vsi informatorji so pritrdili, da če kuhajo dnevne obroke, se zanje še vedno potrudijo, a njihova glavna skrivnost je, da so hitri in praktični. Po drugi strani pa prihranijo večino svojega znanja za goste. Takrat pridejo v igro bolj vzvišene stvari kot so prezentacija, previdno izbrane eksotične sestavine in nepotrebno dragi kuhinjski pripomočki.
Zakaj pa se sploh trudimo pokazati svojo kuharsko izurjenost gostom? Zadeva zaradi prekomernega perfekcionizma in stresa, ki ga priprava na dolg obrok predstavlja, kaj hitro vodi v kakšen družinski prepir. Kljub temu pa za goste še vedno pripravljamo jedi z neizgovorljivimi imeni, ki zahtevajo večdnevno pripravo.
Po Levi Straussu je kuhanje jezik, prek katerega človeštvo nezavedno razkrije svojo strukturo. Če sledimo tej misli in strukturalistični naravi kuhanja, potem bi se lahko vprašali po nezavedni nameri za pripravo obsežnih menijev za druge. Nekateri kompleksnejše obroke za bližnje pripravljajo kot znak naklonjenosti ali ljubezni. Ali je pri ljudeh, ki kuhanje prej dojemajo kot kulturno in ne osnovno človekovo potrebo, v ozadju še kak drug razlog? Bourdieu bi tu verjetno navrgel kakšno o kulturnem kapitalu, Goffman pa o maski. Bržkone bi imela oba prav v določeni situaciji. Morda pa je v ozadju želja po umetniškem izražanju?
Kaj bi lahko izrazili prek umetniške kuhe? Verjetno redki skušajo prek ocvrtih lignjev podati komentar na trenutne probleme, ki pestijo družbo. Kljub temu pa je bila kulinarika vse do danes en od številnih načinov izkazovanja človekovega položaja v kulturnem in družbenem okolju in njegove distinkcije od ostalih. Kuhinjski pripomočki so precej oprijemljiv primer te distinkcije.
V zadnjem času lahko na socialnih omrežjih med moškimi ustvarjalci opazimo par trendov, kar se tiče kuharskih pripomočkov. Na eni strani so recepti, ki zahtevajo sous vide kuhalnik in kar najboljši žar, da spečemo en sam biftek, na drugi strani pa imamo trend, da se vse da skuhati le z loncem in morda ponvijo. Ali so japonski noži iz jekla hagane, ki se uporablja za izdelavo mečev, dejansko boljši od švicarskih kuhinjskih nožev? No, obstaja neizpodbitno dejstvo, da samuraji preprosto izgledajo zelo kul.
Če smo že omenili Bourdiejev kulturni kapital, bi lahko dodali še to, da je kulinarika ena od njegovih form. Tej pritičejo razni elementi, prek katerih človek utrjuje hierarhijo v družbi in se identificira ter hkrati loči od ostalih. V primeru kuhanja gre za dve različni obliki kulturnega kapitala. Na eni strani lahko govorimo o kuharskih sposobnostih, ki jih ljudje premorejo in z njimi upravljajo, pa tudi poznavanje receptov in kuharskih tehnik. Po drugi strani pa je narava oblike bolj predmetna. V slednjem primeru govorimo o kuharskih knjigah, sestavinah in kuhinjskih pripomočkih.
Nazaj na začetek. Se je naša podoba mladega moškega, ki kuha, kaj spremenila? Prizor bi lahko vključeval par osebkov v dvajsetih, opremljenih s pločevinkami piva in strahom pred plešavostjo, ki pretežno prisotni bdijo nad žarom, na katerem se cmarijo čevapčiči in morda kak klavrn kos sira ali zelenjave. Spet drugi – purist – morda pripravlja večhodni meni s prestižnimi sestavinami, tretji – lenuh – pa bo šel spat sit, ker je odkril pokvarjene hrenovke v hladilniku. Težko bi vse tri vrgli v isti lonec. Po drugi strani se človek vpraša, ali je takšna posplošitev sploh smiselna. Morda so lahko posamezni elementi njihovega kuhanja zanimivejši. Govorimo lahko o ekstremih, katerih elementi soobstajajo v večini kuharjev. Najlažja je morda predstava, da pač nekaj kuhajo.
Soliti je pozabil praktikant Vid, mentorirala je Lucija, lektorirala je Zarja, tehniciral Oli. Brala sva Tnik in Schwa.
Dodaj komentar
Komentiraj