Umetnost minglanja

Oddaja
15. 5. 2022 - 20.00

Štirinajstega septembra enaindvajset Tjaša Pogačar, kuratorka 34. Grafičnega bienala z referenčnim imenom Iskra Delta, na svoj Facebook profil objavi fotografije z otvoritvenega rejva, ki se je odvil pred tivolsko Švicarijo. Dogodek je vključeval vzhajajoče zvezde glasbene scene hyperpopa ter navdušenke eklektične zmesi 2000-ih in futurizma. Po fotografijah sodeč so pod milim nebom v soju neonskih luči minglali vsi z bienalom povezani. Hamja Ahsan se v komentarju odzove na vsesplošen vajb. V maniri spletnega hejterja komentira občuten ekstravertiran supremacizem, ekskluzivnost in posledično grozljivost dogodka, ki je v gozdno idilo Švicarije vnesel hordo nevrofobičnih berlin hipster bullshit egov. Eden od organizatorjev se na komentar odzove z ikoničnim That feel guy memom, v katerem je subjekt prikazan kot anksiozen posameznik, stoječ v kotu, ker mu je neprijetno na socialnih dogodkih. V današnjem Objektu meseca se bomo posvetili razmišljanju o umetniških trendih skozi prizmo dihotomije ekstrovertiranega in introvertiranega značaja, ki ga je sprožil omenjeni spletni dogodek. 

Sprva moramo predstaviti hejterja. Hamja Ahsan, britanski umetnik bangladeških korenin, je prejemnik nagrade taistega bienala leto poprej, kar mu je prineslo možnost razstavljanja večjega samostojnega projekta I don't belong here na zadnji ediciji v galeriji ZVKDS. V njej je pripovedoval zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ter njeno globalno aktivistično gibanje Shy radicals.  Literarno delo z istim naslovom, ki ga je izdal leta 2017 in za katerega je uvodnik napisala filozofinja Nina Power, satirizira svet, v katerem je uveljavljen ideal ekstrovertirane osebnosti. Saj jo poznate, to je tista sproščena, dobro povezana govorka, ki menja službe prek kolegov. Dobro dela v timih in v liberalnem svetu, v katerem lahko vsak uspe s svojo idejo. No, dobro prodaja svoje izdelke z nagovori na IGTV. Klišejskim definicijam se je težko izogniti, jasno pa je, da je delitev na ekstro in introvertirance približno tako priznana družbena delitev, kot so te na leve in desne, jug in sever ter moške in ženske. Posvetimo zgodovinskemu razvoju ekstrovertiranega ideala nekaj vrstic. Zmagoslavje ekstrovertirane umetnosti lahko povežemo s sociološkim premikom zahodnega sveta iz kulture, ki jo je zgodovinar Warren Susman poimenoval kultura značaja, v tisto, ki bi ji lahko rekli kultura osebnosti. V kulturi značaja je bil idealni jaz resen, discipliniran in časten, ob tem je največ štelo vedenje v zasebnih krogih. Ideja osebnosti se je dodobra razširila šele v dvajsetem stoletju, ko se je zahodni človek začel intenzivno ukvarjati s tem, kako ga dojema drugi.

V tem času jo je v svoji pesmi izrazil tudi T. S. Eliot: »prepare a face to meet the faces that you meet«. Družbena vloga, ki jo zahteva novonastala industrializirana stvarnost, je vloga izvajalca. Posameznik postane nastopač, preprosto rečeno prodajalec ne le produktov podjetij, temveč svojih storitev. Poklicne priložnosti niso več odvisne od družinskih, temveč od vseh drugih povezav in lastnih sposobnosti. Naštete vrline so sicer bolj zadevale moške predstavnike družbe, ženski se je predpisovalo splošnejše izžarevanje karizme. Fastforward enaindvajseto stoletje. Trumpovo predsedstvo je po Ahsanovem mnenju utelešenje strukture svetovne moči, v kateri prevladujejo omenjeni na E. Tako, v smislu srednješolske filmske metafore, v kateri je Trump tisti, ki te nadleguje med omaricami.

Ahsan v svoji knjigi kritiko vsega opisanega vodi prek utopične, fiktivne države introvertiranih v najširšem pomenu besede. Aspergistan je poimenovan po Aspergerjevem sindromu, s katerim živi tudi sam. Spekter državljank naj bi torej gradili trije tipi osebnosti; plašne, introvertirane in avtistične, katerih novo nacionalno identiteto povezuje skupna zgodovina pregona in nadlegovanja. Da takšnih ljudi ni malo, se je pokazalo tudi na njegovi ljubljanski razstavi, kjer je umetnik priredil referendum, na katerem so obiskovalke glasovale, ali se želijo pridružiti tej utopični državi, in kar 72 odstotkov jih je glasovalo za pridružitev. 

Federalno državo je avtor ustanovil na politično turbulentnem stičišču prisilno ločenih ozemelj med Pakistanom, Iranom in Afganistanom. S tem se psihološkim vrednotam države pridružujejo še aktivistične ideje o demokraciji in boj proti islamofobiji, ki je zaznamovala njegovo odraščanje. V knjigi je natančno začrtana zakonodaja države, ta med drugim omenja ministrstvo za zunanje zadeve, ki bo izražalo diplomatsko podporo vsem tega potrebnim na globalni ravni in zanje pustilo odprte meje brez birokratiziranih postopkov. Točke listine nadalje pokrivajo vse aspekte sistemske ureditve države, od oprave obrambnih sil ‒ ki jih mimogrede krasijo izvezeni napisi ‘ne moti’ ‒ do seznama prepovedanih fraz, ki so verjetno vzete iz slovarjev povprečnega srednješolskega zatiralca. Obrambni mehanizmi naj bi učinkovito obračunali z vsemi vrstami ekstrovertiranih sovražnikov, do katerih se v državi ne goji nikakršne strpnosti. V ustavi so zastavljeni tudi načini vsakdanjega življenja, med drugim ti, ki zapovedujejo miroljuben pogled na živali in ekosisteme. Največji zločin pri teh je zloraba domačih živali za namene samopromocije na socialnih omrežjih. Zanimivo je, da se zakonodaja Aspergistana do določene točke bere kot zakonodaja kakšne diktature, a navsezadnje Ahsan satirizira močno jezo, ki jo je spodbudila krivična obravnava njega in njegovih družinskih članov. Zaradi ostre artikulacije se mu sicer zazdi potrebno na eni od strani razglasiti, da shy radicals niso teroristična organizacija. Kajti terorizem je vedno glasen, oni pa nikoli. Zakonodaja pritegne zanimanje naše redakcije za kulturo in humanistične vede predvsem na straneh, ki zadevajo kulturno ureditev države. Umetnost ima v Aspergistanu eksotična pravila, kontrapol tem, ki jih živimo.

Ahsan, sam umetnik in kurator, je zaradi obnašanja profesionalnega okolja, kulturnega mehurčka, ki zapoveduje, da si vedno in povsod, močno razpizden. Trg je namreč trg, tudi umetnostni. Umetnici narekuje: bodi aktivna, deluj, participiraj, proizvajaj vedno vsaj na videz nove ideje, bodi kritična do kontekstov in ob tem reflektiraj tudi načine lastne produkcije. Tudi umetnost je del sodobne nuje neprestano biti vpleten. Po tem sodeč bi ji morda lahko pripisali karakter ekstrovertiranke.

Umetniško delo je introvertirano do tiste točke, ko umetnina šele postane. Torej bi rekli, da samo med mirnimi procesi nastajanja v s soncem osvetljenih ateljejih. Kajti umetnost se zgodi šele v trenutku, ko je postavljena na ogled gledalki, in to je trenutek, v katerem objekt postane dogodek. Nobeno umetniško delo, pa naj bo še tako modernistično, ne ždi samotno v svoji objektnosti, skriti pred očmi tistega, ki si jo bo razlagal. Takrat se zgodi soočenje izraza, pomena in interpretacije. Nastane relacija med avtorico in gledalko, v kateri se izmenja vzajemno delo oziroma določen diskurz. Vzpostavi se kritičen pogled, umetnica pa je out there, ranljiva. Skeri. 

Pa vendarle bi znali nekateri umetnostni trendi manj moriti introvertirane posameznice od drugih. Brian O’Doherty v knjigi The White Cube piše o zakonitostih salonov, razstavnih prostorov osemnajstega stoletja, v katerih so bile štafelajne slike različnih velikosti izobešene mrežno, od stropa do tal. Slikarska dela so bila študije perspektive, ki so vse do novih smeri v devetnajstem stoletju znotraj še tako majhnega platna obvladovale detajl. Vsaka je predstavljala popolno, urejeno parcelo v prostoru, z masivnim okvirjem razmejeno od svoje preblizu postavljene sosede. Ob odsotnosti avtorice je naslikana krajina počivala pod nabirajočim se prahom, gledalka pa je postala raztelešeno vsemogočno oko, ki se je mirno potopilo v iluzijo pred sabo. Opisano kontemplativno stanje od gledalke ne zahteva neposrednega soočenja z avtorjem in če temu prištejemo svež zrak v naslikanih krajinah, bi te umetniške načine uvrstili relativno nizko na skali ekstrovertiranosti.

Avantgarda je bila sicer prelomnica, ki je umetnostni svet dodobra pretresla. Ob nastopu je bil njen edini namen očistiti umetnost nepotrebnega in ohraniti le bistveno. Iskala je večni minimum objekta, ki ne bi bil podvržen zgodovinskemu propadu. Modernizem je bil čas snovanja utopij, v katerih je umetnica genij, persona in ne oseba, kar ji je dalo določeno avtoriteto, pa tudi avtonomijo in zamejitev. Ta velja tudi za razstavni prostor, ki je do danes pogosto konstruiran po strogo zastavljenih načelih, katerih glavna ambicija je, da zunanji prostor nikakor ne vdre v notranjost. Okna modernih galerij so zakrita ali pa je že sama arhitektura zastavljena tako, da jih sploh ni. Umetniški objekt nemoteno živi v večnosti belo osvetljene kocke, ki vzbuja sakralno vzdušje. Tam veljajo tudi stroga načela vedenja. Objektov se gledalke ne dotikajo, prav tako so v prostoru tiho, kot da ne bi želeli motiti njihovega sna. Ta zvočno izoliran mehurček si je moč predstavljati kot ugodno okolje za posameznika, ki si ne želi interakcij z drugimi gledujočimi, temveč želi zgolj premlevati videno. Upamo si trditi, da je šlo v avantgardah za stanja, ki so za avtorice in gledalke ustvarjala dovolj prostora, da jim vsaj v smislu introvertiranosti niso povzročale preveč stresa.

POTEM PA SE JE VSE SPREMENILOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO

Čeprav kulturni svet še naseljuje nekaj samotarskih ekscentričnih genijev, se je v umetnosti zgodilo par premikov, ki so precej premetali njihovo pozicijo. O teh trendih govori Relacijska estetika, delo Nicholasa Bourriauda iz leta 2002, ki zaznava produkcijo družbenosti v sodobni umetnosti od devetdesetih naprej. Pojem produkcija družbenosti v tem primeru pomeni produkcijo, ki se bolj kot z materialnimi objekti ukvarja z odpiranjem prostorov za potencialne družbene pojave. To počne s samimi razstavami ali pa obširnimi dodatnimi aktivnostmi – delavnicami, festivali, koncerti, ki so se dodobra integrirali v samo bistvo razstavnih form. Glavna sprememba je po Bourriaudu v participaciji in aktivni vlogi gledalstva. V jedru tovrstne umetnosti so družbena izmenjava in sodelovanje, potencialne artikulacije in še bolj potencialni odnosi, umetniške institucije pa so opisane kot prostori nematerialnih procesov, verjetnih občutkov, komunikacij in zaznav. Relacijska umetnost se oddaljuje od zarisovanja simbolnega prostora. Umetniška dela postanejo dogodki, ki torej odpirajo potencial za … težko rečemo, kaj točno. Karkoli družbenega. To pa je prepuščen razpoloženju vseh prisotnih. 

Produkcija se sedaj popolnoma razporedi med avtorico in gledalko, obe enakovredno aktivira in vzpostavi med njima diskurz v obliki političnega potenciala. Ta pa je težko izpolnjen, če je ena ali druga sramežljiva.

Bojana Kunst v delu Bližina umetnosti in kapitalizma podrobneje razlaga dinamike, ki se v poznem kapitalizmu vzpostavijo med avtoricami in obiskovalkami umetniškega dogodka. Vsi naj bi bili izrazito družabni akterji, teoretski teksti sicer raje uporabljajo besedo družbeni. Temu pomiku k participaciji sledi tudi struktura umetniških dogodkov. Med občinstvom in institucijo se vzpostavi izmenjava, občinstvo s svojim trudom, ki je bodisi naklonjenost, komunikacija, čustvo, želja, napor, organizacija, sodelovanje … opravlja delo. Institucija pa zgolj ponuja platformo, ki prepušča delo dinamiki avtorica – občinstvo. V tem je očiten približek vsesplošni ekonomiji uslug poznega kapitalizma. Zato seveda morajo biti ustanove temu primerne – miks središča skupnosti, laboratorija in akademije. Zdi se, da si sodobna umetniška institucija prizadeva postati prostor dejavnosti par excellence. Razglaša se kot prostor pluralnosti, v katerem so zapovedana razmerja med gledalkami in prostori, in ne toliko med gledalkami in predmeti.

Ko je Rirkrit Tiravanija v galeriji Paula Allen v New Yorku leta devetdeset za obiskovalke galerije kuhal pad thai [pad taj], je želel ustvariti odprt prostor, kjer bi se ob jedi obenem ustvarjala družinska domačnost in medsebojni diskurz. Umetnostni kritiki so to artikulirali kot nadvse izviren spoj umetnosti in življenja, potopitveno izkušnjo skupnosti za vse ljudi. Mi smo se spotaknili ob zastavku razstavnega opisa, saj družinske domačnosti pač ni vedno mogoče pripisati vsem priložnostim, in smo ji zato verjetno z razlogom najbolj priča kar v domačih dnevnih sobah, kuhinjah ali na vrtovih. V predstavah se nam riše predvsem gruča bolj ali manj povezanih posameznic, ki v galeriji ob jedi – minglajo. Ob tem pa morajo paziti, da jim ne uide kateri od rezancev na tla ali pa da se ne zatakne med zobmi. Če pa smo že pri zobeh – ko je fotograf Rudi Rapf na letošnjem festivalu sodobne fotografije Foto Wien v Galerie Mana razstavljal velikoformatne povečave dentalnih podob, si je na otvoritvi nadel velik kostum v obliki zoba in za vse prisotne igral na klavir. Razstava je postala stand up komedija sleš performans, v katerem se je umetnik približal občinstvu s komično izhodiščno točko za nadaljnji klepet. Občinstvo pa je odhajalo s širokim nasmehom, razkazujoč svoje zobovje.

V svojemu kritičnemu pristopu k novodobnim umetnostnim procesom teoretičarka Claire Bishop vidi problem relacijske estetike v tem, da vzpostavljene relacije nikoli ne odgovorijo na vprašanje, kakšne skupnosti se pravzaprav skoznje oblikujejo in kaj sploh proizvajajo, če niso celo popolnoma iluzorne. Naseljujejo jih situacije, dela prepuščena večnemu nastajanju, in ne projekti z zastavljenimi cilji, ki bi debato dejansko lahko sprožili. Če bi jo prisotni sploh želeli začeti, seveda. S tem nastaja sodobni kuratorski modus operandi. Bishop je kritična do lahkotnosti zasnove teh laboratorijev družbenosti, s katero postanejo uspešno tržni kot prostori za prosti čas in zabavo. Velike umetniške institucije, kot so Baltic, Kunstverein in Palais de Tokyo, so se s prispodobami, kot sta gradbišče in umetniška tovarna, želele ločiti od klasičnih birokratsko urejenih ustanov. Njihovi projektni prostori se promovirajo kot namenjeni ustvarjalnemu bivanju umetnic, pogosto pa ni jasno, kaj naj bi gledalka pridobila iz izkustva te zanimivo institucionalizirane studijske dejavnosti. 

Z omenjeno težnjo je povezan tudi trend galerij, ki sodobne umetnice povabijo k oblikovanju ali odpravljanju infrastrukturnih težav, kot so bar, kavarna ali čitalnica, in te nato predstavijo kot avtorsko delo. Z drugimi besedami, še več lepega prostora za minglanje. Avtorstvo in občinstvo sta zamišljena kot skupnost, ki tvori mrežo dejanj, obenem pa ne reartikulirajo prostorov, v katerih srečanja potekajo, niti vlog sodelujočih v tej izmenjavi. Ustvarjena družbenost je tako že predpostavljena, dejansko pa nima kakšnega realnega učinka v antagonističnem javnem prostoru izven galerije. Na Tiravanijev pad thai je verjetno prišel isti mehurček liberalnih, umetniško razgledanih ljudi, ki so se med seboj mrežili in med katere niso sodili, na primer, brezdomni na pločniku sosednje ulice. Kako raznovrsten diskurz lahko to sploh proizvaja, za koga in zakaj?

Pa bodo naključno zbrane gledalke, med katerimi SO MNOGE PAČ MALENKOST ZADRŽANE DUŠE, KI BI ŠLE NAJRAJE V OAZO ASPERGISTAN, res skupaj pogruntale inovativne politične in družbene rešitve? Ali se bodo zgolj na videz najedle in šle po naporu henganja med kopico intelektualk na zasluženo siesto?

Družbenost se v takšnih okoljih dogaja abstraktno, dovolimo si reči prisilno, pogosto brez učinka na realnost in radikalnih sprememb v formah institucij, njihova politična naravnanost pa je odrešena protislovij in vsake odprtosti za vse pripadnike družbe. 

Že okrog leta 1962 je inštitut za raziskave osebnosti na kalifornijski univerzi Berkeley izvedel vrsto študij o naravi ustvarjalnosti. Testirali so skupino arhitektk, matematičark, znanstvenic, inženirk in pisateljic, ki so v tistem času na svojem področju prispevale zanimive ugotovitve in jih preizprašali z vrsto osebnostnih testov. Nato so nekaj podobnega izvedli s predstavniki istih poklicev, katerih prispevki so bili manj prelomni. Cilj je bil torej primerjati, kaj ločuje izvrstne ustvarjalne procese od tistih manj izvrstnih. Rezultati, ki so jih še leta citirale podobne študije, so razkrili, da so ti bolj kreativni ljudje običajno introverti ne posebej družabnega ali participativnega temperamenta. Opisali bi se kot individualistični, v času najstništva pa so bili pretežno sramežljivi.Kljub tej nadvse relejtabl informaciji se individualni prostor umika namenom kolektivnih procesov na vseh področjih. V smislu, ne delam več jaz, temveč delamo mi. Sodelovanje, po sodelovanju pa druženje sta postala idealni recept snovanja … no, vsega. Načini organiziranja institucij, kot so šole in delovna mesta, so ilustracija fenomena, ki ga Susan Cain v svojem self help razpoloženem delu Quiet Power imenuje the new groupthink – kar bi lahko prevedli kot nova razmišljujoča skupnost. Pridevnik nova se kot tak pojavlja sicer že predolgo, a zaenkrat ostaja. Njena načina udejanjanja sta med drugim spodbuda in vzgoja v obliki timskega dela, ki odraža delovanje novih korpo podjetji. Cilj je pač doseganje odličnosti v vse bolj konkurenčnem svetu, v katerem menedžerke govorijo o inovacijah, srcu gospodarstva, kot v osnovi družabnih pojavih. Za potrjevanje trditve jemljejo prispodobo, ironično, iz sveta umetnosti, češ tudi Michelangelo je slikal strop Sikstinske kapele z neštetimi pomočniki. 

Korporativni svet, oglaševalske agencije in zavodi kulturno-kreativnega sektorja – vsi po vrsti vzpostavljajo trend odprtih pisarn, v katerih nihče od zaposlenih nima zamejene sobe, edine stene so tiste nosilne. Pozicije so razporejene glede na vlogo zaposlenih, vodstveni ponavadi delajo iz središča, tako, v stilu panoptikona. Prostori postajajo bivalna okolja, organizirani so skupinski zajtrki in tim bildingi. Generiranje idej je prepuščeno intenzivnim, a hitrim brejnstormingom. Novo skupinsko razmišljanje se v izobraževanju udejanja s kooperativno metodo poučevanja, drugače imenovano tehniko učenja v majhnih skupinah. Tradicionalne vrste klopi obrnjene proti tabli v osnovnih šolah izpodrivajo otoki štirih ali več omiznih komponent, ki so potisnjene skupaj, da bi olajšale skupinske dejavnosti. 

Tudi omenjeni Rirkrit Tiravanija sodeluje v izobraževalnem sistemu. Na Univerzi Columbia predava umetnost pod imenom Izdelava brez predmetov. Tehnično so to študije kiparstva, vendar študentje tekom semestra skupinsko opazujejo svet in svoje izkušnje, brez da bi te zvajali na objektnost. Med mediji izvedbe sta Youtube in Instagram, socialni omrežji, ki temeljita na mreženju. Tovrstne inovativne tehnike se izkažejo kot čisto okej, pa vendar marginalizirajo vse z drugačnim, oldskul načinom dela. 

Procese, ki jih vzporedno omogoča virtualni prostor interneta, si lahko zamišljamo kot introvertiranim prijazno alternativo. Medmrežje omogoča nadvse uspešno zbiranje množične, globalno raztresene modrosti brez stikanja glav v velikih sejnih sobah in je sproduciralo prenekatere uspešne velikopotezne rezultate, med njimi odprtokodni operacijski sistem Linux, spletno enciklopedijo Wikipedia ter nemara množično politično gibanje MoveOn.org. Tudi produkcija v začetku oddaje omenjenega hyperpopa je inherentno spletna DIY subkultura.

Virtualna produkcija je bila ena poglavitnih tematik lanskega grafičnega bienala Iskra Delta. Ta se je soočil s časom in kontekstom obljubljene prihodnosti, ki je bila sodobnemu posamezniku odvzeta. Občutek nemoči in brezizhodnosti je po besedah kuratorke Tjaše Pogačar želel bienale preseči. Lucija Klauž je v naši recenziji opisala bienalno razstavo kot možnost usmerjanja gledalkine vizije nekam dlje od prihodnosti. Gledalka je zapustila svoj teritorij in se kot po nakupovalnem središču sprehodila med verzijami novih možnih resničnosti. Sprašujemo pa se, kakšno resničnost neki si je zaželela. Morda takšno, kot so je deležni v utopični deželi Aspergistan?

Aspergistan je namreč osvobojen otvoritev, zasebnih ogledov, uvodnih nagovorov in zadušljivih množičnih zbiranj. Od nikogar se ne pričakuje javnega nastopa, v resnici se od nikogar ne pričakuje obiska javne prireditve na sploh. Za vse državljanke je popolnoma sprejemljiv izostanek ob novih izdajah, filmskih festivalih in raznih seminarjih. Sistem zagotavlja svobodo govora, a odvezo od kramljanja in narejenih nasmeškov. Mejnstrim tam ni našel mesta, izgnali so ga ob prvem poskusu zavzetja kulture. Tam se ohranja kulturo podtalja. Hip nočnih klubov ni videti, njihov kolonializem je bil prepovedan že davno. Kulturni ustroj vrednoti noč kot čas kontemplacije in raziskovanja duše, tudi skozi ples. To se sliši kot tehno. A v Aspergistanu so iz obzira na mnoge oblike občutljivosti opustili utripajoče laserske luči in oglaševalske panoje, zato da bi se bolje videle zvezde. Predvsem in najbolj pomembno pa je, da nihče ne buri miru sramežljive, tihe, introvertirane. 

Za konec še predpostavimo, da tam gledalka ne sodeluje v relacijskih zasnovah, torej v galeriji ne je riževih rezancev z arašidovo omako. Ni zgolj spodbujana k izpolnjevanju interaktivnih ambicij, ampak je pozvana le, naj bo premišljena, aktivna gledalka. Predpostavljena je kot subjekt samostojne misli, kar pa je pogoj za njeno konkretno, politično delovanje, pa naj bo to družabno – pardon, družbeno – ali popolnoma samotarsko.

Pisala je Valerija, lektoriral je Aleš, tehniciral je Jaka, brala sta Juš in Juš. 

34. grafični bienale Ljubljana
 / 22. 11. 2021

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness