Černi suženj, černi vitez
Zgodba o škofjeloškem grbu - pripoveduje Tomaž Hostnik
Pogumni Abrahamov suženj, ki ga ni prestrašil niti poljanski medved, še danes krasi grb Škofje Loke. Na glavi ima rdečo krono, okoli vratu pa rdeč kraljevski ovratnik. Za njim se na zelenem ozadju bohoti zlat škofjeloški grad s tremi stolpi. Enega od treh stolpov danes ni več, podrle so ga uršulinke, ki so imele na gradu dekliško šolo. Menda je stolp metal senco na učilnice, pa tudi za telovadbo na grajskem dvorišču zaradi stolpa ni bilo dovolj prostora.
Srednjega stolpa na gradu torej ni več, legenda o zamorcu, pogumnemu rešitelju škofa Abrahama pa vztraja. Škof Abraham naj bi po loški legendi bil zamorcu tako zelo hvaležen, da ga ni dal upodobiti le v škofjeloškem grbu, temveč tudi v grbe vseh drugih krajev, ki so bili takrat tako kot Škofja Loka pod oblastjo freisinških škofov. In res, še danes lahko v grbih mnogih krajev po Avstriji in Nemčiji zasledimo enak motiv kot v Škofji Loki.
Toda, če je bil škof Abraham res tako hvaležen zamorcu, da je »koj zatem, ko se je živ in zdrav povrnil v loški grad, zaukazal, naj v grb naslikajo glavo njegovega rešitelja«, zakaj se je potem prvi ohranjeni pečatnik z zamorčevo glavo na Škofjeloškem pojavil skoraj tristo leto po smrti škofa Abrahama?
Poslušalci ste morda že posumili, da pripovedka o zamorcu v škofjeloškem grbu ne drži vode, za kar je avtorica te oddaje potrebovala celih petnajst let. Odraščala je namreč trdno prepričana, da ne gre za legendo, temveč za zgodovinsko dejstvo o pogumnih črncih, ki so okoli njenega rojstnega kraja ubijali medvede, kakor ji je v četrtem razredu o zamorcih povedala gospa učit’lca Zlatka Bertoncelj. V današnjem Odprtem terminu bomo s pomočjo Jeffa Bowersoxa, profesorja nemške zgodovine na Univerzitetnem kolidžu v Londonu in urednika platforme Black Central Europe, ter kustosinje Loškega muzeja Biljane Ristić skušali osvetliti čas in prostor, v katerem je nastal skrivnostni škofjeloški grb.
Ristić je v pogovoru orisala več možnih razlag nastanka škofjeloškega grba. Prva izhaja že iz osemnajstega stoletja, ko so raziskovalci ugotavljali, da je podoba zamorca na pečatnikih freisinških škofov istovetna s podobo svetega Korbinijana s starejših freisinških srebrnikov. Sveti Korbinijan je bil ustanovitelj freisinške škofije, pogosto so ga upodabljali s palico in knjigo v roki, v spremstvu medveda. Legenda pravi, da je podivjani medved napadel konja, ki je nosil Korbinijanovo prtljago. Korbinijan pa je meni nič tebi nič medveda ukrotil in ga prisilil, da mu je služil kot tovorna žival. Legendo o svetem Korbinijanu hagiografi razlagajo kot prispodobo za pokoritev poganstva krščanski veri. Svetemu Korbinijanu je uspelo udomačiti medvedovo ‒ torej poganovo ‒ zverinskost in ga tako spreobrniti v krščansko vero.
Razlagi, da je freisinški grb nastal s potemnitvijo Korbinijanove podobe, torej težko verjamemo. Še manj verjetna pa se zdi, če upoštevamo dejstvo, da že v štirinajstem stoletju inventar orožja na loškem gradu navaja dvajset »waffenroch cum capitibus Ethiopum,« ‒ dvajset viteških oprav, okrašenih z etiopskimi glavami. Da si je zgodovinopisje osemnajstega stoletja lažje predstavljalo, da je podoba zamorca nastala zaradi oksidacije srebra, kot pa da je na grbu freisinških škofov dejansko upodobljen črnec, četudi kot simbol, nam več pove o osemnajstem kot o trinajstem stoletju.
Razlaga zgodovinarjev 18. stoletja pa seveda ni edina. Povsem možno je tudi:
Tebanska legija je s krščanskim poveljnikom Mavricijem na čelu potovala daleč. Iz Egipta jih je na pomoč pri zatiranju uporov pozval rimski cesar Maksimijan. Prečkali so Alpe in naleteli na upor kristjanov. Maksimijan je zaukazal naj kristjane pobijejo. »Kristjanov klali ne bomo!« vzklikne Mavricij. »Ne za cesarja, ne za njegove bogove!«
Cesar je Mavricija kaznoval tako, da je zdesetkal njegovo legijo. Pogumni in načelni krščanski poveljnik pa je bil za svoj upor poganstvu rimskega cesarja nagrajen s svetništvom.
Nekaj stoletij kasneje je postal sveti Mavricij zavetnik novonastalega krščanskega Svetega rimskega cesarstva. Mavricij je igral še posebej pomembno vlogo pri pokristjanjevanju slovanskih poganov na obrobju in znotraj imperija. Kult Mavricija je tako bil najbolj razširjen v germanskih delih imperija, medtem ko ga Slovani, tudi po tem, ko so že sprejeli krščansko vero, nikoli niso preveč vzljubili.
S podobo Mavricija se je v Svetem rimskem cesarstvu zgodilo nekaj izjemnega. Nekje do sredine trinajstega stoletja so Mavricija upodabljali belega. Okoli leta 1240 pa se je v cerkvi v Magdeburgu na obrobju imperija, kjer je bilo oporišče za pokristjanjevanje, pojavil nenavaden kip Mavricija. Magdeburški Mavricij je črnec v viteški opravi. Njegovo črno čelo obdaja zlato obrobljen verižni oklep, na obrazu pa izstopajo poudarjene rdeče ustnice.
V isti cerkvi, le nekaj metrov in desetletij narazen torej stojita dva Mavricija - eden bel in drugi črn. Sprememba v upodobitvah Mavricija v Magdeburgu je za razmišljanje o škofjeloškem grbu nedvomno važna, saj se zgodi le nekaj let prej, kot se v virih črna glava pojavi tudi na grbu freisinških škofov.
Okoliščine Mavricijeve preobrazbe pa so žal nejasne. Nekateri zgodovinarji pripisujejo odločilno vlogo cerkvi, spet drugi takratnemu cesarju Frideriku Drugemu iz Hohenstaufenske dinastije. V vseh razlagah pa izstopa preplet med krščansko cerkvijo, ki je prav v tistem času tekmovala in se bojevala z islamom, ter imperijem, ki ga je poleg prevlade krščanskih idealov nad muslimanskimi zanimala tudi konkretna oblast nad poganskimi ozemlji. Friderika drugega so namreč srbeli prsti ‒ željo po nekrščanskih ozemljih je bila tako močna, da se je predstavljal kar kot »vodja vsega znanega sveta«.
Črna podoba svetega Mavricija je tako postala pomemben simbol v boju za oblast in povezala univerzalistične ideale takratne cerkve z imperialističnimi težnjami Svetega rimskega cesarstva. Toda ta simbolna vloga črnega svetega Mavricija ne priča nujno o dejanskih željah cesarstva ali cerkve, da bi pod svojo oblast privedla črne ljudi. Morda celo pomembnejšo vlogo je tak simbol igral pri osvajanju sosednjih, poganskih dežel.
Z zatonom dinastije Hohenstaufen je tudi kult črnega svetega Mavricija za nekaj časa utonil v pozabo. A že slabo stoletje kasneje ga je ponovno obudil Karel IV., ki se je želel prikazati kot dedič dinastije Hohenstaufen. Črni Mavricij se je tako v štirinajstem stoletju ponovno pogosteje pojavljal, tokrat z namenom izkazovanja politične moči, vezane na dinastijo, ki je Mavricija naredila za črnega človeka. V tem obdobju so se upodobitve črnega svetnika in s tem njihova simbolna vrednost začele spreminjati. Z napredovanjem evropskega odkrivanja Afrike se je postopoma razvijala tudi znanost, ki je razvila pojem rase. Upodobitve svetega Mavricija iz različnih obdobij nam tako lahko služijo kot barometer evropskega odnosa do črne kože. Če je bil Mavricij v začetku štirinajstega stoletja upodobljen kot klasični evropski renesančni vitez, lahko že kakšno stoletje kasneje, včasih kar v istih krajih, najdemo Mavricija golega ali pa odetega zgolj v slamnato krilo.
Sveti Mavricij pa ni edina mitična osebnost, ki je v tem času spremenila barvo kože. Podobno se je v Kölnu zgodilo tudi svetemu Gregorju Zamorcu. Tudi Gregor je bil, kot njegov poveljnik Mavricij, član Tebanske legije. A svetega Mavricija v Kölnu nikoli niso upodabljali kot črnega človeka, so pa njegovo legendo pripisali potemnelemu Gregorju Zamorcu. V zavrnitvi črnega svetega Mavricija in pripisovanju njegove zgodbe nekemu drugemu svetniku se pokažejo lokalni boji za oblast; v Kölnu so se v tistem času hoteli distancirati od dinastije Hohenstaufen. Kot da bi skušali povedati: naš črni svetnik je boljši od vašega. Zgodovinar Paul Kaplan opozarja na še na eno značilnost čaščenja svetega Gregorja Zamorca: v krščanskem sporočilu o univerzalnosti in vključujočnosti je bil prostor za le eno črno svetinjo.
Zgodba o potemnitvah krščanskih junakov se z Gregorjem še ne zaključi. Svete tri kralje so ‒ z redkimi izjemami ‒ vse do štirinajstega stoletja upodabljali bele. Svetopisemsko izročilo sicer pravi, da so trije modreci ali trije magi k novorojenemu Jezusu prišli z vzhoda. Kot prvi obiskovalci Jezusa so trije magi pravzaprav prvi v krščanstvo spreobrnjeni pogani. V imaginariju 14. stoletja so Sveti trije kralji predstavljali tri takrat znane celine - Evropo, Azijo in Afriko. Zato je nekako v začetku štirinajstega stoletja eden od svetih treh kraljev postal in skoraj vedno ostal črn. Najpogosteje je to Boltežar, ne pa vedno. Na različnih slikah, v različnih obdobjih sta včasih črna tudi Miha ali Gašper.
Na prehodu iz trinajstega v štirinajsto stoletje se je preoblikovalo krščansko razumevanje sveta, spreminjalo pa se tudi razumevanje krščanskega sveta. Stiki z etiopskimi kristjani v začetku štirinajstega stoletja so na to močno vplivali. Evropski kristjani so se z etiopskimi srečevali na romanjih v Jeruzalemu, etiopska delegacija pa je v tistem času obiskala Evropo, kjer so etiopske kristjane videli kot potencialne zaveznike v boju proti islamu. Stiki z živimi ljudmi, katerih koža je črna, vera pa krščanska, so silili evropsko krščanstvo v premislek o Drugosti.
O spremembah v krščanskem razumevanju sveta priča še ena krščanska legenda, zgodba o Janezu Prezbitru. Ta legendarni krščanski kralj, ki je obkrožen z množicami poganov in muslimanov vladal krščanski deželi, je več stoletij buril evropske duhove. A zgodba se je skozi stoletja, skupaj s podobo krščanskega sveta, spreminjala.
Dolga leta so evropski kristjani pripovedovali, da Janez Prezbiter biva in vlada nekje na daljnem vzhodu. Kasneje, prav nekje na prehodu iz trinajstega v štirinajsto stoletje, je prevladala zgodba, da naj bi se Janez Prezbiter in njegova krščanska oaza nahajala v Etiopiji.
Kljub vsemu pa stežka spregledamo, da so črni svetniki in zgodbe o etiopski zibelki krščanstva, ki smo jih navedli kot primere »plemenitih« črncev, za tisti čas prej izjema kot pravilo. Prevladujoče upodobitve iz poznega dvanajstega in zgodnjega trinajstega stoletja veliko pogosteje prikazujejo črne demone z besnečimi obraznimi potezami, ki preganjajo krščanske svetnike. Toda pri teh upodobitvah gre za abstrakcije. V času, ko Evropa z izjemo muslimanskih osvajalcev v Španiji in na Bližnjem vzhodu ni zares imela stika z ljudmi, ki bi imeli drugačno barvo kože, se je nasprotje črne in bele lahko postopoma razvijalo ne kot rasni, ampak kot teološki dualizem. Črnost je tako označevala greh, oddaljenost od Boga, belina pa čistost, svetost in božanskost. Belina kot bližina Sveti Besedi in črnina kot oddaljenost od Boga pa ne pomenita nujno, da so evropski kristjani sami sebe razumeli kot belokožce in druge kot črnokožce.
Stiki s črnimi kristjani so vseeno predstavljali izziv za to dualistično razumevanje sveta. Zgodbe o črnih svetnikih in mitičnih kraljih so se na iznajdljiv način poigravale s takšnimi dualizmi in prek njih se je v krščanski domišljiji izrisala »plemenita črnost«. Ta morebitna plemenitost črnih ljudi, ki jo je krščanski svet zdaj bil na novo zmožen razumeti, pa ni nadomestila prevladujočega razumevanja črnosti kot greha, ampak ga je nekako dopolnila.
Dualizem med teološko črnino in belino bolj nakazuje dualizem med poganstvom in krščanstvom kot pa dualizem med črno in belo kožo. To ne pomeni, da rasizem v obliki sistemskega izključevanja ali izkoriščanja določenih skupin sredi srednjega veka ni obstajal, temveč da ga ni oblikovalo razumevanje rase kot čiste drugosti. Takšen koncept rase namreč sploh še ni obstajal. Razumevanje črnosti kot prispodobe za poganstvo, ki pa ne predstavlja nepremostljive razlike, lahko najdemo tudi v slovenskih narodnih pripovedkah, ki jih je zbral slovenski etnolog Ivan Grafenauer. Bog lahko sprejme tudi tiste, ki so rojeni kot drugi - tudi če gre za zamorske ali ajdovske deklice, torej velikanke iz poganskega izročila.
Leži, leži tam polje,
oj polje širano,
na polju stoji vrtec,
oj vrtec ograjen.
Po vrtu hodi dekla,
oj dekla ajdovska,
okoli se ozira, da b vidla Jezusa.
Jezus po vrtu hodi,
ko bi kak vrtnar bil,
na rami otko nosi
ko b rožice sadil.
Tako ga je prašala
pa dekla ajdovska:
“Jezus, al si ti vrtnar,
al rožice sadiš?”
“Jaz nisem noben vrtnar,
tud rožic ne sadim,
pot dušam nakopavam
prot raju svetemu.
Kdor če po nji hoditi
mora čisto srce imet
kakor ga ima dete
k je včeraj krščeno.
Tako mu rekla dekla,
je dekla ajdovska:
“Nakoplji jo še moji
prot raju svetemu!”
Jezus ji pot nakoplje
prot raju svetemu,
ker bila kakor dete
je čistega srca.
V božjem kraljestvu je dobrodošla tudi ajdovska deklica, velikanka iz poganskega izročila. Grafenauer prvo verzijo pesmice o Jezusu vrtnarju, ki se je seveda v različnih narečjih precej spreminjala, umešča med trinajsto in štirinajsto stoletje, torej približno v čas, v katerem se v Cerkvi in Cesarstvu razvijajo univerzalistične in imperialistične ideje.
Grafenauer je zapisal še eno pesmico iz istega obdobja: Marijino pesem.
Tičca perletela, ta drobna tičica
prelepo je zapela od Device Marije:
“Tavžentkrat bod češena,
o Marija, roža ti!
Tvoje glihe ni nobena, take nima celi svet:
Tavžentkrat bodi češena,
o Marija, rožni cvet!”
Tako je rekla Devica Marija:
“Kaj te vprašam, ti drobna tičica!
Kje si se naučila to sveto pesmico
Al si jo iz pisma zbrala, al si jo sama zmislila
zmislila iz svoje modre glave?
Tako je rekla ptica, ta drobna tičica:
“Jez je nisem s pisma zbrala
tudi je nisem sama zmislila,
izmišljala iz svoje modre glave.”
To pesem sem slišala od zamorske deklice,
kir se po morji v en pisani barčici
in prav lepo poje od Dvice Marije:
“Tavžentkrat bodi češena,
o Marija, roža ti!”
Prvo verzijo Marijine pesmi Grafenauer spet umešča med trinajsto in štirinajsto stoletje. V kasnejših različicah in v določenih narečnih oblikah je zamorska deklica postala zagorska deklica, v nekaterih pa celo morska deklica. Ne glede na te kasnejše spremembe je Marijina pesem, v kateri zamorska deklica poje Marijino pesem, še en prikaz poskusa vključevanja drugosti v krščanstvo. V primerjavi ajdovske in zamorske deklice se seveda pokaže, da je takratno krščanstvo ljudi s črno kožo dojemalo prej na imaginarni kot pa realni ravni. Zamorska deklica v Marijini pesmi, črni Boltežar v družbi svetih treh kraljev in črni Mavricij so liki, ki so sicer burili krščansko domišljijo, toda utemeljeni so na mitu sanjskega krščanskega sveta, ki se skriva med barbarskimi, poganskimi in muslimanskimi masami. V teh podobah torej težko vidimo progresivnost takratne krščanske dogme. Lahko pa jih razumemo kot zanimiv vpogled v zgodovino pokristjanjevanja in boja za prevlado krščanstva nad islamom.
V zaključku tega Odprtega termina se moramo vrniti na začetek, k zgodbi o zamorcu v škofjeloškem grbu. Spomnimo, poleg ljudske legende o zamorcu kot zvestemu sužnju, ki je škofa Abrahama rešil pred medvedom, obstajajo še najmanj tri razlage. Prva, ki izvira iz osemnajstega stoletja trdi, da je do podobe zamorca prišlo zaradi potemnitve podobe svetega Korbinijana na freisinških srebrnikih. Druga razlaga predvideva, da gre pri škofjeloškem zamorcu za črnega svetnika Mavricija, tretja pa, da je na loškem grbu upodobljen eden od svetih treh kraljev, najverjetneje Boltežar. Dokazov, ki bi neizpodbitno podprli prvo, drugo ali tretjo teorijo, ni. Lahko pa smo prepričani, da se zamorec v trinajstem stoletju, ko so se pojavili črni svetniki, v grbu ni znašel po naključju. Toda zgodba o Korbinijanu, ki je ukrotil medveda in ga prisilil, da mu nosi prtljago, skoraj preveč spominja na ljudsko legendo o zamorcu kot medvedovem morilcu, da bi jo zlahka odpisali. Še več - hagiografska razlaga, da je Korbinijanova ukrotitev medveda pravzaprav prispodoba pokristjanjevanja poganov, se zdi še najbližja zgodovinski povezavi med črno barvo kože in poganstvom.
Zaključimo z drzno tezo, za katero nismo niti zgodovinsko, niti psihoanalitično dovolj podkovani: Kaj če je zamorec v škofjeloškem grbu pogan, ki je z ubojem medveda premagal pogansko v sebi?
Dodaj komentar
Komentiraj