Prejšnji teden se je v Novem Sadu, ohlapno od 30. 6. do 6. 7., dogajal »festival« F.A.C.K. Označba »festival« je tukaj nujno pogojna, saj je že sama razgrnitev tega, kaj naj bi F.A.C.K. bil, pogojena z razlikovanjem od običajnega koncepta festivala ter z detajliranim tolmačenjem kratice, ki tvori njegovo ime. V naslovu se znajdejo pojmi, kot so »forum«, »faction«, »fabrique«, »art«, »autonomia«, »action«, »community«, »cantiere«, »casbah«, »contemporary«, »kultur« itd. Sama kratica je odprtega tipa, samo dogajanje pa je iniciirala istoimenska platforma iz Cesene in se za en teden s to zamislijo naselila v Muzeju Suvremene Umetnosti Vojvodina (MSUV) v Novem Sadu.

Dogodku je predhodilo odprto vabilo, v katerem je bil podrobno obrazložen horizontalno-demokratičen pristop k celotni organizaciji, kuratorstvu in selekciji. Na koncu je sodelovalo več kot petdeset akterjev iz Srbije, Italije, Slovenije, Romunije, Grčije in še kje, med njimi pa sem se na povabilo Zavoda Sploh kot glasbenik znašel tudi sam. To pisanje bo zato nek hibridni tekst med poročilom, refleksijo in predstavitvijo. Izhajajoč predvsem iz stališča, da je o tem festivalu vredno tako ali drugače spregovoriti.

Iniciatorji platforme F.A.C.K. so se odrekli vnaprejšnji pripravi programa in niso obljubili nikakršnega končnega izdelka ali izida ter s takim predlogom nastopili pred organizacijo MSUV. Z vodstvom niso podpisali nikakršne pogodbe, le na uporabo so dobili muzej in njegovo infrastrukturo ter nekaj podarjenih sredstev za hrano in reševanje nastanitev gostujočih. Vsa ta dejstva so bila od samega začetka obelodanjena na skupščinah, ki so otvorile vsak dan, ter niso bila zgolj predstavljena, ampak tudi problematizirana, kontekstualizirana. A o tem več kasneje. Dan se je torej začel z direktno-demokratično skupščino, na kateri se je odločalo malodane o vsem – o poteku priprave hrane, nabavi zalog, o formaciji programa, o sprotnih konfliktih in tekočih problemih, o reprezentaciji navzven, ter nezanemarljivo tudi o načinu odločanja samem.

F.A.C.K. naj bi namreč bil celostna eksperimentalna platforma, kjer se je, pogojno rečeno, dogajala »umetnost« že v samih osnovnih gradnikih organizacije ter obratno, kjer je vprašanje organizacije in njene določenosti/nedoločenosti naselilo vso, striktno tradicionalno gledano, »umetniško« dejavnost v ožjem smislu. Vse to z namenom odpiranja različnih prostorov – konceptualnih, medosebnih, interdisciplinarnih in predvsem odpiranja samega prostora muzeja MSUV. F.A.C.K. je želel biti in je v marsikaterem smislu tudi zelo nazorno bil odprtje muzeja javnosti, sleherniku, za namene umetniške in raziskovalne dejavnosti oziroma odprto polemiko o tem, kaj naj bi to sploh bilo.

O vsem tem se je govorilo tudi v terminih »mehke« okupacije, začasne re-apropriacije. Prisotni so bili tudi aktivisti iz zasedenih teatrov, avtonomnih kulturnih prizorišč in ljudje z veliko izkušnjami s celotnega področja skvoterstva. Tako so se dogodila zanimiva izkustvena dopolnjevanja, pa tudi kontrasti - med tistimi, ki so bili nagnjeni bolj k razvijanju lastnih glasbenih/vizualnih/performativnih/itd. dejavnosti ali sodelovanju z ostalimi umetniki ter tistimi, ki so se ukvarjali predvsem z reflektiranjem in kontekstualiziranjem celotne situacije in posameznih etap le-te. Vendar nas je bila večina seveda nekje vmes in težko bi rekel, da je kdo ostal neprizadet v katerokoli smer. Tako je bilo nekaj priložnosti za predstavitev lastnega dela, nekaj za bolj ali manj ad-hoc sodelovanja, kar nekaj časa pa je bilo namenjenega tudi mozganju o sami situaciji. Upal bi si reči, da je večina nikakor ni vzela naivno. Vsekakor pa je bilo slišati različna stališča, same skupščine pa so bile tudi svojevrstno poprisotenje različnih diskurzov in pristopov, ki jih sodobni »umetnik« oz. umetnostni delavec oz. del prekernega »kongnitariata« lahko ima in vrši v današnjem času ter tem specifičnem prostoru.

Seveda se je dalo locirati skrajnosti, od prizadevanja nekaterih za refleksijo političnosti prav vsakega aspekta organizacije in umetniške dejavnosti/produkcije, do tistih, ki bi želeli predvsem v miru vaditi in ustvarjati. Tudi same skupščine so se odprle eksperimentiranju ter z gostujočimi moderatorji ali usmerjevalci sprožale razmislek o performativni dimenziji doseganja konsenza oz. odločanja prek performativnosti.

»Festival« je bil »uspešen« v tem, da je dosti spremenljivk odprl kolektivnemu odločanju, kako »uspešen« je bil po določenih merilih »učinkovitosti«, pa je drugo vprašanje, prav tako odprto za debato. Prve dni so se dogajale predvsem individualne akcije, predstavitve, dosti planiranja in konstantnega opazovanja, kako stvari sploh potekajo. Sčasoma je prišlo do opaznejših sodelovanj in prepletanj, več ljudi pa je začelo prihajati tudi od zunaj – torej ne zgolj prijavljeni in povabljeni. Ampak tudi to po tem, ko se je bilo treba na licu mesta odločiti, kako se bo komuniciralo z javnostjo – tako z neposrednimi mimoidočimi kot širše. Eden izmed organizmov, ki je omogočil določene transformativne in povezovalne pogoje znotraj F.A.C.K.-a, je bila gotovo tudi odprta improvizacijska delavnica, v katero je zelo dobrodošlo vstopilo nekaj lokalnih glasbenikov, ki jim je bilo sicer celotno dogajanje začasne odprtosti in dostopnosti muzeja, glede na njihovo vsakdanjo izkušnjo neodvisne kulture v Novem Sadu, na nek način vsaj v začetku tudi precej tuje.

In ravno oni so bili predvsem za nas, ki smo prišli od drugje, eden izmed pomembnih barometrov tega, kar smo počeli. Na skupščinah se je izpostavilo vprašanje, kaj bo od te začasnosti, naselitve in odprtosti ostalo po tem, ko bo glavnina odšla. Kaj to pomeni za tamkajšnji prostor? Vsa zelo pomembna vprašanja, na katera pa ni bilo vedno možno adekvatno odgovoriti. Nekateri so bili mnenja, da smo tam ravno zato, da bi ta vprašanja razdelali oziroma se z njimi vsaj ukvarjali.

V tem sklopu tudi ni bilo najbolj enostavno razumeti same narave te začasne konfiguracije. In to v smislu, da je šlo za konsenzualno doseženo dovoljenje začasne uporabe, legalno in nenasilno. V zraku pa je bila tudi močna retorika skvoterstva in veliko presunljivih zgodb ljudi, ki so udeleženi v prostorsko-političnem odporu znotraj okupacijskih gledaliških skupin, začasnih zasedb, javnih manifestacij in bitk s policijo. Vendar pri F.A.C.K.-u v MSUV ni šlo za to, oziroma v praksi ni moglo iti za to, saj je bila narava zasedbe drugačna, mehkejša. Bila pa je tudi izredna, nenavadna in nevsakdanja. Zato se je skušalo iz nje iztisniti čim več. Priložnost so izrabili tudi za predavanje in debato o jugoslovanski modernistični arhitekturi ter v tem smislu zastavili možnost nadaljnjega premisleka o dediščini samega muzeja MSUV, ki je bil ustanovljen kot Muzej Revolucije in ki je v luči kasnejše rekontekstualizacije v nacionalističnem ključu kar nekako izgubil stik s svojo, iz antifašističnih bojev druge svetovne vojne izhajajočo revolucionarno utemeljenostjo. In ravno ta pionirski historični revolucionarni duh, je trdil nekdo, naj bil tisto, kar bi se moralo povezati z iniciativami, kot je F.A.C.K.

Dogodkov, akcij in situacij je seveda bilo ogromno, njihov iztek je bil izrazito odprto-koden, spoprijem z dolgoročnejšimi posledicami pa seveda še čaka. Za konec se zdi na mestu vsaj omemba predavanja Scotta McGeheeja o paradoksu politične oziroma angažirane umetnosti. McGehee je plodno spodbudil premislek o dvostranskem dojemanju himere avtonomije umetnosti - o tem, kako jo zgolj njena vpetost v kapitalistični sistem trga dela občo, medtem ko je njena konzumacija postala samozadostno usmerjena v kontemplacijo posameznika ter se tako nevtralizirala in odrekla svojemu mobilizacijskemu potencialu. Predvsem pa o tem, kaj je resnični dogodek, kakšna je možnost zanj ter kako pride do globinske vpetosti v neponovljivost kolektivističnega tukaj in zdaj, ne pa v tržno logiko reificirane in zamenljive dobrine, ponovljivega in pretvorljivega doživetja.