Prostor izvršne veje oblasti je strukturiran preko pozitivne opredelitve resorjev, ki so zadolženi za neko področje. Predvideno je, da posamezno ministrstvo skrbi za razvoj svojega sektorja oziroma da se razmere usklajujejo glede na celokupne potrebe in razpoložljiva sredstva. A očitno obstaja tudi neka hrbtna plat vsakega resorja, ki predstavlja poizkus dezintegracije določenega sektorja. Ta temna stran je veliko manj jasna in kot taka ponavadi brez očitne strukture, nima imena, nima istega povezovalnega elementa na nižji ravni, ima pa vedno v veliki meri skupni cilj. Zavoljo svoje neulovljivosti se je proti tovrstni kontrapoziciji težko boriti, najhuje, kar se lahko zgodi, pa je zasedba ključnih položajev v pozitivnem momentu s strani dezintegracijskih sil.

V kolikor bi povedano želeli aplicirati na področje kulture, bi lahko rekli, da obstaja hrbtna stran ministrstva za kulturo in ostalih kulturnih institucij, ki si prizadeva javna sredstva za kulturo in s tem povezano kulturno produkcijo zmanjšati v kar se da velikem obsegu. Gre pravzaprav za neko sistemsko gibanje, ki sicer nima organigramov, ki nima mesta iz katerega deluje, ki celo nima nujnih povezav, a kot skupek vektorskih silnic, giblje polje kulture k zmanjševanju obsega. Povedano se sicer sliši kot kriminalka, a brez pretenzij za spektakularnim uvidom in z veliko bolj prizemljeno metodo bomo skušali prikazati, da je zadnjih nekaj let v teku natanko ta dezintegracijski moment kulture.

Še bolj na trdnih tleh moramo poudariti, da je pričujoči prispevek pravzaprav predstavitev predstavitve. Pred natanko enim tednom je namreč Andrej Srakar v prostorih Društva likovnih umetnikov Ljubljana, predstavil svoja strokovna razmišljanja o ekonomskih in političnih premikanjih na področju kulture. Trije prispevki, ki osvetljujejo gibanje financiranja kulture v Sloveniji, finančno učinkovitost javnih zavodov v kulturi in žalostno podobo samozaposlenih v kulturi, so bili objavljeni v posebni jubilejni številki revije Likovne besede z naslovom Kultura! Dejstva; ekonomika slovenske kulturne politike.

Brez posebne pretencioznosti bomo zato opirajoč se na Srakarjeva dognanja skušali pokazati samo eno. Imaginarna skupina delavcev na Ministrstvu za dezintegracijo kulture ima v preteklih letih za pokazati zavidljive uspehe, vprašanje pa je, kdo so to delavci, ali so nekateri nemara zaposleni tudi na Ministrstvu za kulturo in naposled, koliko smo delavci na tem imaginarnem ministrstvu tudi kulturniki sami, v kolikor se ne znamo dogovoriti o skupni viziji in ustvariti pogojev za ustrezne družbene akcije, ki bi naposled rezultirale v boljših pogojih dela za delavce v kulturi.

In še ena dilema preden zakorakamo v ekonomsko statistično realnost. Kot bomo videli, namreč niti ne gre nujno toliko za uničevanje kulture. Natančneje gre pravzaprav za uničevanje jedrne kulture in še to ponavadi za uničevanje tistega najbolj kreativnega dela, ki se tako ali drugače ukvarja z živo nastajajočo kulturo. Prisluhnimo nekaterim poudarkom Srakarjeve predstavitve:

Izjava

Kot slišimo, je kar nekaj negativnih kazalnikov in kar je še bolj zaskrbljujoče tudi dolgoročnih slabih trendov. Da bo paradoks še večji, smo lahko poslušali o tem, kako se veliko kulturnih dejavnosti uvršča med sektorje z visokim multiplikativnim učinkom in načeloma slednji ni tako slab niti za jedrno kulturo. Po drugi strani pa, v kolikor nadaljujemo z negativnim, je opaziti kar nekaj težav z razumevanjem prepleta zasebnega in javnega vlaganja. Naš sistem vzpodbujanja zasebnega vlaganja v kulturo je dokaj nerazvit, predvsem pa tudi v praksi ne funkcionira. Davčne olajšave sicer obstajajo, a skozi mehanizem, ki ga le redki izkoriščajo. Shema deleža za umetnost ima prav tako že dolgo brado, ki pa jo ministrstvo vsake toliko časa obrije, si jo ponovno ogleda golo in potem pusti zopet rasti.

Kar področje kulture in umetnosti že dalj časa govori se torej potrjuje tudi na ravni ekonomske analize. Slikarji so slikali, pisatelji opisovali, glasbeniki peli in vrabčki že žvrgoleli, da je stane na področju umetnosti slabo. Morda pa se bo pristojnih naposled dotaknila vsaj ekonomska veda, čeprav je to malo verjetno. Ministrstvo za dezintegracijo kulture je v vsej svoji imaginarnosti očitno le bolj koherentno in iz obrisov ter kontur se sestavlja v nekaj vse bolj realnega. Zato je verjetno potrebno naposled narediti analizo vseh negativnih mehanizmov, vključno z preračunavanjem lastnega ne-napora pri izboljševanju pogojev za nastajajočo kulturo. Pravo pot je seveda potrebno še odkriti, a verjetno da ne bo dosti drugačna od vseh naporov za pravičnejšo, solidarnejšo in seveda bolj kulturo družbo.