Sterilna okolja nekaterim vzbudijo željo po jemanju medikamentov, druge navdajo z občutkom, da jim crkuje žarnica. In tako se odprejo vrata v ordinacijsko gledališče. Belina iz reklam za pralne praške butne v gledalca. Obiskovalci teatra, ugledni senilneži, starešine medicinske prakse s hijenskim zanosom čakajo na The grand act. Sprehod preko približkov skalpelov, naprav za izpiranje in posod za puščanje krvi. Kirurgi zarežejo v nosečniški trebuh in od tam naprej se znajdemo v klavnici. Operacijski performans v poetičnem kaosu prelije vsiljiva rdeča mezga. Medicinske sestre s križanci kukluksklanovskih in kuharskih čepic pa izgubljajo glave. Kopija teatralnega prizora iz slavne slike Thomasa Eakinsa, Klinika dr. Agnewa.

Prvih 10 minut premierne epizode je uvertura v spodletel poseg komplicirane nosečnosti na začetku 20. stoletja. Prvih 10 minut ni za tiste, ki omedlevajo ob urezninah s papirjem. Ostali oz. ostale si rečemo: še dobro, da nam ni bilo in ne bo treba rojevati v takšnih razmerah.

Na prelomu v svet novih tehnologij in hitrih preobratov v medicini smo prestavljeni v The Knick. Knickerbocker ima resnično ozadje v bolnišnici iz začetka prejšnjega stoletja v New Yorku. Lastniki fiktivne The Knick so premožni filantropi, v kateri zdravijo predvsem prevladujoč delavski razred, sestavljen večinoma iz imigrantov. Vodja kirurgov, katerega mrk obraz krasi Clive Owen, je dr. Thackery. Genialen inovator na področju kirurških posegov, a tudi nadgenialen kurbir in narkič.

Thackery svoj pobeg išče v orientalskem bordelu, kjer si v noge, vse do zadnje žilice, vbrizgava kokain. Ob strani, za vsak slučaj, jemlje še opij. Dokaj nedolžno, za 1900 predvsem legalno drogiranje. Thackeryjev lik delno bazira na dr. Halstedu, začetniku aseptične tehnike in mnogih operacijskih novitet, npr. mastektomije. Tudi on se je zakokiral. S testiranja kokaina na sebi je dognal, da gre za odličen lokalni anestetik. Zdravil pa se je z opiati.

Med zgodovinskim zdravnikom in fiktivnim so relevantne razlike. Soderbergh v svojem slogu vizualne ekspresije in razdvojenosti glavnega protagonista ustvarja spoliran spektakel. Eksperimentiranje novih postopkov z nenatančnimi rezi, seciranje prašičev in uporaba eksotičnih prostitutk v raziskovalne namene brez pragmatične predpriprave. Realizacija teoretskih ugotovitev »od oka«. V resnici je takrat obstajal priročnik previdne in natančne kirurgije, brez posegov na pamet, ki ga je patentiral prav Halsted. In velja še danes. 1890 pa je uvedel tudi obvezno uporabo rokavic. Goloroki zdravniki v seriji tako samo potvarjajo dejstva in želijo sprožiti dodaten gnus ali čudenje občinstva.

V to nekakšno različico Boardwalk Empire, spektakularnega medicinskega mobstrstva, so scenaristi dodali specifičen kontekst tedanje ameriške družbe. Dr. Thackery, pol znanstvenik pol izumitelj, je rasist. V skladu z zakonodajo nepretresljivo, saj integracijskih bolnišnic ni dovoljevala. V skladu s človeškim vidikom sporno, predvsem iz gledišča sodobne medicine. A prve Afroameričane so med osebje integrirali poznega 1920, kar je še vedno sprožalo množične proteste belopoltih zdravnikov.

V kavkaški odred torej vstopi dr. Edwards, izkušen kirurg, študiran v Evropi in temnopolt. V kirurškem timu dva genija ne obstojita, kaj šele, da bi Thackery vanj sprejel črnca. Od vsega začetka Edwards prevzema vlogo brisalca čela, ekvivalentno čistilcu čevljev. Podprtost rasističnim nitim zgodbe daje tudi obstoj »Negro hospital«. Z manj sredstvi, pomanjkanjem materiala in z zgolj pacienti in osebjem afroameriškega porekla.

Sprejetje »črnskega« zdravnika odzvanja kot nezaslišano, tako v zdravniških krogih kot s strani vodje bolnišnice, zadolženega in koruptivnega Hermana Barrowa. Sprejemljiva rasna diskriminacija v bolnici ostaja. V njej se namreč zdravijo izključno belci. Edwards zavoljo svoje ekspertize in moralne presoje ustanovi operacijski underground. V kleti The Knick začne zdraviti vse pomoči potrebne temnopolte Newyorčane. Podnevi deček za vse in Ratman zdravnik ponoči. Obstoj v Thackeryjevi predstavi polboga mu omogoča zgolj poznanstvo s hčerko lastnikov bolnice.

Lik Edwardsa je mlačen, od drugih temnopoltih se razlikuje po svoji izobrazbi in nedotakljivosti. Šele kasneje, ko Thackery po naključju odkrije njegovo podzemno kliniko, se njun odnos spremeni. Serija pa na tem mestu že zabeleži peti del. Vse do tega ključnega preobrata bi lahko gledali tudi posnetke operacij na Discovery Chanel. Ali pa ER s Soderberghovo muzico, Clooneyem.

Prvi štirje deli, vsak trajajoč dobro šolsko uro, so fotografski kolaž, prekleto dolgih zlepotičenih kadrov in detajlov. Prvemu delu bi odsotnost dialogov in razkazovanje kinematografske spretnosti v stilu filma Traffic še odpustili. A subtilno nakazovanje razvoja likov in razmerij med njimi bi moralo doseči svoj klimaks veliko prej. Minimalistični pristop do kadrov postkoitalnega akta in nasilja je z vidika historičnih dejstev aboten. Občutka, da gledamo razkazovanje, kdo ima naprednejši mesarski poseg, se ne moremo znebiti.

Posamične epizode dvigujejo nivo sladkorja v krvi in ne predstavljajo izziva televizijskemu občinstvu. Soderbergh, ki je očitno v nadvladi serij zaslišal zvok bankomatov, bi moral pozabiti na vse, kar nas je naučil prej. Predvsem na svoj vrhunski lowbudget Seks, laži in videotrakovi. Estetska izkušnja ob poplavi spletkarsko drznih nanizank tipa Mad Men, ni dovolj, da bi nestrpno čakali na nove dele. Celo meji na nesramnost. Šele v zadnjem predvajanem sedmem delu se zgodi konglomerat blitzkrieg zapletov in razpletov. Do zaključka sezone ostajajo še trije deli. Upamo na več zajebanosti in manj historičnega ekskurza posameznih likov. Na oddaljitev od zakoličenih kastnih vlog. Drugače se bomo le še klali in drogirali.