Med 24. in 26. marcem se je v Mini teatru zgostil 2. festival dramske pisave Vzkrik, ki ga organizirata Društvo KUD Krik in JSKD in je v letošnjem spoju z 48. Tednom slovenske drame predstavljal uverturo v festivalsko dogajanje Prešernovega gledališča Kranj, ki že vrsto let deluje kot promotor domače dramatike. Slednji je s podelitvijo Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo - letošnji prejemnik je Vinko Möderndorfer z dramskim besedilom Romeo in Julija sta bila begunca -, s predstavitvijo nominiranih besedil, z nagrado za mladega dramatika, do zdaj petkrat podeljeno - letošnja prejemnica je Maša Pelko z delom Kraljevi otroci - in z vrsto bralnih uprizoritev ter delavnic dramskega pisanja minimalno institucionalno zagotovilo promocije in distribucije sodobne dramske pisave.

Mlajša festivalska različica Vzkrik je poskus uvajanja novih produkcijskih modelov, ki se odražajo zlasti v kontinuiranem celoletnem sodelovanju pisk in piscev, ki se čez leto srečujejo na delavnicah dramskega pisanja, s tem pa običajno osamljen proces razprejo v vadbišče za skupno preverjanje novih formatov. Jaka Smerkolj, eden izmed udeležencev dramskih delavnic Vzkrik!, spregovori o pomenu združevanja:

Izjava*

Na letošnjih delavnicah dramskega pisanja je pod mentorstvom Simone Semenič nastalo sedem novih dramskih besedil avtorjev in avtoric Jake Smerkolja, Iztoka Jereba, Tomaža Lapajne Dekleva, Tjaše Mislej, Zale Simčič, Mitje Lovšeta in Varje Hrvatin. Govorita Mitja Lovše in Varja Hrvatin.

Izjava*

Brina Klampfer in Nina Ramšak razlagata o pomenu srečanja njiju v vlogi režiserk bralnih uprizoritev Mitjinega in Varjinega teksta.

Izjava*

Festivalski iztek je tudi letos predstavljal več kot nujen model preverjanja pisav skozi sodelovanje piscev in pisk z gledališkimi ustvarjalci in študenti AGRFT-ja v bralnih uprizoritvah. Festival želi tovrstna sodelovanja konstituirati kot nujen in imanenten del gledališke krajine, kjer bi bralne uprizoritve lahko predstavljale avtonomen polnokrvni uprizoritveni žanr, ne pa le marginalnega nebodigatreba. Bralne uprizoritve in pogovori bi lahko omogočili predstavitev besedil strokovni in širši javnosti kot možen nabor za gledališko uprizarjanje, ki pogosto nima dostopa do nastajajočih besedil. Zala Dobovšek, kritičarka in teatrologinja ter dramatičarka Simona Hamer skušata razpreti nekaj ključnih problematik nove dramatike:

Izjava*

Pri tem je seveda glavna zagata ta, da so tovrstne prakse institucionalno nepodprte in je teža uvajanja novih modelov na plečih neodvisne gledališke krajine, ki v pobliskih zaganja določene gverilske rešitve, vendar se ob tem tudi hitro izteče in izčrpa. Hkrati pa se zdi, kot da gledališko krajino daje določena amnezija, ki kratkomalo spregleda delo, ki ga je na področju nove dramatike opravil denimo PreGlej ter serija izveninstitucionalnih praks branja, pisanja, distribucije in recepcije.

Že leta 2005 je skupina piscev, poimenovana PreGlej, znotraj Gledališča Glej ustanovila laboratorij za raziskovanje sodobnih besedilnih formatov, prirejala delavnice in bralne uprizoritve. Leta 2010 se je skupina formalizirala v kulturno društvo Integrali in organizirala festivale sodobne gledališke pisave Pre-glej na glas, Dneve bralnih uprizoritev in različne ad hoc aktivistične akcije, mdr. je skupina na Grumov natečaj poslala ready-made besedila, ki jih je komisija takrat zavrnila, s performativno gesto pa so pravzaprav dregnili v javno strokovno teatrološko vednost

Skupina je izdajala besedila za gledališče s spremnimi študijami, prevajala in promovirala besedila v tujini ter si prizadevala za mednarodno povezovanje, že od začetka so sodelovali z newyorškimi pisatelji, ki so jih tudi prevajali. Šlo je za generacijsko in stilno različne avtorje, ki jih je podpisovala zoperstavitev modernističnemu konceptu umetnika-genija. Za PreGlejeve delavnice Vevar zapiše, da je šlo za »nekakšno permanentno vadbišče uprizoritvenih pisav, mesto srečevanja piscev ter zavetje za vzajemne analize besedil, ki jim je v neki določeni fazi program PreGlej omogočil tudi kvalitetne bralne uprizoritve«.

Novo dramatiko se pogosto še vedno označuje za »manjšinsko« in »generacijsko«; oznaka manjšinskost novo dramatiko kategorizira kot »pisanje v fris« mainstreamu, tako na ravni vsebine kakor na ravni forme, generacijska oznaka pa homogenizira stilno-slogovni princip. V akademskih, dramaturških in kritiških krogih, zapiše Vevar, je veljalo, da po Jančarjevem Velikem brilijantnem valčku (1985) ni zapisane niti ene zares pomembne drame in da druga polovica osemdesetih let utrdi krizo dramske pisave. Če uprizoritveno pisanje enačimo s pisateljsko produkcijo dramskih tekstov, ki ga reflektira tisti teoretski instrumentarij gledaliških ved, ki je močno naslonjen na literarno znanost, s tem pa na teorijo, zgodovino in kanon novoveške drame, nova dramatika bržkone nastopi kot slepa pega. Navkljub nekaterim silovitim praksam ludizma in konkretne poezije s konca 60. in v začetku 70. let preteklega stoletja (Gledališče Pupilije Ferkeverk, OHO; EG Glej, Jesihovi dramski teksti Grenki sadeži pravice in Limite), kjer se je register nenadoma za krajši čas razširil, »odprl multižanrskim dramskim hibridom, jezikovnim igram ludizma ter vizualnim in zvočnim podobam literature” (Vevar v Lobnik, gledališki list Drama).

Organizatorki festivala Vzkrik Brina Klampfer in Varja Hrvatin opozarjata na dejstvo, kakor zapiše Nika Arhar, da nastaja ogromno sodobnih dramskih besedil nastajajoče generacije dramskih piscev, vprašanje pa je, “kam izpuhti vsa dramatika”. V zadnjih letih je s porastom dramskih delavnic in izobraževanj, mdr. z uvedbo dramskega pisanja na AGRFT, krožki dramskega pisanja na Filozofski fakulteti in delavnicah Vzkrik!, nastal bazen piscev in pisk, ki pa niso sistematično vključeni v gledališko krajino, niti nimajo prostora za redne objave in distribucijo besedil. Sicer poleg Tedna slovenske drame, ki Grumove nagrajence redno objavlja v reviji Sodobnost, revija Literatura objavlja dramolete, novoustanovljena revija Vrabec Anarhist Društva slovenskih pisateljev pa naj bi objavljala še neobjavljena besedila dramskih avtorjev vseh generacij.

Razraščajo se tudi bralne uprizoritve v SNG Drami in Mestnem gledališču ljubljanskem, ki tekste tudi arhivirajo. H knjižnim izdajam je potrebno šteti tudi objave v gledaliških listih in na spletnih mestih (portal Sigledal, Slogi, PreGlej itn.). Nove oblike zgodovinjenja slovenske dramatike in gledališča so prinesli zlasti novi mediji. Leta 2007 je tako začel delovati spletni gledališki portal Sigledal, ki ga oblikujeta Samo M. Strelec in Tamara Matevc, ki poleg info točke z napovednikom vključuje še spletno enciklopedijo slovenskega gledališča, repertoar in digitalne zbirke, mdr. tudi novonastale dramske tekste, ki jih tradicionalna literarna zgodovina še ne uspe umestiti (Brodar, Šorli v Lobnik, gledališki list Drama), vendar jim umanjka nekakšna zaustavitev efemernosti, ki bi uspela zagotoviti minimalno selekcijo, kontekstualizacijo in refleksijo ter bi zajela širšo javnost onkraj ozkega bazena specializirane profesionalne javnosti. Kot opozarja Rok Vevar, analitični instrumentarij še vedno ne izpolnjuje pogojev, da bi zadostno odgovoril na vprašanja: kakšna so besedila, ki so nastala v krogu PreGleja in ki nastajajo med mlajšo generacijo piscev in pisk. Sigledal portal je svojčas na tem področju opravil veliko delo s sistematičnimi obravnavami nastajajočih besedil, vendar se je ob nižanju sredstev simptomatično izteklo tudi to. Je pa v lanskem letu prav na pobudo festivala Vzkrik zagnal štafetno igro Izvolimo dramo, ki opravlja pomembno promotorsko vlogo na področju nove dramatike.

Zala Dobovšek in Simona Hamer o manku refleksivnega aparata in določeni vrnitvi piscev in pisk k bolj konvencionalnim praksam pisanja:

Izjava*

Bistveno je še neformalno prijateljsko mrežno distribuiranje tekstov, kjer teksti krožijo rizomatično, brez nadzora in brez sistematičnega kategoriziranja in hierarhiziranja. Prav tako študentska revija Adept na UL AGRFT stremi h kontinuiranemu objavljanju novih praks dramskega pisanja, vse prisotnejša je tudi »diploma-drama«, torej študentje in študentke dramaturgije, ki svoje študije končujejo z dramskimi teksti (prva je bila Simona Semenič) (Lobnik, gledališki list Drama).

Na okrogli mizi festivala Vzkrik so sodelujoči poudarili nujnost sistematizacije in institucionalizacije skrbi za novo dramatiko, ki bi jo lahko uvedli z modelom rezidenčnega dramatika ali specializirane gledališke hiše, kamor bi lahko pisci in piske prijavili svoja nedokončana besedila in imeli možnost procesnega pisanja. Manko pa bi bilo potrebno zapolniti še na področju mentoriranja in sodelovanja piscev in pisk z natančnimi in podučenimi bralci, dramaturgi, režiserji in igralci, srečevanja različnih generacij, ki bi si podelile izkušnje in znanja, vzpostavljanje refleksivno-kritiškega aparata, ki bi se obravnave besedil lotil avotnomno, še vedno manjka prostor za predstavljanje, objave in bralne ter gledališke uprizoritve, ki bi lahko vzpostavile laboratorijski proces (Arhar). Pravzaprav se delo na tem področju šele dobro začenja.

_________________________

*avtorica naslovne fotografije: Helena Č. Gerželj