Na melanholiji iztekajočega se poletja vsekakor je nekaj überromanticističnega, pomislite le na Smrt v Benetkah, še bolj Viscontijevo kot Mannovo. Čemur bi Badiou še rekel perverzna strast do realnega, bi Lefebvre bržkone odpravil preprosto z »umobolnim malomeščanom«. Poslednje besede Izplamtevanja bi utegnile biti tudi poslednje besede La Rochella: »Ubijam se, ker me niste imeli radi, ker vas nisem imel rad. Ubijam se, ker so bili naši odnosi površni in da bi utrdil naše odnose. Na vas bom pustil neizbrisno znamenje. Dobro vem, da v spominu prijateljev bolj živiš mrtev kot živ. Niste mislili name, tudi prav, zdaj me ne boste mogli nikoli pozabiti!«

Artwork: Kladnik & Neon