V intervjuju z naslovom Poražen sem operaist Mario Tronti spregovori o svojem – vsaj začasnem – withdrawalu v taičiju, kar je moral biti v danih krogih vsaj manjši škandal. Poglejmo si, kako sam opiše izkušnjo: »Geste te vzhodnjaške borilne veščine v svoji počasnosti razkrivajo skrito harmonijo. Vse je osredotočeno na dihanju. Nekaj časa sem to počel. Z radovednostjo in pozornostjo. A na koncu sem spoznal, da nisem dovolj dober. Da ne sodim tja. Orient terja miselnost, ki zmore ustvari prazen prostor. Sam živim v hiši, polni reči, ki sem jih nabiral skozi čas.« Za tai či ga je navdušila hči, »ki ljubi in prakticira vzhodnjaško kulturo. Hotela je postati nuna in tako je izbrala isto globoko konsistentnost v tem svetu, ki sem se je sam zgolj dotaknil.« Ta, ki dela intervju, potem reče »aha, v tej ikebani tiči zajklja!« in iz hčere zdaj mora narediti peto kolono ter si zraven pripisati še subtilnost vprašanja, ki gre takole: »In kako ste sprejeli to njeno odločitev?« Trontijev odgovor je diplomatski in liberalen, če bi bila diplomacija skrajna toleranca in če bi liberalizem živel od razlik, in ne odmevov, skratka, gre takole: »z dolžnim spoštovanjem, ki ga izkazujemo vsakič, ko imamo opravka z nečim, kar zadeva najbližje.«

Artwork: Kladnik & Neon