Čakajoč natikač

Čakajoč natikač

Mnenje, kolumna ali komentar
13. 2. 2020 - 13.30

Malce matast in z ne čisto zbranimi mislimi se znajdeš med rjuhami. Ampak te rjuhe dišijo drugače kot doma. So trde, z že zdelano, robustno strukturo, krajši izlet dol po aveniji spomina na plan prinese popoldansko spanje v otroškem vrtcu, kjer so ti kljub poskusom upora skušali s počitkom presekati dan na dvoje. V vrtcu so bržkone s tem želeli predvsem mir, da so tovarišice v miru popile kavo, tu pa je razlog skoraj podoben – bolj si miren, lažje in hitrejše te sprocesirajo.

Neobičajen šunder te spomni, da si v enem od prostorov javnega sistema, v njih pa se predvsem čaka. Zato takim prostorom rečemo kar čakalnica, tam pa se v ljubki kakofoniji neumorno mešajo zvoki vozičkov, cviljenje raznih vrat, cmočkasti zvoki frišne bergle, ki je pravkar poljubila tla, kašljanje, tiho nerganje, napol tihi pogovori, vzdihi. Zrak je poln vibracij, oken ni. Stene so pink ponk podlaga za vzklike, ki se odbijajo po čudnem labirintu. Da se vse še bolj sliši, znatno podkrepi tudi čudna tableta, ki si jo hočeš-nočeš moral pogoltniti na začetku postopka. Tranquilizer in pomirjevalo nista čisto dobri ustreznici, ugotoviš. In da si bolj v stanju prvega kot drugega. V pasivni omotici te sreča tam zaposlena, recimo ji Prva. Ker imaš bose noge, ti obljubi natikače, vmes pa te zasliši o družinskih boleznih in podobnem, preveri pa tudi odgovore, ki si jih poprej samostojno podal v nekem vprašalniku. Dobro, da je preverila. Kaj hitro lahko obkljukaš nerazumljive povedi, vsled česar bi v primeru česa drastičnega tvoji organi romali na vse strani, živet v druga telesa. Kar je sicer smiselno, a lahko bi vprašali tudi, ko je človek razsodnejše volje.

Zarineš se še globlje v rjuhe, ampak namesto toplih stegen, ki ti družbo delajo doma, tu počiš ob jeklen okvir, ki preprečuje, da bi ob kaki priliki skupaj z jogijem pobegnil dol z vozička. Ko se v tvoje zmedeno gnezdo pribije dvometrska omara z dnevnimi kosili, na primer. Pa saj pobegniti niti hotel ne bi, saj se v nekevrstnem škrniclju ali halji, v katero so te zavili, počutiš precej lahka tarča. Če ne za drugega, vsaj za prepih. Prve zaposlene ni od nikoder in nekako se ti ideja, da bi z boso nogo gazil po sekretih, kjer se lajšajo tako in drugače fardirbani liki, ne sliši tako dobro. Res je smešno, pomisliš, ampak v tako zamotanem kompleksu imajo najbrž res neko sobo posebej za natikače. Nekje v tretjem štuku kleti.

“Zakaj pa vi nimate copat?” vpraša Druga. Rečeš, da se je neka herojska oseba že spravila nad ta podvig, pa je ni že skoraj uro. “Aja, bom pogledala.” Druga se vrne presenetljivo hitro, prinese pa dva desna natikača, kakšnih pet cifer manjša. Ne veš, kaj je bolj smešno – pogled na svoji novi mali desni nogi ali ideja te osebe, da je to sploh smiselno. A zadrega ne traja dolgo, velika kolesja se obrnejo, proces steče naprej in čas je za tvojih pet minut. No, dve uri. Suivant, suivant!

O najpomembnejšem poglavju tega procesa ne bomo izgubljali besed. Ljudje so poklicani, da šraufajo in rihtajo, in naj to delajo, če jim je fajn. Takrat pač nimaš kaj, poslušaš komercialen radio, prižgan v bližini, in se delaš, da se nič ne dogaja. Počutiš se kot zob pri svojem terapevtu. Izpraznjeno. Razpuščeno. Krhko. Mravljinci noter in ven, oblivajo te mrzle in tople zone. Nobena misel ne vzdrži dolgo. Med redkimi predahi sprostitve so prepadi. Jebene keramične ploščice.

Ko je najpomembnejšega konec, se počutiš prefukano. Kot da bi celo noč komiral v gostilni, zjutraj pa ti prijazno osebje pomaga vstati in te spraviti ven iz prostora. Ampak te tako kot po dobro prekrokani noči preveje občutek notranjega zadovoljstva. Opravljeno je. Zadovoljstvu se primeša celo širok nasmešek. Med celim procesom so namreč nekam izginili tvoji natikači. In pride Tretji zaposleni. “A vi pa nimate natikač?” “Ne, ne vem, kam so mi jih dali.” Zatrdi, da bo to uredil, pogumni človek, do takrat pa naj zadostujejo neke tanke vrečkice, ki ti jih nadenejo med glavno akcijo. Takrat te to sicer baš ne briga. Kar je bilo najhujšega, je za tabo, obeta se novo, svetlo življenje.

Odvisno od dneva ali odvisno od sreče - post festum lahko dobiš prostor v sobi, da odležiš še par ur. Tu se šele srečaš s svojimi soborci, ki tako ali drugače poflikani javkajo po posteljah, kjer iščejo boljši položaj za naslednjo uro ali dve. Sploh mulc z dislocirano ramo, čemur kajpak botruje zloraba fitnesa. Enega ali dva pridejo iskat rešilci – svoje ude peljejo reševat v razne toplice. Mlada fizioterapevtka, ki pride na obisk h gospodu G., letnik rojstva ’36, v njem prebudi smisel za obešenjaški humor. Svaka čast. A ne veš, kaj je bolje – umreti mlajši ali se na starost ukvarjati zgolj s svojim zdravjem. No, kakor kaže, bo za večino bližja prva možnost, z drugo pa se bodo jebali tisti bolj lakomni. Kar naj se.

Človek je namreč težko lakomen, ko pa nima na sebi nobene obutve. Tudi Četrta zaposlena, ki je ugotovila, da je nekdo v sicer precej snažnem prostoru bos, ni prinesla s sabo nazaj niti sebe, kaj šele kak natikač. Tako da kadarkoli greš v kaj podobnega, vzemi s sabo natikače. Sicer ti bodo misli zaposlovale druge, najbrž manj banalne stvari.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Gospot, kje imate pa copate?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.