BABA JAGAIZEM NA MAKARSKOM PRIMORJU

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 9. 2021 - 13.30

 

Na prvi september si smemo privoščiti še od avgustovskega sonca pregreto melanholično nostalgijo. Tam, kamor vas popeljem že čez nekaj izgubljenih besed, jesenski dež diši po razbeljenem kamnu, sparini, pomešani z vonjem kanalizacije, in hvaležno namočeni makiji. Tam ima smokva v zgodnjih jutranjih urah okus po svežem kozmičnem mlečku. Zjutraj so zelene fige čvrstejše, prožnejše in lažje – tudi za prebavo. Ko pa nanje sije visoko poletno sonce, razvijejo okus po pregretem popoldanskem seksu. Okus sparjene smokve ni tako sveže diferenciran kot v rosnih urah, saj sonce čez dan njene teksture poveže v poenoteno sladkobo, ki ščemi ustnice. Mleček teh zapeljivih sadežev bojda suši tudi bradavice.

Ob vznožju gorskega masiva Biokova leži priobalni pas, dolg dobrih petdeset kilometrov: paradiž nosi ime Makarska riviera. Na žili kucavici dalmatinskega turizma Jadranski magistrali – se vzdolž riviere zvesti turisti ustavljajo že dobrih petdeset let. Omotični od ovinkaste ceste in osupljivega pogleda na lesketajoče se morje, obline otoka Brača in ostanke borovih gozdičkov, iz katerih se lenobno razraščajo mala mesta, čutimo v trebuhu metuljčke vznemirjenja. Vznesenost nad slikovito provinco provokativno prekinjajo avtentični stenski napisi »Mater plače, ćaća viče«, »Za tebe san se rodia, za te ću i umrit« ali pa »Samo nas nebo rastavit može«. Z njimi, v prepoznavni belo-rdeče-modri kombinaciji, Torcida ganljivo izkazuje religiozno predanost svojemu moštvu.

A da ne zapademo prehitro v novodobne dalmatinske stereotipne slike, ostanimo še za trenutek pri geografsko-družbeni posebnosti tega kraja. Razprostrt med strmim hribovjem in plavim morjem, ta napoveduje neko zapleteno mikroidentiteto. Čeprav bo redkokateri fetivi Makaranin – človek, čigar predniki že več generacij živijo v Makarski – to priznal, bližina Hercegovine, povezanost z dalmatinsko Zagoro in povratniki iz diaspore oblikujejo izrazit del identitete mesta. Sočasno z začetki zimmerfrei turizma v zgodnjih šestdesetih se je na obalo spuščalo staro in mlado iz vasi iz in izza Biokova v upanju, da se bo tudi naslednje poletje ob prihodu Hansa in Marte iz Nürenberga dalo zaslužiti. Molitve so bile uslišane.

Za razliko od današnjega imperativa gastrocentrizma »U se, na se i poda se« so ostarele ženice v črnini vedele, kaj je kvaliteten turistični marketing: turiste je treba zapeljati, da jim postanete všeč, in jih ob tem prepričati, da so tudi oni všeč vam. Sejda Čizmić, Sarajevčanka, ki se je leta 1974 omožila v Krvavico, malo mjestašce na rivieri, se tako kot večina domačink ukvarja z oddajanjem zasebnih nastanitev. Njihova ogromna rast v zadnjih petnajstih letih ne prevzema zaželene »izvorne« oblike letovanja, v kateri turist biva v gospodinjstvu lastnika nepremičnine, temveč se usmerja k anonimnemu najemodajalnemu tipu, pri katerem ni stika med turistom in najemodajalcem, slednji pa pogosto niti ni član lokalne skupnosti.

Izjava

Ob slovesu od socializma in Jugoslavije so se lokalni veljaki odločili, da se bodo poslovili tudi od urbanističnega inštituta, češ, za načrtovanje bo brez odvečnega človeškega vpletanja že poskrbela nova višja. V mladi hrvaški državi bodo ulice in soseske vzniknile same od sebe, čez noč, nevidno. K metastatičnemu procesu je pripomogel patriotizem lokalnih primorskih šerifov, občinskih uslužbencev z vzdevkom »deset posto« in lastnikov apartmajev z balkoni brez ograj s stopnišči, ki vodijo do nezakonito zgrajenega četrtega nadstropja. Ko v Dalmaciji puše jugo – vlažen veter z juga –, je to lahko izgovor za melanholijo, letargijo, glavobol, smantanost, pa tudi za zločinska dejanja. V srednjeveški Dubrovački republiki je bil jugo legitimen obrambni argument. Veljal pa je tudi poseben zakon, ki je določal, da se mestni svet ne sme sestajati ali sprejemati odločitev ali zakonov, ko piha južni veter. Škandalozno se današnji makarski mestni svet ni zgledoval po starih knežjih modrostih.

Izjava

Karakteristika tega prostora je občutna v trmoglavem sledenju skromnega človeka višjemu redu ritualov in vsakdanjih opravil. Kot da je v DNK kodi našeg čovika zapisano »kad je čemu vrime, šta se smi a šta ne smi«. Vnaprej določeni obrazci, tako vulgarni kot bontonski, spominjajo na improvizirane jasne vloge. V Commedii della Makarska nastopajo: Babe u crnini, Barbe u majci na rige, normalan svit, Vlajne, Redikuli, Galebovi. Zadnji lik sicer ne zmore več tako kot včasih razvijati svojih potencialov, zatorej ostaja le nostalgična figura zapeljevalca turistk, jadranskega plejboja, ženskarja v preozkih mudantinama. Pred približno tridesetimi leti je bilo galebarjenje v vsakem mestu v Dalmaciji, tako majhnem kot velikem, resen in razdelan poletni konjiček lokalnih narcisov.

Kljub izraziti patriarhalni strukturi je na območju zaznati glasno prisotnost žensk. Ko so moški hodili po svetu s trebuhom za kruhom ali pluli po širnih morjih, so ženske ostale »Bogu izza nogu« in poskrbele zase, za otroke in za ostarele matere. Sledi težkega življenja pred lahkim turizmom se v Dalmaciji prenašajo po ženski liniji, matriarhat pa verjetno najbolj slikovito prihaja do izraza skozi spevno in ustvarjalno pripovedovanje zgodb. Nove generacije se še naprej oblikujejo v brbotajočem loncu vraževerja, moralizma in babičine nepopustljive vere v Mater Božjo. K tej samonikli mišanciji je za celovitejšo sliko multiple identitete treba dodati še zvrhano dozo socialnih omrežij. Lokalci jih uporabljajo s takšnim guštom, kot sesajo prazne glave škampov na buzaro.

Pretanjenost zagotovo ni doma v teh krajih. Nemara je pikra neposrednost krajanov povezana s samim protislovjem kraja – gore in morja – ter kruto razliko v letnih časih. Tu, na od burje oskubljenih skalah, poteka življenje v samoumevnem okviru ali – ali: zima – lito, doma – vanka, bilo – crno, in res se življenje tu na prvi pogled zdi zavidljivo preprosto. Ko v Makarski treščita staromodna sprijaznjenost s svetom in pop kultura, nastane fjaka. Nevedneži imajo fjako pogosto napak za običajno lenobo. A to psihofizično stanje bi bilo bolje opisati kot hrepenenje po ničemer. Kako se fjaka izživi, pojasni mladi Makaranin Antonio Žarnić:

Izjava

Babjeg ljeta še ni konec. Na legendarni mestni plaži Kraj Žute kuće se bo kopalo in instagramiziralo vse do konca oktobra – po sezoni tudi brez šporkice v morju. Baba jaga se vam v duhu kritičnega regionalizma z drugim pismom ponovno javi s plaže čez tri tedne.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness