Francija je koktajl provinc z različnimi temperamenti, čeprav se vseh njenih prebivalcev drži močan stereotip, da gre za množico privzdignjenih nosov in ustnic, ki se le nerade ukrivijo v ritmu tujih jezikov. Ena izmed teh provinc je Bretanja, kjer določen del prebivalstva žnablje premika celo v taktu skoraj izumrlega keltskega jezika – bretonščine. Centralistično usmerjena francoska oblast se je skoraj dve stoletji borila s tem, da bi dokončno pokopala jezik, ki v zadnjih letih načrtno doživlja renesanso. Tako kot vlada se je v neki drugi zgodbi s temi odločnimi domorodci zaman bodel mogočni Julij Cezar, ki sta ga nepopustljiva Asterix in Obelix ugnala za malico. Zaradi menhirjev, ki so Obelixov zaščitni znak in ena izmed megalitskih posebnosti Bretanje, naj bi bilo fiktivno domovanje teh notoričnih stripovskih protagonistov prav območje te province.

Poleg dopingiranih galskih korenjakov je v Bretanjo domnevno situirano bivališče še ene fiktivne osebe, in sicer čarodeja Merlina, o katerem je v 12. stoletju pisal Geoffrey of Monmouth v svojem delu Historia Regum Britanniae. V psevdozgodovinski maniri je avtor do obstoja Merlinusa prišel tako, da je zmešal pripovedi o realno obstoječem norem preroku s severa Bretanje z zgodbami o vojščaku Aureliusu Aurelianusu. Osebki z veliko naravno ali umetno izzvane domišljije pa lahko Merlina baje še vedno vidite v gozdu Broceliande.

Naj se po lingvistično-fikcijski prolegomeni vendarle vrnem v ne ravno kruto realnost današnjih Bretoncev. Na splošno so njihove v tradicionalnem slogu zidane in s ploščicami iz skrila krite hiše obdane z neokrnjeno naravo in čudovitimi raznolikimi plažami, ki jih dolbe Atlantski ocean, med katerimi najbolj osupnejo strmi klifi. Navidezno idilo pa klesti nevidni sovražnik, močan toplogredni plin metan, ki ga brezštevilne kravje horde prek procesov riganja in spuščanja vetrov izločajo iz svojega prebavnega trakta. A brez krav v Bretanji pač ne gre. Čeprav v nasprotju z nekaterimi drugimi francoskimi provincami ne slovijo po renomiranih sirih, je eden izmed stranskih produktov kravjega mleka nepogrešljiva sestavina v skledi ali na krožniku vsakega pravega kulinaričnega patriota. Ta nadvse oboževani mlečni izdelek je slano maslo, ki ga na debelo namažejo ali vtaknejo v vse mogoče.

V tradicionalno pripravljenih krepih, iz katerih se je obilno cedila mešanica masla in čokolade, sem brbončice teden dni vzburjala v razmeroma malem mestu departmaja Finistere, katerega prevod v slovenščino bi bil konec zemlje. Mestece z imenom Quimper – ki spominja na znamko lično dizajniranih, a za marsikatero denarnico predragih čevljev –  nima prav nič skupnega s španskimi campercami. Poleg v nebo segajoče gotske katedrale svetega Korentina najbolj slovi po pivnici Ceili pub. Staroselci se radi pohvalijo s tem, da se v keltskem duhu v Ceili pubu v grla zlije statistično največ piva v vsej Bretanji. In če boste nekateri izmed vas imeli srečo, da tja vstopite že sredi popoldneva, vas koncentracija pivskih hlapov od prejšnjega večera gotovo ne bo pustila na cedilu. Vsem, ki preferirate trezno glavo in se boste na lastno škodo izognili naravi in na malo manjšo škodo številnim od sonca prepečenim sprehajajočim se angleškim turistom ter ostali v mestu, priporočam ogled razstave v Musee des Beaux Arts. Tu si lahko ogledate nekaj del učencev znamenite šole École de Pont-Aven, med katerimi so tudi trije izdelki Paula Gauguina.

Sintagma »zdravi patriotizem« ima potencial za izzvanje dolgega disputa, zato naj se vsem poslušalcem že vnaprej opravičim, ker jo bom konec koncev uporabila. Če bi potencialno morala s prstom pokazati na nekoga, ki ta tako neeksakten družbeni fenomen goji, bi bili Bretonci gotovo med ožjo izbiro. Skupaj namreč držijo takrat, ko je treba, na primer ko želi francoska vlada uvesti plačevanje cestnin, v mirnem času pa ponosno govorijo o svoji kristalno čisti, sicer prikrito zasmrajeni zeleni pokrajini, edini črno-beli zastavi na svetu in keltskem izvoru. Najraje ob kozarcu piva, seveda, in brez vonja po ekstremizmu.

Po poteh Asterixa in Obelixa je menhirje iskala Maja Žvokelj.