Leta 1921 je Janet Flanner zapustila New York in leto kasneje je prišla v Pariz. Od tam je pisala prijateljici Jane Grant, ki je bila slučajno soproga Harolda Rossa, urednika sveže revije The New Yorker. Kot se to menda spodobi, je Jane hitela kazati pisma Haroldu, ta je bil nad teksti navdušen in povabil Flanner k objavljanju pisem iz Pariza kar v reviji. Nadel ji je vzdevek Genet in Genet je naslednjih 45 let Američanom poročala o dogajanju v Franciji, vzponu fašizma v Evropi, kulturnih dogodkih in sočnih anekdotah tamkajšnje intelektualne srenje.

Nenehno poročamo, se ti ne zdi? Gremo v šole in poročamo staršem, potem ne gremo v šole, nakar poročamo, zakaj nismo šli. Kdor je kdaj imel službo, ve vse o špartanski vzgoji v tedenske kolegije in evaluacije. Ko bi se le končalo pri tem. Pa se ne; tu so še socialni stiki in ljubezenska razmerja. Zabredemo v prvo in nato v vsa naslednja, na videz nova, in jutrišnje bo zopet čisto drugačno. Vsaj tako si mislimo. Ko rečemo novo, mislimo na drugačen kognitivni sklop, saj iščemo tisto nekaj, kar bi nas približalo svobodi, ki pa ni nič drugega kot senzibilnost drugega. Da je ta izginila, bom gotovo še mnogokrat rekla. Nimamo šans, indoktrinirani smo v reporterstvo, kajti zopet poročamo, tokrat novo novi. Tudi v današnjem času, ko je tako malo novega in drugačnega in ko tudi veliko starega in drugačnega več ni, iščemo detajle, točke distinkcije, ki bi nas zbudile iz eksistencialne apatije. Prave kamele smo, ko se tako v karavanah vlačimo preko Karavank in opustošenja in gledamo zgolj pred in nase. Temu pravijo tudi vez med ljudmi.

Ko pogledam v zgodovino sebe, me sicer večkrat zaboli glava, a rekla bi, da sem bila prav vzorna učenka. Morda se mi je zato zdelo skoraj samoumevno, da se bom morala nekako javljati s svojega cirkuliranja po starem kontinentu. Uredniku kulturne redakcije, kolegi Bobniču, se je prav tako zdelo smiselno, in tako pišem. A bolj ko pišem, bolj se sprašujem, ali je res tako samoumevno. In bolj ko pišem, bolj se sprašujem, komu pišem. Namreč, četudi je danes, tako kot v času Janet Flanner, na delu fašizem, malevolenten odnos sistema, tj. družbe, do beguncev, obilica kulturnih in nekulturnih dogodkov in nedogodkov, trači pa se bodo vedno generirali, vseeno obstaja razlika med časom Janet Flanner in časom Nine Dragičević: Genet se je javljala pred digitalno ero.

Če je želela Genet ameriški javnosti osvetliti francoski pogled na politično dogajanje v Evropi, ga je morala precizno ubesediti; celi eseji so nastali iz političnih protagonistov. Če bi slučajno koga danes zanimala španska perspektiva na politiko Španije, lahko takoj skoči na Twitter časopisa, ki mu bolj ali manj zaupa. Če je želela Genet opisati najnovejši balet Stravinskega, se je morala odpraviti na pariško premiero in zapisati, da je Stravinski v nenehnem vrelišču med radostjo in obupom, saj tako nekako njegovo Pomladno obredje tudi zveni. Le s tem premišljenim načinom pisanja si je javnost, njej znana javnost, predstavljala, kakšna glasba se vrti tam v Evropi. Če koga zanima, kaj danes ustvarjajo zanimivi muzičisti v Španiji, je že včeraj izvedel na Soundcloudu. Et cetera.

Jasno, avtorica kolumne izraža specifično perspektivo, ki bo vedno drugačna. A komu jo izraža? Dopisovanje je vendar dvosmerna komunikacija, mar ne? Če pišem pisma in nanje nihče ne odgovori, jih potemtakem nihče dobiva? Ali ta nihče sploh obstaja? Če da, kdo je? In če je nihče nekdo in obstaja, zakaj ne odpiše? Heh, to me spomni na dr. O’Connorja, transseksualni lik v Nočnem gozdu Djune Barnes, ko reče: “... ne bi vam tega govoril, če se ne bi pogovarjal sam s seboj. Govorim preveč, ker me spravlja v obup to, kar poskušate vi zamolčati.” Nikogar ni. Heideggerjev Dasein je v blazni stiski. Imaginarij prisotnosti ni dovolj. Tudi prisotnost ni dovolj. Potrebuje slišati.

Veš, dislociranost je čudna reč. Obstaja onkraj geografske in vedno je relacijska. Prav zato toliko bolj hrepeni po vezi, četudi takšni brez konca in kraja, tanki, fragilni in nevidni. Je hkraten odmik od sedimentov statičnosti in hrepenenje po natanko tej toplini stabilnosti. Je vedno nova in vedno znova in drugje je ni. Zdi se, da je dislociranost premo sorazmerna z distanco. Dlje kot si stran od naslovnika s svojimi skromnimi, nepomembnimi mislimi, več vaju razdvaja, manj imata skupnega in na koncu je samo še obris neke zgodbe, mar ne? Ne.

Menim, da je ravno obratno in ni samoumevno. Dislociranost med subjektoma vzpostavi potrebo po specifični delikatnosti. Nenadoma so prej skrite finese tiste, ki oblikujejo vez. Da je ta prav takrat dragocena, ko se prebije skozi površinskost objekta želje, mi gotovo ni treba pojasnjevati. Videti se tako nadomesti s senzualnim slišati, slišati pa zaostaja za Viberjem, Snapchatom in podobnimi appi. Vez se torej razkrije kot vse bolj krhka, saj je prek digitalizirane komunikacije izražanje pod udarom razvrednotenja.

Če je Janet Flanner govorila, da svoje stavke prav gnjavi, čez in čez jih prežvekuje, dokler jim naposled ne laska in jih pošlje naprej, ni razloga, da ne bi bilo tudi danes tako. Kratka sporočila, denimo, so popolnoma brez vsebine, večino bi lahko napisal kdorkoli. Da bi ne bilo tako, da bi torej naredila razliko med sabo in naključno, se mora avtorica s kratko povedjo dejansko ukvarjati. To je hkrati tudi ključna prednost pisne komunikacije v primerjavi z vokalno: ima možnost zavrniti realni čas, omogoča vračanje, implantiranje vedenja o specifikah naslovnika, da bi se vez krepila, ne trgala. Je brez tega komunikacija sploh smiselna? Samoumevna prav gotovo ni. In če jo takšno lahko producira kdorkoli, jo lahko tudi nihče. To naju, seveda, vrne na začetek pisma in precizira vprašanje, ki se nato glasi: ali nihče ne odpiše na pismo, ker nikogar ni, ali pa zato, ker se je lažje zamolčati kot senzibilizirati?

Marquis de Sade je v oporoki menda zapisal, naj mu grob prekrije novo zelenje, v upanju, da bo tako izginila vsaka sled za njegovimi besedami in njegovim imenom. Mrtvi lahko rečejo, kar se jim zazdi. Če pa si na drugi strani te linije še nekdo živa, daj vendar, prosim, prosim, odpiši.

Od daleč stran: Nina Dragičević.