KRETA

KRETA

Oddaja
19. 7. 2018 - 13:00

Ko te pocuza uzo : Malija, Kreta, Grčija

Kako je to mogoče? Da baje v najbolj zapufano državo prvega sveta težko prideš pod 400 evričev, kolikor je približen badžet nadpovprečnega prekarca? Dve povratni karti za let na celinsko Grčijo staneta toliko ali še več kot dve povratni plus apartma za cel teden, in to na Kreti? Neverjetno, a mogoče - če vzamemo v obzir svakojake finančne mahinacije turističnih trgov. Za Slovenceljna nepojmljivo, za isto ceno dobiš dve stvari? Ok, potem bom pa tudi jaz buržuj, si je rekel pisec teh besed.

In evo - kombi do Dunaja zjutraj in let do Herakliona [herAkliona] v večernih urah - po kilometrih in kilometrih morske črnine kar naenkrat ugledaš morje luči: Kreta. Klima neverjetno primernejša, torej za razliko od Beča soparna, nekaj angleško-nemških poskusov komunikacije, in že si na lokalnem busu proti Maliji, manjšemu kraju nekje na severnem vzhodu petega največjega mediteranskega otoka.

Celodnevno omejevanje kajenja na račun potovanja in posledična razdraženost ter mravlje v riti so terjale svoje, počitek takoj po prihodu v apartma ni prišel v misli. Pirčki so v lokalni štacuni morda še cenejši od domovinskih, plaža pa, oh, plaža, pred oči pripelje sentimentalne spomine iz otroštva, kjer smo ob gledanju Baywatcha prisegali, da bomo vsaj enkrat v življenju na taki plaži namakali svoja dupeta. Skratka, ideal: topel pesek, topel vonj po morski vodi, marele, zvezdice in, ah … čikec in lokalni pirček. In nekako zlohotna misel: “Fak, tle bo jutr poln kurac folka.”

A ta misel ni bila na mestu. Kar je za razliko od hrvaških plaž najbolj v oči bijoče, je to, da večina turistov na Kreto prileti. Posledično ne uzremo nobenih avtokampov, nobenih natrpanih avtomobilov, nobenih šotorov. Sredi že tako skromnih mestec torej rastejo prave pravcate male vasi ali naselja za višje buržuje, kjer z “all-inclusive” zapestnico na rokah ješ, piješ, hodiš ali v bližnji kafič ali disko, fitnesiraš, si sposojaš marelo za na plažo in podobno. Večina apartmajev ima svoj bazen, najameš lahko golf voziček, vse pa gre kakopak v žepe pretežno ruskih lastnikov apartmajev, finančno precej okleščenemu okolišu pa posledično nič.

No, kaj takega RŠ plača, jebiga, ne more dati, torej brez skrbi. Nastanjeni smo bili v bolj skromnem apartmaju, ki je sicer tudi imel ruskega lastnika in kakopak tudi bazen. Sploh je to bizarno in nejasno - koja fora je s temi bazeni? Kot so razkrili naslednji dnevi, ima prav vsak, pa še tako zanikrn apartma svoj bazen. Človek, vajen hrvaške ponudbe, se lahko samo čudi. Za koj kurac bi človek hodil v Grčijo na morje in se nato kopal v kloriranem bazenu?

Nadaljnje tuhtanje, tokrat z uzom v roki, je razkrilo, da mora biti to neka turistična potegavščina, pač več ljudi ko spraviš na bazene, več ljudi lahko spraviš na plažo - torej lahko gostiš za kako tretjino več škampasto obarvanega folka. Precej bistro se to zdi, nam, nepoznavalcem turističnega mamljenja. Kakorkoli že, bazen je bil preizkušen, preizkusa pa ni prestal; bil je velik za približno dva kavča, notri so konstantno padale muhe in druga žvad, zato se je bilo treba spomniti, da smo ipak malce drugačni turisti od siceršnjih in mišice lokalnega izposojevalca quadov [kuodov] in avtov so nakazale plažo.

Plaža je bila zaradi prej omenjenega fenomena bazenov za precej odtenkov bolj prazna - ni bilo niti reševalca iz vode. Na levi in na desni se je začel enotedenski tečaj švabščine in ruščine v vseh narečjih. Tu je treba pristaviti, da se pesek kaj kmalu izkaže kot zgolj vizualna masturbacija. Prasec mali se ti zarine v še tako majhno luknjo, kosmato ali ne, in kmalu začneš pogrešati jadranske kamenčke. Sonce pa imajo v Grčiji isto, tako da je fino šopalo po koži, premazani z raznimi žavbami.

In ja, oh in sploh. Skoraj bi pozabil, da se je takrat vršil fuzbalerski mundial. Torej, ko greš ven na res poceni in fakin dobro hrano, pa tu ne pretiravamo, če uporabimo vulgarno besedico, pač najdeš restavracijo, kjer fuzbal-tv-ja nimajo. Tako lahko uživaš v naravnem ambientu, folklornem brenkanju in debati lokalcev za sosednjo mizo. Lokalci so prav super, veliko kadijo, posledično pa se kadi povsod. Ko smo že rekli, da je hrana in pivo poceni, pa recimo še to, da so tudi cigareti cenejši kot pri nas, kar pa za tobak na žalost ne velja. Itak pa je skoraj vsak parfumiran in omaščen bogsivedi s čim.

Lokala in skoraj obvezen drink uzota pač vsaj zvečer primerno poskrbita, da ni treba zijati v postrižen ruski kvazi klorofil. Največje presenečenje pa je prinesel šele poslednji večer, ko se takole po štirih pirčkih šetaš na rob Malije, da bi končno videl pristanišče in tam neko lokalno cerkev. A glej ga tiča, iz tiste smeri začnejo kapljati maloletni opijanjenci, vsi po vrsti Angleži. Gajstni, s telefoni in pirčki v rokah se majejo, verjetno tavajoč proti lastnim apartmajem. Kaj kurac je pa to?

Nadaljnje šetanje je razkrilo pravo pravcato angleško enklavo, angleške Zrče, če hočete. To pa izgleda tako: cela ulica, za dve Čopovi, polna vinjenih, pokozlanih, objemajočih, pretepajočih se mladih Angležev in Angležinj, ki v prav jebeno isti uniformni noši (čupa iz prve svetovne, zavihane jeans hlače, platneni šuhi, borše) kazijo sicer romantizirano podobo mesta. Trumam oziroma stotnijam mladih britskih potrošnikov se je mesto kakopak prilagodilo, povsod so napisi v angleščini, obstaja celo “British Pub”, iz diskačev buta trep ali grime, po tleh je polno kozarčkov, flajerjev in druge boemske navlake, vsak natakar pa te ogovori v pristnem angleškem narečju. Angleži so bili v čisto posebnem in neprijaznem modusu, očitno so ta predel Krete vzeli za svojega in pač ne jebejo. Torej na debilna in malce provokativna vprašanja, če so vsi na Erasmusu, sploh ne odgovarjajo ali pač z gestami nakazujejo, v kakšnem diskurzu so pripravljeni ‘debatirat’. Kar torej preostane uvidevnemu in rahlo vinjenemu človeku, je to, da se posede zraven cerkvice poleg taksistov, kakšno reče z njimi in se čudi. Taksisti pa, vsega vajeni, skomigajo z rameni, češ “tako pač je”, in naprej verbalno hecajo angleške mladoletnike.

Aja, da ne bomo zgolj nekulturni - vendarle smo opravili turistično dolžnost in si ogledali Knosos in heraklionske muzeje. Precej zastonj, če si študent ali novinar. Vroče, impresivno in kakopak spodobno.

Med Angleže in Kretene se je podal Biga.

 

 

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.