KRIZA, KOLONIALIZEM, NOGOMET, TELENOVELE in PADLE MAGDALENE

KRIZA, KOLONIALIZEM, NOGOMET, TELENOVELE in PADLE MAGDALENE

Mnenje, kolumna ali komentar
26. 5. 2014 - 13.00

Bukolični ksiht Portugalske zvodeni takoj, ko na zahodnem ekstremu mame Evrope ostanete malo dalj kot teden ali dva in se umaknete stran od peščenih plaž ter turističnih predelov nog in ritnic utrujajočih mest Lizbone in Porta. Kot vedno se idealistične fantazme razblinijo, ko zarežete v potico golega vsakdana.

Večina srečnega arbajterskega ljudstva na Portugalskem začne svoj delovni dan ob devetih, desetih zjutraj, konča pa nekje ob sedmih, osmih, devetih zvečer. Presenečena nad razpotegnjenim urnikom, ki si ga s starši delijo tudi šolarji in nad katerim se nihče vidno ne pritožuje, sem par primerkov povprašala, kaj mislijo o tem. Pričakovano so razložili, da se jim večinoma vnema ne obrestuje finančno, temveč je le posledica grobe konkurenčne bitke za delovna mesta. Nato so me seznanili še z razširjenim avtostereotipom: češ sumiranje oddelanih ur še nič ne pomeni, ker tako ali tako niso dovolj produktivni.

Kakorkoli že, zdaj jim je na pomoč prihitel troglavi mesija v podobi trojke, ki v duelu z žugajočimi prsti domorodne vlade neuko ljudstvo prepričuje, da so sami zakrivili gospodarsko krizo preprosto zato, ker so živeli nad svojimi zmožnostmi. Reakcija na obsodbe je pričakovano različna, a nekaj ostaja kristalno jasno. Medtem ko nekateri predstavniki srednjega ali nižjega sloja naveličani šparanja paradirajo po uličnih protestih in drugi ubogljivo kimajo ter edino alternativo vidijo v poplačilu svojih grehov, bogati še vedno raztegujejo ude v svojih bazenih ter pritiskajo na pedale bentleyjev ali vsaj nečesa potentno nemškega. Presenetljivo ali ne, Portugalska je pri vrhu evropskih držav v kategoriji družbene razslojenosti. Nič neobičajnega ni, da ima vaš skoraj nepismeni sosed borno hišico v stilu koče strica Toma, sami pa izbirate med notranjim ali zunanjim bazenom in igrate tenis na privatnem igrišču. Vsak, ki si le lahko privošči, vključno s povprečnim osebkom srednjega razreda, pa za nekaj ur na teden zaposli hišno pomočnico, ki namesto njega opravi z vsemi smrdečimi posli.

Aktualno globalno rečeno Portugalcem gotovo najbolj duva kriza, komu ne bi. In gotovo je žgoče boleča za vse vzorne otroke patrije, ki jih je ta dolga leta urila v patriotizmu. Večkrat se mi je zgodilo, da je, ko je pogovor nanesel na vročo temo sedanjosti, od nekje prifrčal nepričakovan obrambni mehanizem v stilu: danes smo v dreku, petsto let nazaj pa smo le bili najjači na svetu. Obenem tvorci podobnih stavkov ne pozabijo poudariti, da so bili manj nasilni kolonialisti od Špancev in Angležev; prvi, ki so prekinili s suženjstvom itd. Portugalci so resda razmeroma zgodaj abolirali suženjstvo, vendar le v matični državi, v kolonijah pa je cvetelo še kako stoletje ali več. Aprila letos so v Portu odprli celo nov Muzej odkritij, kjer se lahko z barčico prevažate po scenirani džungli. Vožnjo je v siju televizijskih kamer preizkusil že sam premier Pedro Passos Coelho, ob tem pa se je le redko kdo vprašal o politični korektnosti glorificiranja oziroma evfemiziranja krutega obdobja. Skoraj blasfemično in dezertersko se zdi podvomiti o legitimnosti te zlate dobe.

No ja. Naj po nareku pri njih in nas tako čaščene krščanske religije tem posameznikom oprostimo, saj ne vedo, kaj delajo. V času fašistične diktature je bila izobrazba centralizirana in manipulirana ter dostopna samo bogatim. Posledično je še danes stopnja nepismenosti izjemno visoka, na začetku letošnjega leta je znašala nekoliko nad 9 % državljanov, starejših od deset let, kar predstavlja približno milijon ljudi. Večina prebivalstva, če že ni ozko specializirana, ni še nikoli slišala za Goetheja, Slovenijo pa umestijo ponavadi nekam blizu Rusije. Nekaj dni nazaj me je prijazna gospa srednjih let, po poklicu tajnica, s sočutjem vprašala, če imamo pri nas diktaturo in če smo trenutno v vojni. Kljub interesantnosti vprašanj je lavreat že oddan. Prislužila si ga je neka učiteljica, ki jo je zanimalo, če imamo v Sloveniji možnost polniti želodčke v McDonald'su.

Če me vprašate, ob čem na Portugalskem pretežno brusijo jezike, prvo mesto gotovo zaseda nogomet. Odmerjena mu je neverjetna minutaža v dnevnih poročilih, kar pomeni manj prostora za karkoli drugega. Ponavadi najprej odpade vse, kar se neposredno ne tiče Portugalske. Po končani mučni ekspediciji dvomesečnega spremljanja poročil imam občutek, da se je vojna v Siriji že davno končala oziroma, ups, da do nje sploh nikoli ni prišlo, kot ni prišlo do poplav v Srbiji, Bosni, Hrvaški, v Ukrajini pa na srečo obstajajo bežna trenja, ki si ne zaslužijo več kot minutne omembe. Seveda na drugi strani ne zamudim podobe ljubljenega Ronalda, ki je končno poziral ob boku svoje bejbe, kul oblekce Katinega dojenčka in Pepejevega glavobola. In če ob tem zmajujete z glavo, češ pri nas ni nič drugače, si skušajte zamisliti dnevnik na nacionalki, ki je koktajl Pop Ina, studijske oddaje Lige prvakov in političnega mitinga. Ne rečem, da nas sirene ne vabijo v iste vode, ampak zaenkrat je razlika še očitna. In če vprašate po kulturi? Jebi ga, kulture ni, ne obstaja. Tudi na prvem nacionalnem programu ne.

Potem ko se seznanite z vsemi bolečimi ahilovimi tetivami in vas že pošteno peče glava, pride na vrsto balzam za dušo v podobi telenovel. Epidemija slednjih je tako zagonetna, da je, če upate na ogled kakršnega koli še tako butastega holivudskega filma v normalnih urah, vaša edina rešitev torrent. Tam nekje do enih ponoči namreč na vseh programih, vključno z nacionalnim, vrtijo katarzično dramo življenja.

Pa še zadnje opozorilo vsem prihodnjim vagabundom, ki imajo namen svojo kožo vleči po Portugalski. Če se boste imeli priliko peljati po magistrali skozi gozdiček – najverjetneje umetno zasajenih evkaliptusov, ker so ti pač najbolj rentabilni –, zaman pričakujte, da bo pred vas skočila koala. Namesto tega boste verjetno tu in tam zagledali kako pomanjkljivo ali ne oblečeno kvačkajočo gospo in tedaj nikar naivno ne zaustavite v upanju, da boste kupili ličen prtiček. Prostitucija na Portugalskem obstaja tudi tam, kjer bi jo najmanj pričakovali. Čeprav ni legalizirana, vas mednožja, ritnice in prsi pozdravijo iz štirih strani današnje izdaje najbolj prodajanega časopisa na severu Jornal de Noticias. Za primerjavo je kategoriji Svet v tem istem dnevniku dodeljena točno ena stran. Bogaboječih Portugalcev, ki neutrudljivo molijo k Mariji iz Fatime, to ne zmoti. Padle Magdalene so pač del njihove kulture, Jezusov primanjkuje, kar ne veš, pa ne boli.

 

Konstruktivno kritična do Portugalske, ker ji ni vseeno, je, upa, da bila, Maja Žvokelj.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.