London: poezija

London: poezija

Mnenje, kolumna ali komentar
12. 4. 2018 - 13:00

Nahajamo se na prizorišču European Poetry Festival v Londonu. Kako smo sploh prišli tja? Smo si nakopali kakega strica iz ozadja? Ne, pred časom smo naleteli na intervju z organizatorjem S. J. Fowlerjem in ugotovili, da imamo presenetljivo podobne poglede na poezijo. Prebrali smo njegove pesmi in videli še, da piše precej podobno dank reči. Poleg tega ureja filozofsko-pesniški portal 3 a.m., katerega geslo je “whatever it is, we're against it”. Šele ko smo prispeli v London, smo ugotovili, da gre za enega od šefov londonske eksperimentalne scene. Pisali smo mu, vzpostavili komunikacijo in potem sodelovanje. Da, tako lahko gre to dandanes. Strici iz ozadja so druga, ne neizogibna zgodba.

European Poetry Festival preferira avantgardne pristope, vendar na njem srečamo tudi manj radikalne poetike. Takoj sicer opazimo, da je v Londonu delitev na “konvencionalno” in “eksperimentalno” sceno zelo jasna in utrjena; akademiki pišejo knjige o “pesniških vojnah”. Prvi dogodek, ki se ga udeležimo, se imenuje European Camerade. Steven nas je razdelil v pare, ki se večinoma ne poznajo, in so morali pripraviti pesniške performanse. Med drugim smo priče destrukciji pesniških nagrad, v kateri se pesnika – dobesedno - tepeta za nagrado, filozofskemu manifestu proti pesniškim festivalom in trdo-noiserskemu minikoncertu, med katerim si ljudje zatiskajo ušesa ali morajo ven. Z grško kolegico Astro Papachristodolou pripraviva sodelovanje, ki raziskuje relacije med objektivnim novinarskim glasom, glasom ljudstva in poezijo na ozadju teme Brexita. Dogodek spremlja, vključno s pesniki, kakšnih 90 do 100 ljudi. Prvi večer, skratka, izpolni vse fantazije, ki jih lahko povežemo z besedno zvezo “pesniški festival, ki preferira avantgardne pristope.”

Nadaljujemo s še enim večerom performansa, tokrat samo kot gledalci. Vidimo izjemne nastope: ljudi, ki lahko literarno besedilo spremenijo v koncert, film, predstavo ali res uspel stand up. Ljudi, ki svoje nastope opravljajo brezhibno in bolj množične umetniške oblike gladko, brezšivno spnejo s poezijo. Ljudi, ob katerih se moramo počutiti nekoliko inferiorno in se morda tudi zato na trenutke sprašujemo, če ne gre za spektakularizacijo poezije, te ubožne discipline, katere moč je ravno v njenem jecljanju in obskurnosti. Pa vendarle vseh teh nastopov, ki verjetno sodijo v svetovno špico, ne moremo dati na skupni imenovalec. Brez dvoma lahko takoj prepoznamo tudi izjemno globoko avantgardistično mišljenje. Ustrašimo se, kaj sledi. Naslednji dan smo udeleženci konvencionalnega branja v Poetry Society, kjer bo v središču litvanska delegacija. Bi morali vseeno narediti kaj veličastnega?

Takole se gibljemo med gotovostjo in negotovostjo, ko se selimo po gigantskem mestu. Spimo na podeželju v Essexu, v bloku v Hackneyu, v trashy hotelu na drugi strani Temze. Predstavljate si lahko, da je seljenje s kovčkom, v dežju, po ogromni urbani površini, iz dnevna v dan, dokaj izčrpavajoče. Kljub temu da potujemo z javnim prevozom, nam mobitel med prestopi vsak dan zabeleži več kot deset tisoč korakov. Vendar se nam nazadnje uspe za tri noči ustaliti sredi diplomatskega območja v elitnem Južnem Kensingtonu, v Francoskem inštitutu, v sobi z dvema posteljama in veliko kopalnico s kadjo. Lol.

No, pride večer solo nastopa. Od prvih branj jasno, da gre za popolnoma drugačen event. Takšen, kakršen bi se morda lahko zgodil tudi v Ljubljani. Z zatikanji, negotovostmi, malo samovšečnosti na odru. Z nekaj zabavljaštva, ki pri publiki pali. S poetikami, kakršne bi lahko nabrali v Sloveniji, če bi se različni akterji bili pripravljeni spraviti na skupno branje. Vidimo, kje denimo tiči prepad med Slovenijo in svetom – v svetu se razvija preformans, mi pa smo slabi bralci. Vendar na ravni same poezije Slovenija ne zaostaja. Stvar, ki jo je na tem mestu smiselno poudariti, je, da je tako na angleški off sceni kot na ljubljanski, hrvaški in srbski v porastu poetika tako imenovanega metamodernizma, nekakšna estetska dialektika med modernizmom in postmodernizmom, ki obenem predstavlja tudi mali teoretski trend. Vsekakor bi bilo v prihodnje na tej liniji smiselno vzpostavljati aktivnejše relacije in transverzale med Londonom, Ljubljano, Beogradom in Zagrebom. No, pravzaprav gre v Beogradu in Zagrebu za etablirane mlade poetike, v Londonu za finančno vzdržen in razmahnjen radical chic, v Ljubljani pa za večinoma odrezan radical chic. Kaj od tega je za samo poezijo najbolje, odločite sami.

Kakšna je torej pravzaprav glavna razlika med brati tu in tam? Na mednarodnem festivalu bodo ljudje z različnih koncev, ki jim je tvoja poezija blizu, prišli direktno do tebe in ti to tudi povedali. Ne mislimo vljudnostnega kramljanja. Poiskali te bodo in navezali stik. S tem pa se odpirajo razne priložnosti. Seveda gre za minglanje in nekakšno trgovanje. Verjetno je to samo v Sloveniji razumljeno kot pregreha. Obenem sta v Sloveniji komunikacija in distribucija zamašeni do absurdnosti, in to ne samo s strani tako imenovanih etabliranih druščin. Majhnost jezika, marginalnost poezije kot take, manko denarja ter obenem želja po pripoznanju tudi akterjem v alter svetu včasih preprečujejo razvoj in resno refleksijo lastnega početja, povzročajo strupenost odnosov, vsevedništvo, kar vodi v paranoične konstrukcije, pamfletarstvo in zanemarjanje najpomembnejše stvari, poezije same. Slabo je, ko se poezija potopi v svet dnevne mikropolitike.

Vsekakor gre za obskurno dejavnost in brez aktivnega povezovanja se ne bi širila in razvijala. Sčasoma na različnih delih sveta srečujete iste ljudi in z njimi lahko postanete ekipa bolj kot denimo z lastnimi sodržavljani. Na svetu ni veliko pesnikov. Gre predvsem za to, kateri habitus si boste izbrali.

S tem pa naše poročilo počasi zaključujemo. Kakšna posebna poanta? Najbrž smo se dokopali do starodavne modrosti slovenske literarne zgodovine. Avtor iz Slovenije, ki želi delovati na mednarodnem prizorišču, bo dokaj verjetno storil napako, če bo to poskušal storiti preko etabliranih institucij. Stopite v direkten stik, živo dogajanje s scenami, ki vas zanimajo, raje kot da se trudite s pogosto sterilnimi poskusi reprezentančnih plasiranj. Vsekakor pa so za vsak milje pomembni prvi preboji. Ti lahko odpirajo poti še komu drugemu.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

super si to spisal. ampak ne pozabi: ko sem davnega leta poslal iz Amsterdam A.Debeljaku svoj esej na temo: Strežemo jim na pladnjih, mi je Aleš odpisal samo eno stvar: blagor tebi, da si nabiraš tako bogate izkušnje.
kužiš?
super je, da si šel. tvoj kufr se mora napolniti s takimi in drugačnimi uvidi. ampak ne pozabi da novinarstvo pač ni performans, pa če si grk ali slovenec. novinarstvo je nevaren posel - tako za časa Brexita kot za časa hibridnih vonj na Balkanu, ki sledijo. res super - da iščeš pozitivne vidike vsega - a la - poetika London, Ljubljana, Zagreb in Beograd. to je dobro - ampak ravno pesniki so tisti, ki ti bodo če jih res začopatiš in jih izzoveš povedali malo več, kot izgleda na tem sijajsnem, sijočem površju.
veš kako pravijo grki: na zgoraj vse dobro in toplo, spodaj pa:
1. depresija
2. nevroze
3. obup.

čisto tako a ne - by the way.
pa srečno.

*v Londonu je župan, ki je musliman.
*v Londonu je trenutno premierka, ki je ženska.
*v Londonu so vsaj 3. kontakti, ki bi jih človek intervjujal.
*London je smmart city.
*če bi hotel res doživeti London, bi moral izgubiti mobitel in se izgubiti v mestu kot opazovalec, morda celo brez zemljevida. to bi moral početi tam - vsaj 3-4 tedne, da bi dobil občutek o vibu mesta.
*v Londonu rabiš veliko keša.

..."There were 45 murders in London in the first three months of 2018. If that rate of killing continues, London will amass a total of 180 homicides in 2018, the kind of death toll not seen since the 181 deaths recorded in 2005"...

Prvi komentar je hud.

v osnovi je vsaka baza za izmenjave na področju poezije trgovanje. (tko se pride do nastopov, knjig, jobov.) jaz prevedem in objavim tebe, ti povabiš mene. nič narobe s tem. vsak trguje s tistim kar ima. kar pa ni samo poezija ampak je tudi dostop do objav, povezav, denarja, in short družbena moč. matrica je enaka na mikro nivoju kot na makro nivoju in tla ali teren je vedno nagnjen. alternativa je način ustvarjanja svojega težišča, da bi se del terena na robu uvihal v tvojo smer. ampak v osnovi mora biti volja do trgovanja, do širjenja svoje robe. za tiste, k jim pri pisanju to ni bitno, pa ostaja svet pod tlemi, kjer uspeh, lokalni ali mednarodni, ni relevantna beseda. kjer se ne piše niti za večnost, amapk samo zase. za ta hip. in kjer gre zares.

velja za vse, vse je trgovanje ,ampak lkjub relativnosti vsega se vrednost naj ne bi določala tako gnilo po načelu- jaz tebi ti meni ,to je okuženo bolno trgovanje, ustvarjanje kartelov, monopolov itd in predvsem etični razkroj. Stanje bitja pogojujevse tudi poezijo, nizko je samo trgovanje, samo blef, promocija in tržno izmerljiv uspeh,kot izraz splošne bebavosti družbe. Ni pa izključeno, da poezija , ki je "globoka" ne more "uspeti" tudi na ta način. bit "poezije" kdo je to trgovina gotovo ne...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness